The BFG (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Veliki dobrodušni velikan britanskega pisatelja Roalda Dahla je na knjižne police prišel leta 1982, takrat, ko je kinodvorane polnil E.T. – Vesoljček, plesišča Thriller, mreže na svetovnem nogometnem prvenstvu v Španiji pa Paolo Rossi. Po tem smo potrebovali celih štiriintrideset let, da smo dobili prvi igrani film, posnet po omenjeni knjigi. Pričakovanja so bila temu primerno visoka, še posebno takrat, ko smo izvedeli, da bo na režiserskem stolčku sedel ravno Steven Spielberg, vlogo velikana pa prevzel po novem na obeh straneh Atlantika velecenjeni Mark Rylance.

Spielberg v središče ponovno postavi depriviligiran lik, ki pa si ga je tokrat izposodil pri Dahlu. Mimogrede; scenarij za Velikega dobrodušnega velikana je spisala Melissa Mathison, ki je z ameriškim režiserjem v podobni vlogi sodelovala že pri E.T.-Vesoljčku, na žalost pa je to tudi njeno zadnje delo, saj je po bolezni umrla novembra lani. Posebni efekti in grafika so sicer zadovoljivi, kako vendar nasprotno, ko pa je industrija za razvoj primerne tehnologije imela več kot tri desetletja časa. Tudi Rylance kot VDV in Ruby Barnhill kot Sophie dobro opravita svoje delo (izgleda, da so velikani in majhne deklice letos dežurni krivci za dobre igralske predstave in pričarano senimentalnost tudi izven televizijskih serij). Žal pa smo pri filmu pogrešali osrednji zaplet, saj gre za sila zmedeno zgodbo brez velikega smisla (a zato z velikim dobrodušnim velikanom) in površno spisanim scenarijem. Zgodba o liku iz obrobja ne nosi osrednjega sporočila, sama pa je tudi premalo kompleksna in brez prave vrednosti.

A vendar smo med ogledom opazili tudi svetle(jše) strani. Scene s kraljico Elizabeto II. so dokaj zabavne in zanimivo je bilo opazovati obnašanje velikana v Buckinghamski palači, na katerega so se bolj ali manj uspešno privajali v službi njenega veličanstva. Seveda referenca na predsednika Reagana mimo nas ni šla neopažena, a kaj, ko je to verjetno edini pravi pokazatelj tega, da je zgodba postavljena v osemdeseta, česar sicer ne opazimo. Proti koncu nam Veliki dobrodušni velikan pričara še nekaj sentimentalnosti, ki nas je vsaj približno spomnila na zgoraj omenjenega Spielbergovega E.T.-ja. Prikazana zanimivost, da sanje s strani “zunanjega” opazovalca trajajo manj časa, kot se zdi tistemu, ki jih izkuša v svoji fazi REM, na kar je genialno opozoril Izvor, je vredna opazke. Pohvala za oblikovanje kompleksne govorne sheme velikana gre našim prevajalcem, kar pa jim je bržkone uspelo s pomočjo prevoda Dahlove knjige. Omeniti velja, da je pri nas film mogoče videti tudi v glasovno sinhronizirani verziji, kar pa verjetno pride v poštev le za mlajšo publiko.

Veliki dobrodušni velikan ni film, katerega ogled je to poletje nekaj nujnega. Ljubitelji družinskih pustolovščin boste denimo bolj uživali ob letošnji Knjigi o Džungli ali pa ob nekaterih drugih filmih, posnetih po knjižni predlogi Roalda Dahla, kot so Willy Wonka in tovarna čokolade, Matilda in Čudoviti lisjak. Lahko pa si ogledate tudi bondiado Samo dvakrat se živi, za katero je scenarij spisal kar Dahl osebno. Niste vedeli? No, sedaj veste.

                                                                                                     Foto: IMDb