Fuocoammare (2016)

Moja ocena: 4/5

Lampedusa je najjužneje ležeča točka Italije, ki formalno spada pod sicilijanske province, od “materinskega” otoka pa je oddaljena kar 205 kilometrov. Najbližja točka afriške celine je oddaljena dosti manj, saj leži 113 kilometrov stran. V preteklih dveh desetletjih je na otok prispelo približno 400.000 beguncev, kar za povprečnega človeka redefinira razumevanje pojma “Evropska migrantska kriza”. Še bolj srh vzbujajoče od skoraj pol milijona prispelih iskalcev azila je dejstvo, da vsem pribežnikom, ki večinoma prihajajo iz Afrike, na Lampeduso na žalost ne uspe priti oz. jim to ne uspe za časa življenja … O krivcih za razmere na tem mestu ne bomo razpredali, presedlajmo raje na film.

Dokumentarec italijanskega režiserja Gianfranca Rosija je na letošnjem Berlinskem filmskem festivalu osvojil najvišjo nagrado, in sicer zlatega medveda za najboljši film. Rosi je nagrado prejel iz rok Meryl Streep, slavne ameriške igralke in predsednice festivalske žirije. Ob govoru po sprejemu nagrade je med drugim povedal: “Upam, da bo ta film pripomogel k ozaveščanju, da umiranje ljudi, ki skušajo prečkati morje na begu pred tragedijo, preprosto ni sprejemljivo.” Morda za raznovrstne “skeptike” dodajmo samo naslednje: kdo le je tako neumen, da bi na več deset kilometrov dolgo in več dni trajajočo pot, ki bo morda njegova zadnja, odšel samo zaradi ekonomskih razlogov, predvsem če vemo, da je dobršen del begunske populacije sestavljen iz otrok, žensk in starcev?

Na začetku se velja ustaviti pri “glavnemu akterju” dokumentarca, 12-letnem Samueleju, lokalnemu dečku, ki na otoku prebiva skupaj z dedkom in prababico. Tako pristno simpatičnega in nadarjenega mladega “igralca” verjetno nismo videli še nikjer. Deček s svojo pojavo, radovednostjo, sproščenostjo, blebetavostjo in odraslimi kretnjami gledalce zabava skozi ves čas, ko je prisoten na platnu. Dejstvo, da se zahvaljujoč malemu naturščku med filmom o kruti realnosti migrantov iz črne celine tudi smejimo, le kaže nato, kako pestro paleto čustev in občutij nam Odprto morje pričara. Smeh, katerega smo že omenili, sentimentalnost ob poslušanju popevk, ki jih vrti radijski moderator, šok ob prekladanju trupel umrlih, žalost ob spoznanju, kakšen je v 21. stoletju vsakdan nekaterih, jeza, ko gledamo stare ljudi, ki morajo pri svojih letih vse pričeti od začetka, in še bi lahko naštevali.

Kljub preprostosti ustvarjalcev dokumentarcev iz Radiotelevizije Slovenija je Odprto morje nadpovprečen dokumentarec. Malo rezov, neopazno premikanje kamere, zgovorna tišina, omembe vredna fotografija in odlična sporočilnost. Ogromno je simbolike in prikaza na videz nedolžnega početja ljudi, ki živijo relativno udobno življenje. Umirajoči lignji na palubi vse preveč spominjajo na trupla, ki jih odkrijejo v podpalubju prenatrpanih ladij. Dečka pri igranju s fračo “udrihata” po nič hudega slutečih ptičih, ki ponoči žvrgolijo na vejah, čez dan pa z iztegnjenima kazalcem in sredincem “streljata” na namišljene sovražnike na morju. Samuele po nekaj minutah na zibajočem se čolnu, na katerem sedi lepo zleknjen, prične bruhati čez krov; le kaj se dogaja z begunci med večdnevnim potovanjem v prenatrpanih in zraka stradajočih prostorih? Slaboviden na eno oko rabi spodbudo, da se vid popravi … Ženica, ki ob poslušanju radia izve za smrt beguncev v svoji neposredni bližini, zmajaje z glavo izdavi “ubogi ljudje”. Slednje je morda celo najpomembnejše sporočilo filma. Bo že držala Einsteinova trditev, da sveta ne bodo uničili tisti, ki počnejo zlo, temveč tisti, ki jih gledajo, ne da bi ukrepali.

                                                                                                     Foto: IMDb