Knjiga Krive so zvezde, ki se mimogrede bere veliko bolje kot gleda po njej posnet
film, nam postreže z ljubezensko zgodbo dveh za rakom obolelih najstnikov. Me and Earl and the Dying Girl na drugi strani, kljub sorodnim ključnim
besedam, prikazuje nekoliko drugačno zgodbo. Knjige Jessyja Andrewsa, po kateri
je bil posnet, nisem prebral, a za filmsko različico to gotovo drži. V ospredju
so – namesto dogodivščin, komičnih vložkov in seveda ljubezni – prelomna
najstniška leta, ustvarjanje in prijateljstvo. Greg je, kot zgoraj zapisano,
tipičen negotov najstnik, v katerem bi se našel tudi moj 18-letni alter ego.
Klavstrofobičen, nezaupljiv, pretirano skromen, želi ugajati vsem. Je pa tudi,
kot zapiše Rachel, neizmerno prijazen, ljubezniv, nesebičen in iskren. Z Earom,
ki ga smatra kot sodelavca, čeprav sta v resnici prijatelja, že leta snemata
svoje filme. No, filmi niso ravno čisto njuni. Kot razloži Greg sam, z Earlom
znanemu filmu, ki jima je všeč, popačita naslov in posnameta film, ki odraža
neumnost naslova samega. Tako so nastali, če jih za zabavo omenim le nekaj: A
Box O’Lips Wow (Apocalypse Now Francisa
Forda Coppole), Brew Vervet (Blue Velvet Davida
Lyncha), Crouching Housecat Hidden Housecat (Crouching Tiger, Hidden Dragon Anga Leeja), Gross Encounters of the Turd Kind (Gross Encounters of the Third
Kind Stevena Spielberga), Rosemary Baby Carrots (Rosemary’s Baby Romana Polanskega), Senior Citizen Cane (Citizen Kane Orsona Wellesa), The Seven Seals (The Seventh Seal Ingmarja Bergmana). V filmu lahko slišimo mnogo
kultne filmske glasbe (npr. Ennio Morricone, Vrtoglavica, Glasba za pogreb kraljice Marije, Z. 860I). Število
opaženih referenc zavisi od pozornosti gledalca, skrivajo pa se v plakatih,
majicah, filmskih izsekih in nedolžnih pripombah (Nosferatu, Mean Streets, The 400 Blows, X-Men, Pirates of the Carribean, Captain Phillips, Klaus Kinski …).
Vidi se, da je režiser Alfonso Gomez-Rajon sodeloval s Scorsesejem, na katerega
leti največje število poklonov. Med drugim je bil asistent Nore Ephron in
Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, kot režiserjev pomočnik pa je pomagal
ustvarjati filme, kot so Babilon, Julie & Julia in Misija Argo.
V vlogi Earla Jacksona občudujemo RJ Cylerja, mladega
temnopoltega igralca, ki je odlično upodobil Gregovega prijatelja iz bolj
“težavne” četrti mesta. Ime igralca si velja zapomniti, saj ga bomo gotovo
kmalu videli v novih, še bolj udarnih vlogah. Nasprotno je Thomas Mann (ne, ne
ta Thomas Mann) relativno uveljavljen mlad igralec, ki smo ga lahko že videli v
filmih kot sta Projekt X in Lovca
na čarovnice. Vlogo Gregovega očeta, gospoda Gainesa, je prevzel Nick
Offerman, ki si je za priložnost, milo rečeno, nekoliko pristrigel brke in
pustil rasti brado, dokler se nista dve vrsti obraznih kocin srečali nekje na
pol poti. Njegova vloga je v osnovi še vedno komična, a po okusu blažja od
tistih iz Parki
in rekreacija, Mi smo Millerjevi in iz franšize Jump
Street.
Film kot rečeno slavi filmsko umetnost samo, promovira pa tudi filmsko
ustvarjanje. Že sam je po tehnični plati posnet zelo likovno, podobno tistemu,
kar vidimo početi Grega in Earla. Minimalna sredstva, maksimalna ustvarjalnost.
Zagotovo so oz. bodo mladi in bodoči filmarji v njem našli ogromno navdiha.
Velja izpostaviti tudi fotografijo, ki najbolj do izraza pride v za film
kultnem prizoru pogovora med Gregom, Earlom in Rachel na stopnicah, med tem ko
ližejo sladoled. Zanjo je poskrbel korejski strokovnjak Chung-hoon Chung,
poznan po delu z režiserjem iste narodnosti, Chan-wook Parkom (Stari, Naklonjenost gospodični maščevanje, Stoker).
V času bolj komercialno
naravnanih mladinskih uspešnic, kot so Srednješolski muzikal, Somrak saga in Igre lakote je Me and Earl and the Dying Girl dobrodošla alternativa že zaradi odmora od
omenjenih filmov. Zaradi svoje zmedenosti, manka osrednje niti in za splošen
okus premajhnega števila komičnih vložkov verjetno ne bo “sedel” tako, kot bi
si pred ogledom predstavljali, kar pa ne pomeni, da le-tega ni vreden.
Nasprotno. Morda pa film izpade bolj všečno, če prej preberete istoimensko
knjigo. Vendar naj na tem mestu izrazim svoje mnenje, da mora biti film
zaključena celota, za katero ne potrebuješ nobenega (odštevši splošnega)
predznanja in ti po ogledu za dodatno razlago ni treba brskati po medmrežju. Na
splošno torej morebitni izgovor, da je treba prej prebrati knjigo, pri meni ne
naleti na odobravanje. Morda pa je potreben zgolj ponovni ogled?
Foto: IMDb
