Captain Fantastic (2016)

Moja ocena: 4/5

Kapitan fantastični je film, ki ga je spisal in zrežiral Matt Ross, ameriški filmski in televizijski igralec ter priložnostni ustvarjalec za kamerami. Pravzaprav je to šele njegov drugi dolgometražni režijski in scenaristični podvig, ki pa mu je zaenkrat prinesel do sedaj edine štiri nagrade, med drugim tudi tisto iz letošnjega Cannesa.

Film poleg odličnega Vigga Mortensena v glavni vlogi odlikujejo še pričarana sentimentalnost, komični vložki in njegova filozofska plat. Ob uvodu bo marsikdo pomislil, da gleda nekaj podobnega lansemu Povratniku, vendar zagotavljam, da temu nikakor ni tako. Mortensen, kot že omenjeno, v vlogi blesti in tisti, ki so pisali o tem, da naj bi bil za njo rojen, se tokrat zares niso zmotili. V vlogi očeta, inteligentnega izobraženca nenavadnih nazorov, se je zares znašel in skoraj upamo trditi, da mu prihodnje leto nominacija za najboljšo glavno moško vlogo na oskarjih ne uide. Prizor v cerkvi, ko na žalni slovesnosti za svojo preminulo ženo pred vsemi razkrije njene in svoje poglede na svet, nas spomni na še en film (čeprav so literarne reference v zgodbi dosti pogostejše), in sicer na slavni govor Franka Slada, ki ga je v Vonju po ženski upodobil Al Pacino. Škoda le, da so Mortensenov lik iz za govornice poslali prehitro.

Komične prvine žalostno zasnovo zgodbe, o kateri ste do sedaj že morali dobiti nekaj občutka, zelo učinkovito milijo. Bazirajo predvsem na neprilagojenosti Benovih otrok na “zunanji” svet. Najstarejši izmed njih je, kar se deklet tiče, sila okorel najstnik, njegova sestrica še nikoli ni slišala za blagovni znamki Nike in Adidas, po drugi strani pa neprilagojeno izpadejo tudi prebivalci zunanjega sveta, kar se kaže z njihovo odtujenostjo, slabo telesno formo, buljenjem v male zaslone, nerazgledanostjo itd. Tu se nam skozi igralni čas tudi vseskozi odpira vprašanje, kdo pravzaprav živi v civiliziranem svetu, kdo pa prihaja iz divjine. Ena izmed pozitivnih plati filma je, da na vprašanje ne poda enoznačnega odgovora, temveč stvari raje prikaže tako, da ponudi pozitivne in negativne plati obeh načinov življenja, na koncu pa odgovori s prikazom vmesne, prave poti.

Če se pomaknemo še k bolj negativnim platem, je na tem mestu potrebno pokritizirati nekaj za lase privlečenih dejstev, ki se sicer k zgodbi lepo podajo, pozornega gledalca pa utegnejo zmotiti. To, da se Ben spozna na vse, od kvantne mehanike, preko medicine in literature, pa do politične zgodovine narodov, je milo rečeno neverjetno. Še bolj neverjetno pa je, da tekom filma ne dobimo niti najmanjšega namiga, kako je to mogoče. Ne izvemo denimo, kaj je po izobrazbi ali s čim se je pred selitvijo v divjino ukvarjal, torej ničesar, kar bi nam pomagalo, da bi v njegovo polimatijo lažje verjeli. Druga večja “napakica” pa se skriva kar v njegovi ženi oz. v tem, kar je, začuda po več dneh neokrnjeno, od nje ostalo …

Kapitan Fantastični nam za konec ponudi še posrečen … konec, ki bi se lahko zgodil že na nekaj predhodnih točkah, zaradi česar izpade toliko boljše, saj smo vsakič radovedni, kam nas bo zgodba še popeljala, ta pa nam vedno znova ponudi boljšo alternativo zaključka. Kot celota film deluje zelo simpatično, če ne drugega, pa je ogleda vreden zavoljo glavnega igralca.

                                                                                                     Foto: IMDb