Ob nedavnem skokovitem porastu števila novoodkritih primerov okužbe s SARS-CoV-2 sem sprva na družabnih omrežjih, kasneje pa tudi v živo, med prijatelji, celo izobraženimi ljudmi, zaznal pojav razlage, ki gre nekako takole: "Hja, logično je, da imamo več primerov, ko pa je več tudi opravljenih testov. Samo brez panike!" Slednjo bolj kot porast števila okuženih prebuja zabloda v razmišljanju takšnih posameznikov, ki jih nikakor ni malo, precej gotovo pa (zaenkrat) bistveno več od okuženih. Poglejmo zakaj.
Verjetno se v vladi, na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje ali na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo zjutraj ne zbudijo z mislijo: "Danes bomo opravili 3756 testov, niti enega več ali manj." Število opravljenih testov zrcali število potencialno okuženih oseb, pri katerih za izvedbo testa obstajajo določene indikacije, npr. pojav katerega izmed znakov okužbe dihal, zato bi se pravzaprav morali vprašati, zakaj narašča število testiranih, kar je hkrati tudi odgovor na izvorno vprašanje. Že res, da jih velika večina nima COVID-a, a je predtestna verjetnost za pozitiven izvid brisa bistveno višja, kot če bi naključno testirali 3756 Slovenk in Slovencev.
Ponazorimo s primerom. Imamo izmišljeno populacijo dveh milijonov ljudi, pri katerih vsak dan opravimo 1000 testov na novi koronavirus. Ker se indikacije za testiranje ne spreminjajo bistveno, je vsak dan pozitivih približno 3% testiranih, kar nanese povprečno 30 primerov na dan. Kot smo predpostavili, je logično, da je med tistimi, ki nimajo indikacij za testiranje (znaki bolezni, stik s potrjenim primerom itd.), prevalenca okužbe manjša, pa vendar ne nična. Za potrebe razlage jo ocenimo na 1%. Ko bi se število dnevnih testiranj dvignilo na 2000 dnevno, število noovodkritih primerov pa na 60, bi po trumpovsko lahko zaključili, da pač "več testov, več primerov". Pa je res tako? Če bi v situaciji, ko je bilo dnevnih testiranj še 1000, naključno testirali dodatnih 1000 prebivalcev, bi iz prve skupine dobili pričakovanih 30 primerov, iz druge pa le 10, skupno torej 40, kar je občutno manj kot 60. Število primerov resda narašča s številom opravljenih testov, vendar pa ob širjenju testov na klinično zdravo populacijo z negativno epidemiološko anamnezo hitro dosežemo plato.
Nekateri pravijo, da je važen odstotek. Se pravi ne število novoodkritih primerov, ampak izplen. Kot smo predpostavili zgoraj, je vsak dan pozitivnih približno 3 % testiranih. Če iz nekega povsem naključnega razloga, ki gotovo ni povezan s porastom števila primerov, dnevno namesto 1000 izvedemo 10.000 testov, bo tako namesto 30 na dan pozitivnih 300 ljudi. 3%. Logično. Če bi se denimo naenkrat testirala cela država, bi jih številka 60.000 pustila povsem hladne?
Bolj očiten in intuitivni pameti dosegljiv dokaz, da se število okuženih dejansko povečuje, je število hospitaliziranih, število oskrbovanih v enotah intenzivne terapije in število umrlih. Glede na to, da ni pravih dokazov, da je virulenca manjša, je edini logičen zaključek, da porast števila hospitaliziranih/v intenzivnih enotah oskrbovanih/umrlih odraža porast števila dejansko okuženih, ki je neodvisno od števila testov, novoodkritih primerov in odstotka pozitivnih. Obstaja še tretja možnost, in sicer, da so se še do nedavnega tisti, ki bi potrebovali zdravniško oskrbo, preprosto odločili, da bodo kljub vsemu dihali brez dodanega kisika in zanemarili celo potrebo po umetni ventilaciji, zdaj pa so očitno časi železne volje minili ...
Odkar pomenim, še ni obstajalo toliko ljubiteljskih zdravnikov, znanstvenikov, pa tudi ne statistikov. Logično, saj aktualna pandemija zadeva vse. Vsak po lastnih zmožnostih in sposobnostih sledi aktualnemu dogajanju in prav je tako. Ni pa prav, da se širijo neresnice, ki utegnejo nevarno poseči v potek dogajanja. Ostanimo pozorni, obveščeni, odgovorni, zaupajmo strokovnjakom, malo manj politikom. Najbolj pa spoštujmo profesionalno delo in prizadevanja vpletenih. Kolega iz študentskih dni je pred kratim skupaj s še dvema avtorjema iz Fakultete za matematiko in fiziko objavil članek o epidemiologiji COVID-19. Z velikim ponosom in še večjim občudovanjem lahko povem, da sem ga po nekaj vrsticah prenehal brati, saj sem razumel bore malo. Priznam, pač nisem statistik. Dopustim(o) si to.
Ni komentarjev:
Objavite komentar