Pripravnik ali "Voznik gospodične Jules" je
film, ki tako kot začetek te recenzije, ponudi referenco na Beresfordov izdelek
iz leta 1989, poleg tega pa še na številne stare in nove pripetljaje. Robert De
Niro se vrne v Brooklyn, na kraj zločina, kjer je (bilo je) nekoč (v Ameriki)
naokoli hodil v družbi dobrih fantov.
Če smo (pred)lani uživali v Birdmanu tudi zato, ker je ponudil zanimivo vzporednico med likom
in glavnim igralcem, lahko za Pripravnika
trdimo podobno. Ben Whittaker, sila prijeten, šarmanten in eleganten
upokojenec, želi življenje preživljati čim bolj aktivno. Enako kot Robert De Niro.
Mnogi ga (zadnje čase) kritizirajo zaradi vlog, ki naj bi bile
"puhle", zanj "pod nivojem" in "slabo izbrane".
Deloma lahko temu pritrdimo. Sila čudno je namreč opazovati Don Vita Corleonea,
kako nastopa v istem filmu kot Zac Efron, a to je že druga zgodba... De Niro
resda ni več najbolj zaželjena roba v Hollywoodu, a to ne spremeni dejstva, da
verjetno uživa v svojem poklicu in ga želi tudi naprej opravljati. Naj bi se
zavoljo drugih odrekel nečemu, kar rad počne? Je mar Sinatra prenehal snemati
plošče?
Film promovira aktivno življenje in vrednote 21. stoletja, pa
ne samo prek ostarelega pripravnika, temveč tudi njegove šefice, izjemno
zaposlene ustanoviteljice zagonskega podjetja, katere mož je prevzel vlogo
"gospodinje" in doma ostal z njuno malo hčerko. Hkrati časti dobre
stare stvari, najbolj nostalgično v sorazmerno cenenem prizoru, ko Ben in Jules
v hotelu gledata Pojmo v dežju,
najbolj elegantno pa prek Benovih manir, ki so lahko današnji mladini v vzor že
zaradi njegove galantne prezentacije.
A v osnovi gre vendarle za komedijo, kar dokaže nekaj res zabavnih
prizorov, glede na režiserko Nancy Meyers (Kaj
ženske ljubijo, Počitnice), pa bi
ji lahko dodali pridevnik romantična. Slednje potrjuje posredno in neposredno
sledenje vsaj štirim različnim zvezam, najbolj pa De Niro in Hathawayeva z
njunim presenetljivo funkcionalnim platonskim odnosom. Po
"seinfeldovsko" se film lepo prevesi v odjavno špico z istim
prizorom, kot se je začel, za piko na i pa skrbi glasbena spremljava, ki
asociira na tisto iz Starbucksovih kavarn. Poleg vsega Pripravnik nekoliko spominja na Rockovo romantično komedijo Končno slaven (avtor prevoda naj se mi
javi) in na dela pokojne Nore Ephron (Ko
je Harry srečal Sally, Romanca v
Seattlu, Čaka te pošta), kar je
zadosten razlog, da si ga (ponovno) ogledamo. Nasploh se zdi Meyersova nekakšna
sodobnica slednje in Pripravnik ima
odlične predispozicije, da postane enako opevan kot prej našteti filmi
Ephronove. Ni si namreč težko zamisliti, kako ga s svojimi zanamci gledamo v
soboto popoldne na eni izmed komercialnih televizij in ob tem razlagamo, kakšno
srečo smo imeli, da smo še odrasli v dobi, v kateri je deloval izvrstni glavni
igralec. Za kultni material bi šlo lahko tudi zaradi že omenjenega dejstva, da
je film po svoje ujel duha časa; prizor, kjer se v ozadju predvaja oddaja
Jimmyja Fallona, bo čez desetletja gotovo izvrstna referenca!
Vloge Roberta De Nira ne moremo označiti za njegov "comeback",
saj je igralec neprenehoma aktiven že skoraj pol stoletja, vendar se ne spomnim,
kdaj smo ga imeli nazadnje priložnost videti v takšni formi. Celo sam Quentin
Tarantino je pred časom izjavil, da gre za enega njegovih najljubših filmov
preteklega leta, predstavo glavnega igralca pa označil za vredno...oskarja.
Očitno je siva res nova zelena.
Foto: IMDb
