Večino držav, predstavljenih v dokumentarcu, poznam tako
rekoč iz prve roke (eno izmed njih še posebej dobro … ) in več kot očitno je,
da vsi ideali, ki jih prikazuje, to niso oz. da je marsikatera stvar
prenapihnjena. Vendar: “klin se s klinom zbija” in proti ekstremu se je
pač treba boriti z ekstremom, saj bo le tako končni rezultat neka srednja pot,
ki je najbolj zdrava alternativa. Zdravstveni sistem, ki omogoča rast zasebnih
klinik, kamor nato prebegne vsa zdravniška elita, vsekakor ni ravno zgleda vredna
praksa in tudi naši državici ne bi škodilo, če bi uvedla – križajte me! – neke
vrste … šolnine, a ima od filma lahko nekaj tako ciljna publika v obliki
Američanov, kot tudi ostali gledalci, ki skozenj ob zavedanju, da stvari niso
črno-bele, premlevamo določene ideje; lep primer tega je prikaz feminizacija
politike in gospodarstva na Islandiji, med katerim bodo prvi v svojih glavah
pričeli kovati žensko revolucijo, ostali pa bomo (še enkrat več?) spoznali, da
so resnično najbolj uravnoteženi in zato zdravi kolektivi sestavljeni iz
približno enakega deleža žensk in moških.
Zavedati se je potrebno, da nihče ni svetnik in da vsi živimo v svetu, ki
mu vlada razmerje “cost-benefit”, le da nekateri to izkoriščajo bolj spretno in
za zunanjega opazovalca pravičneje od drugih. Če delodajalec za delavce odobri
več plačanega dopusta, se na prvi pogled res zdi, da bo proizvodnja trpela, a
bodo zato delavci bolj spočiti, zadovoljni in motivirani za nadaljnje delo, kar
bo posledično povečalo produktivnost podjetja. Takšna “dobra dela” je potrebno
strogo ločiti od pravega altruizma.
Režiser naš intelekt izziva tudi z navajanjem določenih
dejstev, pa naj si bodo ta preverljiva ali pa zgolj hrana za teoretike zarot.
Zanimivo je, da Združene države ne premorejo nacionalnega muzeja suženjstva, po
drugi strani pa v Washingtonu v opomin celemu svetu in v ponos Američanom stoji
muzej holokavsta. Si predstavljate obratno situacijo v Nemčiji? Še ena
zanimivost je predstavljena skozi zgodbo “boja proti drogam”, kjer je kratko
potegnila predvsem afroameriška populacija uživalcev prepovedanih izdelkov …
Zanimiva filozofska vprašanja človeške narave se porajajo tudi ob predstavitvi
zaporov na Norveškem. Kakšen smisel ima fizična in/ali psihična kazen sama po
sebi, ko pa je primarni namen zapora ta, da zločince osami in s tem zaščiti
zunanjo populacijo? Bi naj ob doseženi popolni socialni reintegraciji
delinkventa pustili za zapahi ali pa ga vrnili v družbo, da bo lahko ponovno
postal davkoplačevalec in le-tem ne bo več v breme?
Če se od filozofiranja za konec nekoliko oddaljim in se posvetim še bolj
tehnični plati filma, je potrebno takoj pohvaliti režiserjevo uporabo
“hollywoodskih gadgetov”: montaže, komičnih elementov, zrežiranih kadrov (kljub
slabi italijanski “igralki”) in čustvenih vložkov, ki Mooru, poleg bejzbolske
čepice in obsega večjega od višine, kajpak pripadajo. Cinizem in ironija gor
ali dol, tega, da je ravno stereotip na dveh nogah eden največjih kritikov
civilizacije preko Atlantika, enostavno ne moremo prezreti, kot tudi vse bolj
realnega scenarija za njegov naslednji projekt, v katerem bomo morda stransko
vlogo ponovno igrali Slovenci. Oz. vsaj Slovenka …
Dejstvo je,
da popolnost ne obstaja, lahko pa od vsakogar poberemo nekaj dobrega in se ji
tako poizkusimo približati. Konec koncev je edina “reprezentanca”, ki zares
šteje, svetovna, čeprav tudi tekmovalnost s seboj prinaša določene prednosti v
obliki motivacije za napredek, kar še enkrat več potrjuje koristnost srednje
poti. Ali ne bi bilo čudovito, ko bi vsi premogli nekaj italijanske ležernosti,
francoske kulinarične spretnosti, finske pragmatičnosti, portugalske
pravičnosti, norveške preudarnosti, islandskega duha, tunizijske kolektivnosti,
nemške praktičnosti in slovenske spretnosti pisanja filmskih recenzij?
Foto: IMDb
