Mitji Okornu je uspelo. Spet! Planet samskih je šele tretji režiserjev celovečerec in drugi film,
ki ga je posnel na Poljskem, kamor se je pred AGRFT-jevsko usmerjeno slovensko
filmsko "elito" zatekel pred pribljižno desetletjem. Že dejstvo, da
je za lanski Valentinov konec tedna (joj, že več kot leto je tega!) premagal povsod po (zahodnem) svetu
najbolj gledanega Deadpoola, priča o
velikem uspehu filma in o pričakovanjih, ki jih na podlagi njegovih prejšnjih
uspehov Poljaki gojijo do slovenskega režiserja.
Film na začetku potrebuje nekaj časa da se vnese, kar je ob
dokaj kompleksni zasnovi tudi razumljivo in mu tega ne smemo šteti v slabo.
Dokaj hitro se nato vzpostavi osnovna ideja, na kateri bo temeljil. Tomek,
popularni voditelj "late-night talk showa" spozna mlado učiteljico
glasbe Anio, katere patetično iskanje pravega moškega ga spodbudi k ideji, da
bi pripetljaje iz njenih zmenkarij prenesel v lutkarske skeče v njegovi oddaji.
Tako z Anio skleneta pakt: on bo priskrbel močno željeni klavir za potrebe
glasbenega pouka, ki ga Ania vodi v osnovni šoli, ta pa ga bo, v zameno za
donacijo in vsaj dokler se resnično ne zaljubi, oskrbovala s podrobnostmi o
pripetljajih iz njenega (ljubezenskega) življenja. Imamo torej dokaj simpatično
zasnovo, ki pa jo ob strani krepijo še ostale podzgodbe. Inteligentnost
scenarija, ki ga je pomagal spisati tudi Okorn, se pokaže prav v eni izmed
njih, in sicer na mestu, ko s pomočjo aplikacije za spoznavanje potencialnih
partenerjev najstnica Ola manipulira s svojim očetom in svojo mačeho.
Celo sam Okorn je izjavil, da je ena od značilnosti žanra romantične
komedije prav predvidljivost, a se ta tu začuda ne kaže ravno najbolj. Gledalci
nismo čisto prepričani, če bosta Tomek in Ania na koncu res pristala skupaj,
sploh ko se pojavi utelešenje princa na belem konju, prijazni vdoveli zdravnik
Antoni. Gledalci ga takoj kupimo in ko se pojavi dvom o njegovih dobrih
namenih, še hitreje kupimo le-tega. Na koncu se zelo premišljeno izkaže, da je
Antoni vendarle pošten človek in ko izvemo, da bosta z Anio kljub vsemu ostala
samo prijatelja, gledalci nasedemo še tretjič.
Planet samskih prebudi naša čustva, kar mu uspeva preko
življenskih pripetljajev, ljubezenskih težav in glasbene podlage. Slednja ima
velik vpliv na gledalčevo dojemanje in je bila z izjemo končne
"remix" verzije Dni ktorych nie
znamy zelo dobro izbrana. Ravno pesem velikana poljske popuarne glasbe
Mareka Grechute je za Planet samskih
to, kar je bila What the world needs now
za Pisma Sv. Nikolaju in to, da je
Okorn vključil "domače" glasbene izvajalce, film dvigne še nivo
višje. Obenem novodobnosti vsekakor ne primanjkuje. Varšava deluje kot zelo
moderna zahodna prestolnica, z mobilnimi apliakacijami, Twitterjem in selfiji
pa je film ujel duha svojega časa.
Proti koncu je bilo narejeno nekaj korakov preveč, rapajočega
mulčka in dobesednega viteza na belem konju kajpak nismo nujno potrebovali,
brez problema pa bi lahko ustvarjalci film zaključili skupaj s koncem Tomekove
oddaje. Vseeno bi ob tempu, ki ga je ujel v sredini, Planet samskih z lahkoto gledali dlje kot dve uri in šestnajst
minut.
Pred kratkim je Mitja Okorn v radijski oddaji "Spetek" na vprašanje Mihe Šaleharja o
tem, kje bo nadaljeval svojo kariero, odgovoril: "Zelo verjetno bom šel še
kam drugam". Lepo bi ga bilo videti, kako bi prebudil ameriški žanr
romantične komedije, a po drugi strani, kot je dejal v istem intervjuju:
"Omejitve so nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi".
Foto: IMDb
