Knjiga od džungli,
zbirka zgodb o dečku Mavgliju in njegovih živalskih prijateljih ter
neprijateljih, je luč sveta ugledala konec 19. stoletja. Pisec, angleški avtor
Rudyard Kipling, je kaj kmalu izdal tudi nadaljevanje, Drugo knjigo o džungli, zgodbi pa sta doživeli številne adaptacije,
postavljene na male in velike ekrane, od katerih je daleč najbolj znana Disneyjeva
risanka iz leta 1967, Knjiga o džungli.
Slednja spada med najuspešnejše filme vseh časov, njen producent, legendarni
Walt Disney, pa je preminil ravno med samo produkcijo. Po skoraj petdesetih
letih tako s Favreaujevo verzijo dobivamo vnovično globalno aktualizacijo
zgodbe, ki bo moderna ostala še kar nekaj časa, saj je trenutno v nastajanju še
en film s sorodnim naslovom Jungle Book,
ki pod budnim očesom Andyja Serkisa raste v sodelovanju z enako zvenečimi
igralskimi imeni. Govori se, da se tudi Favreau pripravlja za nadaljevanje
zgodbe, a več o tem v prihodnosti, posvetimo se torej filmu, ki se trenutno
vrti po kinematografih in ga je od 14. aprila dalje moč videti tudi pri nas.
Odkar je lani septembra izšel prvi napovednik za film, so
bila pričakovanja visoka. In to upravičeno. Za režiserja je bil določen Jon
Favreau, svoj glas pa so živalskim likom posodili Ben Kingsley, Idris Elba,
Lupita Nyong'o, Scarlett Johansson, Giancarlo Esposito, Christopher Walken in
Bill Murray, ki se je zdel, zadolžen za glasovno sinhronizacijo medveda
Balooja, nadvse optimalna izbira. Čustva je prebudila tudi obdelava pesmi The Bare Necessities, za pokušino katere
so poskrbeli žvižgi na koncu napovednika. In kaj lahko povemo zdaj, po ogledu
končnega produkta? Film visokih pričakovanj ni upravičil, kar pa pove več o
promociji, kot o filmu samem.
Gotovo je prva polovica zelo zanimiva. Gledalci se veselimo,
kdaj se bodo pojavili znani liki in kako bodo ti funkcionirali. Tu je potrebno
izreči pohvalo vsem sinhronizatorjem, med katerimi boste bolj pozorni
prepoznali tudi značilen glas marca letos preminulega komika Garryja Shandlinga
in vokalni prstni odtis režiserja samega. Dobro je izkoriščena tudi
tehnologija, ki je omogočila upravljanje z nevarnimi zvermi, opaziti pa je mogoče
nekaj prijemov iz Favreaujevega prejšnega - sicer boljšega - filma Šef. Tako kot pri Šefu, čeprav tam zaradi ostalih kvalitet filma manj izstopa, zlahka
opazimo talent najmlajšega izmed igralcev. Ta čast je tokrat doletela
12-letnega Neela Sethija, medtem ko je Emjay Anthony, ki je v Šefu upodobil sina glavnega igralca,
svoj delež prispeval s tem, da je glas posodil mlademu volkcu. Zanimivo sicer
je, da slednjega Favreau ni angažiral za glavno vlogo, torej kot Mavglija, a se
za upodobitev otroka volkov, verjetno zaradi nekoliko bolj eksotičnega videza,
njegov vrstnik Sethi vseeno zdi primernejši. Še več, v zadnjem letu dni poleg
Eda Oxenboulda, ki je navdušil v Shyamalanovi vrnitvi k dostojnosti s filmom Obisk, ne pomnim bolj iskrivega mladega
igralca.
Sama zgodba je dokaj klišejska, a vseeno ne čisto predvidljiva. Prebudi nekaj čustev in postreže z nekaj komičnimi vložki, za katere med drugim, po pričakovanjih seveda, poskrbi Bill Murray. Že znan osnovni skelet samega dogajanja niti ni tako pomemben, v filmih nasploh bolj prepričajo podrobnosti v smislu presenečenj, življenskih naukov, suspenza itd. Knjiga o džungli je dober učni model, saj postreže s primeri, kako znani/predvidljivi zgodbi vdihniti dodano vrednost oz. ji to na drugi strani odškrtniti. Predvsem koncu je za očitati, da je preveč pospešen, slabo premišljen in ne preveč originalen. Ljubitelji risank in pravljično obravanih filmov z nekoliko bolj poglobljeno vsebino tako ravno ne boste prišli na svoj račun, zato pa je film odlična priložnost, da nekdaj zelo popularni Knjigi o džungli ponovno izrečemo dobrodošlico. Starši, ki si ga boste ogledali v družbi otrok, boste sebi in njim dan vendarle nekoliko pospestrili.
Sama zgodba je dokaj klišejska, a vseeno ne čisto predvidljiva. Prebudi nekaj čustev in postreže z nekaj komičnimi vložki, za katere med drugim, po pričakovanjih seveda, poskrbi Bill Murray. Že znan osnovni skelet samega dogajanja niti ni tako pomemben, v filmih nasploh bolj prepričajo podrobnosti v smislu presenečenj, življenskih naukov, suspenza itd. Knjiga o džungli je dober učni model, saj postreže s primeri, kako znani/predvidljivi zgodbi vdihniti dodano vrednost oz. ji to na drugi strani odškrtniti. Predvsem koncu je za očitati, da je preveč pospešen, slabo premišljen in ne preveč originalen. Ljubitelji risank in pravljično obravanih filmov z nekoliko bolj poglobljeno vsebino tako ravno ne boste prišli na svoj račun, zato pa je film odlična priložnost, da nekdaj zelo popularni Knjigi o džungli ponovno izrečemo dobrodošlico. Starši, ki si ga boste ogledali v družbi otrok, boste sebi in njim dan vendarle nekoliko pospestrili.
