Spectre (2015)

Moja ocena: 4/5

Skyfall je bil Bond za petdeseto obletnico franšize. Očaral je s preprostostjo, združil moderno s tradicionalnim, razgalil glavnega junaka in ponudil izjemnega zlikovca. Tri leta kasneje lahko gledamo Daniela Craiga v njegovi četrti upodobitvi najbolj šarmantnega vohuna vseh časov, s čimer se je izenačil s Piercom Brosanom, ki je Flemingovega junaka upodabljal med letoma 1995 in 2002. Pa je Spectre dosegel nivo predhodnika? 

Sam Mendes, ki je že drugič zapored sedel na režiserski stolček najdlje trajajoče filmske franšize, nam z izjemnim uvodnim prizorom takoj pokaže, da gledamo najdražjega Bonda do sedaj in enega najdražjih filmov vseh časov. Odličnemu, nekaj minut dolgemu kadru, sledi vratolomna borba v helikopterju, ki leti nad maso ljudi v že tako polnem Ciudad de Méxicu. Kar se tiče svetovnih metropol, nas tokrat zgodba, poleg seveda v London, popelje še v Rim. Nazaj k začetku, natančneje k uvodni špici, ki je tokrat vizualno kolaž prejšnjih Craigovih bondijad ob avdio spremljavi Sama Smitha, ki odpoje tokratno naslovno pesem Writing's on the Wall. Najsi vam njegov stil odgovarja ali ne, mu ne more nihče očitati, da ne zna peti. Ne nazadnje gre za triindvajsetletnika, ki  ima od letos v lasti štiri grammyje. Tudi tokrat so se ustvarjalci očitno oprli na preverjenega izvajalca. Naj spomnimo, da je tri leta nazaj Adele odpela pesem Skyfall, pred tem pa isto leto "pobrala" šest grammyjev.

Začetek, vključno s špico torej, funkcionira na visoko zadovoljivem uvodu. Tudi dalje film kot celota ne razočara, vendar je potrebno omeniti nekaj pomanjkljivosti. Če sem zgoraj napisal, kako je Skyfall našel ravno pravo mero med modernim in tradicionalnim in se ustalil na njej, Spectre to mejo prečka proti tradicionalnemu. Drugega pravzaprav nismo mogli pričakovati, po tem, ko smo nazaj dobili Q-ja in Moneypenny, povrh vsega pa še novega M-a. Skratka like, ki so spremljali Bonda vse od začetka, pa do sredine 90-ih. A vendar vračanje nazaj in igranje na note sentimentalnosti ter nostalgije ne vžge več tako dobro kot pred tremi leti, vsega je namreč odtenek čez "mejo". Na trenutke sem se počutil, da gledam galantnega Rogerja Moorja, ne pa potnega in krvavega Daniela Craigha, kot nam je bil prvič predstavljen v Casino Royalu. Vmes se znajde tudi nelogičnost ali dve, ki po svoji naravi spominjajo na Bonde iz 70-ih. Ideja organizacije Spectre kot najvišje instance, ki nadzira vse druge manjše razpršene kriminalne organizacije, deluje precej nerealno in komično. Po tem, ko končno izvemo, kdo je njen vodja, sem čakal samo še na poroko med Bondom in Madeleine Swann ter na prizor iz konca V službi njenega veličanstva ... Klišejev in predvidljivosti sploh ne bom omenjal. No, pa sem jih!

A vseeno celostni vtis ni slab in potrebno je izpostaviti ne maloštevilne pozitivne točke. Začetno sceno, skupaj z uvodno špico, smo že pohvalili. Prijeten občutek suspenza dobimo na vsaj dveh mestih; prvič, ko Bond (skrivaj) spremlja skupščino organizacije Spectre in drugič, ko na koncu filma vstopa v še iz Skyfalla uničeno poslopje MI6. Med akcijskimi prizori je potrebno omeniti pretep med Bondom in Hinxom, visokim (tako in drugače) članom organizacije Spectre, ki skupaj s predhodnim preganjanjem dvojice ob Tiberi verjetno tvori tovrstni presežek filma. 

Zaokrožile so že govorice, da je tokratni Bond Craigov zadnji. Če je temu tako, kar mislim da ni, potem Spectre predstavlja zelo spodobno slovo. A tu se postavlja vprašanje, kdo bi igralca lahko nasledil? Praktično gre za "reboot" franšize in zamenjava glavnega lika bi delovala konfuzno. Sploh težko si predstavljam, da bi meni nič tebi nič od nekje "uletel" Idris Elba...Namigovanja, da se celo sama franšiza bliža koncu, pa so naravnost smešna. Skyfall je zaslužil preko milijardo dolarjev, glede na trenutno popularnost pa utegne Spectre številko še preseči. Da dotoka iz strani Heinekena, Omege in Sonyja niti ne omenjam.

Problem zadnjega Bonda je v tem, da so ustvarjalci prehudo želeli posneti najboljšega vseh časov. V prid temu govorita dolžina filma, ki je z 148 minutami najdaljša do sedaj, in budžet, ki je s 300 milijoni dolarjev največji do sedaj. V sklop tega gre morda tudi nevarni približek tradiciji, s čimer so se ustvarjalci prej opekli kot ne, a njihovo vnemo vseeno razumem. Treba je priznati, da razne starinske prvine ne delujejo povsod in vedno slabo, komični vložki na primer so izpadli kot dobrodošla popestritev. V primeru, da bo Spectre ostal Craighov zadnji Bond, si ga bomo zapomnili kot njegovega najboljšega? Verjetno ne. Ali bo ostal v spominu kot dostojno slovo igralca od vloge? Zagotovo da.

                                                                                                      Foto: IMDb

A Pefect Day (2015)

Moja ocena: 4/5

Fernando Leon de Aranoya je realitvno nepoznan španski režiser, še posebno, če ga primerjamo z rojaki, kot sta Pedro Almodovar in Alejando Amenabar. A morda bo, čeprav ne ravno zgodaj, vendarle ujel mednarodno slavo, v kolikor mu je to seveda namen. V Madridu rojeni 47-letnik poleg presenetljivo dobrega filma, ki se mu posvetimo čez nekaj vrstic, na svoj spisek bržkone kmalu dodaja še biografsko dramo z naslovom Escobar, kjer bosta poizkušala zablesteti Javier Bardem in Penelope Cruz. Popoln dan je najprej odlična mešanica drame in komedije, z izjemno prodornimi in okusnimi šalami, ki včasih to niso. Verjetno moj najljubši film o grozodejstvih, povezanih z vojno v Bosni v 90-ih, ki je iz prestola žanra, ki ne bi smel obstajati, izrinil preroško Pomlad v Bosni z Richardom Gerom in Terrencom Howardom. Za originalnost tokrat skrbi v Sarajevu rojeni igralec Fedja Stukan, film pa je bil v celoti posnet na različnih lokacijah v Španiji.

V svoji prejšnji recenziji sem pisal o podrobnostih. Tudi v The Perfect Day sem opazil detajl, ki pa me je navdušil. Ker nima posebne vrednosti za zgodbo, kljub temu pa po mojem mišljenju kaže na kvaliteto filma, ga na tem mestu razkrivam. Ko skupina humanitarcev z bosanskim dečkom pride v njegovo od vojne razdejano mesto, lahko na eni izmed prerešetanih in s šrapneli preoblikovanih hiš od daleč vidimo simbol Srbov, t.i. "četiri S". Kot omenjeno, je film v celoti posnet v Španiji, tako da simbol tu nikakor ni slučajnost. Ta detajl tako jasno kaže na poglobljenost ekipe v samo zgodbo in njeno natančno planiranje scenografije.      

Vendar pa v filmu Srbi niso označeni za največji "oh in sploh" teror. Problematika vojne je predstavljena večplastno in dvoumno. Ne izvemo, kateri strani pripada lastnik trgovine, ki ne želi prodati vrvi, s katero bi iz vodnjaka potegnili truplo ter s tem rešili izvor pitne vode. Podobno za možaka, ki po zasoljeni ceni izkoriščevalsko prodajata vodo ljudem v stiski, nacionalna pripadnost ostaja neznanka. Obstaja več teorij, ki odpirajo poglede na več različnih zgodb, a so vse enako verjetne. Presojo, katera je verjetnejša, prepuščam vsakemu posamezniku posebej, na tem mestu želim zgolj spomniti na lep prikaz tega, da ni vse samo črno ali samo belo.  

Posebno noto daje filmu dobra glasbena spremljava, ki se na koncu razcveti v svoji dramatičnosti, ko ob predvajanju Where Have All the Flowers Gone? spremljamo ljudi, živali in predmete, spoznane v preteklih stotih minutah, na poti k njihovi usodi. Slovenci se bodo zaradi kulturne in geografske bližine Balkana (katerega del vseeno smo, če ne zaradi drugega, pa zaradi prvega) muzali še v začetnih minutah, ko se predvaja folk glasba, seveda brez predpone turbo...

Posnet na podlagi knjige Dejarse Llover Paule Farias je Popoln dan zelo dober film, ki mu to, poleg že omenjenih odličnosti, uspe s svojo skromnostjo, simpatičnostjo, naravnostjo, dodelanostjo in sentimentalnostjo. Vse to v enem "popolnem dnevu", dolgem tistih borih 24 ur. Zaradi geografsko-časovne umestitve mi je morda "sedel" bolj, kot bi komu drugemu, zato se s svojo oceno nikakor nisem naredil Francoza. Za vse, ki si boste film ogledali, kar vam seveda na vsak način priporočam, pa imam sledeče vprašanje: kdo za vraga hrani in poji psa, privezanega v opustošenem mestu?!

                                                                                                     Foto: IMDb

La French (2015)

Moja ocena: 3.5./5

Francoska naveza (angl. French Connection) je bila kriminalna mreža, preko katere se je morfinske preparate tihotapilo iz Turčije v Francijo, nato pa v ZDA. Organizacija je dosegla svoj največji razcvet v poznih 60-ih in zgodnjih 70-ih letih prejšnjega stoletja in bila odgovorna za dobavo večine heroina, ki se je porabil preko luže. Leta 1971 je William Friedkin posnel istoimenski film - Francoska zveza - z Genom Hackmanom v glavni vlogi, ki je postal dobitnik kar petih Oskarjev, vključno za najboljši film, režijo in glavno moško vlogo. Vse od omenjenega, se s samo sržjo problema, torej Francijo in mestom Marseille, ni ukvarjal noben (večji) film več. Ne francoski, ne ameriški, ne kakršenkoli. Kar je presenetljivo. Zato pri Marseillski navezi toliko bolj pritegne od Hollywooda in rodne grude očitno že pozabljena tematika. Dogajanje je tako postavljeno v sončni in topli Marseille, kjer zgodbo spremljamo od sredine 70-ih pa do zgodnjih 80-ih.

Jean Dujardin, glavni protagonist, je priznani francoski igralec in komedijant. Širša javnost ga je verjetno spoznala po prelomni vlogi v še bolj prelomnem filmu The Artist, ki mu je prinesla tudi prvega (in verjetno zadnjega) Oskarja. Pred tem v domovini že proslavljeni Dujardin je po dobljeni nagradi zaigral v nekaj bolj internacionalno usmerjenih filmih. Videli smo ga lahko ob Katarini Čas in Leonardu DiCapriu v Volku z Wall Streeta ter nazadnje kot člana pestre zasedbe malo manj pestrega filma Varuhi zapuščine. Glavni anatgonist zgodbe, Gilles Lellouche, je prav tako znani francoski igralec. Zanimivo je, da sta se z Dujardinom v filmu skupaj pojavila že tretjič, prvič leta 2010 v Malih belih lažeh in nazadnje leta 2012 v Skoku čez plot.

Kot rečeno, iskrene pohvale avtorjem Marseillske naveze za obuditev zanimive tematike. Tudi budžet filma, 26 milijonov dolarjev, je primerljiv s podobnimi filmi najmočnejše produkcije. Za zgoraj omenjeni film Francoska naveza so, upoštevaje inflacijo, porabili nekaj manj kot 10 milijonov dolarjev, kar je več kot dvakrat manj. Vendar pa je to lep primer, da zveza med vložkom in izkupičkom filma, tako denarnim kot umetniškim, ni za vse enaka. Marseillska naveza je film, ki skozi svoj potek velikokrat izgublja fokus in igralca težko drži pokonci. Razen redkih izjem so scene premalo napete, suspenza je le za vzorec. Še ena stvar, ki zmoti, so kulturne nedoslednosti. Nič nimam proti prikrajanju dejstev, v kolikor je to jasno strojeno za potrebe filma. Lep primer tega je Hitlerjeva smrt v Neslavnih barabah. V kolikor pa prihaja do takšnih primerov v filmih, ki sicer temeljijo na zgodovinski doslednosti in kadar se takšni primeri pojavijo v za samo zgodbo nepomembnih dejstvih, to preprosto kaže na malomarnost, z lepo slovensko besedo "šlamparijo". V filmu sem to opazil na dveh mestih, kar ne izključuje tega, da je podobnih primerov še več. Najprej vidimo newyorška "dvojčka", ki sta v procesu gradnje, pa čeprav so ju odprli že leta 1973, film pa se pričenja leta 1975. To napako lahko še spregledamo, saj so s prikazom gradečega se World Trade Centra morda hoteli poudariti kulturno podobo New Yorka 70-ih. Naslednja opazka pa, čeprav za zgodbo povsem nepomembna, bolj razkriva nenatančnost ustvarjalcev. V diskoteki se, leta 1981, če sklepamo po novici o izvolitvi Mitterranda za predsednika, vrti skladba Cambodia pevke Kim Wilde. Vse v redu in prav, vendar z eno samcato napakico. Singel Cambodia je bil izdan novembra 1981, do takrat pa se dogajanje v filmu že zaključi. Večina vas bo seveda mnenja, da dlakocepim, vendar se mi takšne stvari zdijo ključne pri presoji ustvarjalcev. Odražajo preciznost, perfekcionizem in komunikacijo med ekipo. "Hudič je v podrobnostih", pravijo. Te ločijo dobre od najboljših. Verjetno brez obsedenosti s ponavljanjem scen Stanley Kubrick  ne bi bil eden največjih režiserjev vseh časov- eno izmed scen filma Sijanje naj bi ponovili kar 127-krat!           

Marseillska naveza mi bo sčasoma odšla iz spomina. Verjetno bo najdlje zdržala fotografija Marseilla. Resnici na ljubo sem si ga ogledal samo zaradi časovno-krajevne postavitve in Jeana Dujardina. Film ni za odpis, ga pa malo manj toplo priporočam. Za vse žanrske navdušence v poštev gotovo bolj pride po imenu in tematiki podobna Francoska naveza.

                                                                            Foto: IMDb

The Visit (2015)

"Any other crazy bitch-ass fucking people here?" Moja ocena: 3.5/5 

Komična grozljivka (če ne verjamete, po ogledu boste) se je v Združenih državah premierno predstavila 8. septembra, v kinematografih pa so jo "čez lužo" pričeli predvajati 11. septembra. Gre za stvaritev M. Night Shyamalana, indijsko-ameriškega režiserja, ki nam je postregel s filmi, kot so The Sixth Sense, Unbreakable, Signs in The Village. Prav slednji za večino predstavlja mejnik, po katerem je pričela njegova ustvarjalnost upadati. Nazadnje je leta 2013 lansiral katastrofalno sprejeti film After Earth, z Willom in Jadenom Smithom v glavnih vlogah. Shyamalan je na prelomu tisočletja sicer veljal za mladega genija, primerjali so ga celo s Spielbergom in Hitchcockom.

The Visit je v nekaterih pogledih zelo "shyamalanovski". Posnet je bil na različnih lokacijah v Pennsylvaniji, kjer je režiser odraščal, ne izognemo pa se tudi zanj značilnemu preobratu. Po drugi strani film pozitivno preseneča s svojo sproščenostjo in minimalističnostjo. Ne želi za vsako ceno ugajati, posnet je v zanimivi narativni tehniki, za relativno malo denarja in traja ravno prav dolgo. Osebno ga vidim kot predpripravo na prihajajoča Shymalanova projekta: še nenaslovljeni film, v katerem naj bi zaigral Joaquin Phoenix, in Labor of Love, kjer naj bi režiser že tretjič moči združil z Bruceom Willisom.

Druga stvar, katero velja pohvaliti in katera prispeva predvsem k prvem delu skovanke "komična grozljivka", je rosno mladi avstralski igralec Ed Oxenbould. Njegova simpatičnost in komični vložki na čelu z rapanjem so izjemno dobrodošel dodatek, brez katerega bi Obisk potonil v čisto drugo kategorijo. Vlogo dedka in babice sta prevzela malo znana Peter McRobbie in Deanna Dunagan, za kar je utegnil Shyamalan osebno poskrbeti, saj dejstvo še poglablja grotesknost zgodbe.

Becca in Tyler delujeta kot novodobna Janko in Metka, ujeta v primežu hudobne čarovnice v obliki njunih starih staršev. Novodobnost izkazujeta s komunikacijo prek računalnika ter navdušenostjo nad rapom in filmom. Tako kot Janko in Metka tudi onadva prihajata iz enostarševske družine, vzrok za to pa je ponovno zelo "moderen".   

Če se osredotočimo na grozljivi del, ta ne funkcionira tako dobro kot komični vložki in sproščena naracija, vendar vseeno postreže z nekaj dovolj dobrimi kadri. Predvsem babica tu igra ključno vlogo, zanimiva je še evolucija obnašanja starih staršev in njunega odnosa z vnukoma. Kljub vsemu Obisk ni ravno film, po katerem bi bilo težko zaspati in ki bi gledalca preganjal še dolgo po ogledu, pa čeprav je kinodvorano zapustil po pol deseti uri zvečer... Morebitna grozljiva izkušnja bo kmalu zbledela in množice z adrenalinom prepojenih najstnikov verjetno ne bodo drle v kinodvorane. Kar se grozljivk tiče, bo verjetno ostal nekje med nizkoproračunskimi tipa The Blair Witch Project in Paranormal Activity ter bolj premišljenimi projekti, kot sta The Ring in The Conjuring. Če si torej želite ogledati grozljivko, vam veliko bolj priporočam po budžetu primerljiv The Babadook.

Za konec lahko napišem, da je bil Obisk film vreden ogleda in da z zanimanjem pričakujem(o) naslednje - verjetno bolj visokoleteče - projekte M. Night Shyamalana.   

                                                                                                                                                       Foto: IMDb

The Age of Adaline (2015)

"Anni, amori, e bicchieri di vino, no che contato mai." Moja ocena: 3.5/5

V dokumentarcu o staranju, ki ga je s svojim nastopom podprl tudi karizmatični dr. Aubrey de Grey, sem pred kratkim izvedel, da naj bi s prekinitvijo/upočasnitvijo staranja ljudje zlahka dosegli 1000 let. Razlog se zdi preprost. Verjetnost smrti se z leti povečuje, dokler pač ne umremo, tako ali drugače. Karikiram: človek ima v svojem 25. letu povprečno 0.1% verjetnosti, da bo takrat umrl; odstotek se s starostjo povečuje zaradi bolezni povezanih z njo. Če bi tako "mladost" zadržali in ohranili svojo "letno verjetnost", bi po nekaterih izračunih lahko živeli tisočletje dolgo. Nisem ne statistik, ne matematik, vendar kmečka pamet govori v prid teoriji. Večji problem je, kako mladost obdržati. S tem naj se za enkrat ukvarjajo drugi, pojdimo k filmu.

Adaline, ki jo je solidno upodobila Opravljivka Blake Lively, je z leti očitno res pobrala vso pamet sveta. Iz izkušenj in dolgoletnega izobraževanja se je naučila mnogo stvari, med drugim govoriti portugalsko in nekaj medicinske znanosti. Prav to je ena izmed stvari, ki spodbudi k razmisleku, kaj vse bi bili ljudje sposobni, če bi se starali zgolj kronološko, biološko pa ostali mladi, zdravi in krepostni? Prepogosto se zgodi, da stare ljudi odrivamo na stran, spregledamo pa njihovo bogato zakladnico znanja in izkušenj.

Pozoren gledalec se tekom filma kar malo namuči s preračunavanjem ter na koncu ugotovi, da glede tega ne obstajajo večji paradoksi. Adalinina hči Flemming (Ellen Burstyn) je v devetem desetletju življenja in Adaline še vedno kliče "mama", ta pa njo dragica (angl. "darling", čeprav ji je ime Adaline, da vpeljem še malo humorja, ki ga je v filmu morda kanček premalo). Poleg hčerke je edina, s katero Adaline ohranja trajnejše stike, njena slepa prijateljica Regan, ki je zaradi očitnih razlogov ne more "razkrinkati".

Tu pa se približamo Adalinini žalostni usodi. Zaradi strahu pred tem, da bi postala poizkusni zajček v procesih raziskovanja staranja, se odloči vsakih deset let spremeniti identiteto (in s tem tudi kraj bivanja, kjer jo vsake toliko pot še vedno zanese v San Francisco, ki je v filmu lepo predstavljen). Rutina ji onemogoča tesnejša prijateljstva in družinsko življenje. Drugo breme, ki ga nosi, je minljivost bližnjih. Njenega psička, hčere, morebitnega partnerja? Zgoraj zapisani pregovor za njo pač ne velja.

Vlogo ljubezenskega interesa naslovne junakinje, simpatičnega Ellisa Jonesa, je prevzel nizozemski igralec Michiel Huisman, poznan iz serije Igra prestolov (Game of Thrones). Opaznejšo vlogo odigra Harrison Ford, ki upodobi Ellisovega očeta. Na tem mestu izpostavljam mladega igralca Anthonya Ingruberja, ki kljub kratki minutaži velik vtis pusti s svojim glasom in stasom, ki zelo spominjata na Fordovega. Njegovo imitacijo Hana Sola si lahko ogledate na YouTubu. Omenjam še eno poznano ime, Kathy Baker, ki nastopa v vlogi Ellisove mame.            

Zadnja stvar o kateri bi rad nekaj napisal, so naključja. Proti koncu se namreč lepo izpostavi še ta tema. Pravzaprav vse od Nenavadnega primera Benjamina Buttona (The Curious Case of Benjamin Button) ne pomnim tako lepega prikaza vpliva naključnih dogodkov na našo usodo. Slednje se sicer samo po sebi sliši protislovno, pa vseeno.

Kot celota mi je bil film všeč, ne morem pa se znebiti občutka, da gre zgolj še za eno romantično dramo, sicer zgrajeno na zelo dobri podlagi. Verjetno bi ta stereotip držal bolj, če bi vloga Adaline pripadla Katherine Heigl, kot je bilo sprva v načrtu. Priporočam kot izbiro za romantičen večer v dvoje. Puncam bo gotovo všeč, fantje pa tudi ne bodo ostali ravnodušni.

                                                                                                                                                       Foto: IMDb

12 mesecev, 12 novih filmov

Leto 2016 prinaša kar nekaj zanimivih projektov, vendar sem se tokrat odločil narediti seznam najbolj pričakovanih za vsak mesec posebej. Tako je izziv izbora še večji, bralci pa boste imeli celoletni seznam dobrega materiala. Brez oklevanja, začnimo!

Januar: 13 Hours: The Secret Soldiers of Benghazi

Režiser "blockbusterjev" Michael Bay se je odločil na velika platna prenesti še eno resnično zgodbo o ameriškem pogumu. Na seznamu zaradi solidnega napovednika in manjka konkurence za ta mesec (The Revenant nosi uradno letnico 2015).

Februar: Hail, Caesar!

Vračata se brata Coen, kar je ob zanimivi zgodbi in zvezdniški igralski zasedbi zadosten razlog za uvrstitev na seznam. 

Marec: The Brothers Grimsby

Sacha Baron Cohen se bo po dolgem času predstavil v komični vlogi, vredni njegovega slovesa. Na drugi strani zaradi režiserja Louisa Leterrierja (The Transporter) lahko pričakujemo tudi ogleda vredne akcijske sekvence.

April: The Jungle Book

Bill Murray kot Kiplingov medved Baloo? Moja duša je prodana!

Maj: Snowden

S še vedno aktualno zgodbo se vrača tudi Oliver Stone. Premiera filma naj bi se po prvotnih planih zgodila že lani, vendar nič ne de, na obetajoč projekt se izplača počakati malo dlje.

Junij: The Conjuring 2

Prvi del iz leta 2013 je prepričal, odprta pa je pustil tudi nekatera vprašanja, kar, poleg ohranitve jedra ekipe (režiser in glavna igralca), daje upanje na dostojno nadaljevanje, čeprav je njegova kvaliteta izmed vseh filmov tega seznama morda najbolj vprašljiva.

Julij: The BFG

Zgodba Roalda Dahla in režija Stevena Spielberga napovedujeta obetaven izdelek.

Avgust: Suicide Squad

Čeprav imam raznih franšiz in superjunakov vrh glave zadosti za naslednjih deset let, bo vseeno zanimivo videti, kako se bo obnesla zgodba drugega velikana stripovskega založništva, DC Comics. Ne nazadnje skoraj vsakega ljubitelja filmov zanima tudi, kako se bo kot Joker odrezal Jared Leto.

September: The Magnificent Seven

Novejša adaptacija legendarnega vesterna, posnetega po še bolj legendarnem filmu Akire Kurosawe. Antoine Fuqua z ekipo utegne poskrbeti za pravo osvežitev.

Oktober: A Monster Calls

Posnet po knjižni predlogi Patricka Nessa in Siobhan Dowd. Ganljiva zgodba, za ekranizacijo katere stoji španski režiser J. A. Bayona. 

November: The Founder

Spremljali bomo vzpon imperija McDonald's, za katerega je poskrbel Ray Kroc, ki ga bo upodobil Michael Keaton. V kolikor bo slednji tudi letos nominiran za glavno moško vlogo, mu utegne omenjeni projekt prinesti še tretjo zaporedno nominacijo za Oskarja.

December: Passengers

Ponovno zelo človeška tematika. Tokrat o precepu, ali sam preživeti večnost, ali pa nekoga drugega prikrajšati za boljše življenje. Obetavno.

Za konec naj omenim, da bo letošnje leto postreglo še z mnogo filmi, katerih datum premiere zaenkrat ostaja neznan: Silence, Story of Your Life, LBJ, Gold, . . . če jih naštejem le nekaj. Da ne bo kdo užaljen. 

                                                                            Foto: IMDb

MEDICAL FACTS: Mad Max: Fury Road (2015)

Šele pred kratkim sem si ogledal enega najbolj opevanih filmov letošnjega leta- "reboot" Pobesnelega Maxa s Tomom Hardyjem v naslovni vlogi. O filmu kot celoti ne bom preveč razpredal, rad bi povedal le, da ga besede režiserja Georgea Millerja M.D. - "a very simple allegory, almost a western on wheels" - odlično opišejo. Ker gre tehnično za izjemno izpopolnjen film z odličnimi akcijskimi prizori, priporočam ogled v kino dvorani, po možnosti v 3D obliki. Tam prizori ob primerni avdio-vizualni podpori verjetno resnično pridejo do izraza, sam sem si film ogledal kar doma pred računalnikom, kar povsem obžalujem. . . Ker filma zaradi omejene izkušnje ne morem vsaj približno objektivno oceniti, sem se odločil spisati nekaj medicinskih razlag za nekatera dogajanja v filmu, ki so tudi na medmrežju sprožala radovedne debate. 

1. Zakaj je Max t.i. univerzalni darovalec?

Ta razlaga je najbolj osnovna, mnogi se je verjetno spomnite še iz gimnazije, zato bom začel z njo. Pri transfuziji je pomembna določitev krvne skupine prejemnika in dajalca. To učinkovito prepreči smrtno nevarno akutno reakcije pri prejemniku. Krvno skupino določata dve v praksi najpomembnejši skupini antigenov (označevalcev) na površini rdečih krvničk (eritrocitov). Prva skupina pripada sistemu AB0, druga pa sistemu Rh. Človek ima lahko krvno skupino, A, B, AB ali 0, dodatno pa je lahko Rh pozitiven (Rh+) ali Rh negativen (Rh-). Obstajajo pa še protitelesa (uničevalne molekule), ki reagirajo s posameznimi antigeni krvnih skupin. Tako protitelesa anti-A reagirajo z antigeni A na eritrocitih, anti-B z antigeni B, anti-Rh pa z antigenom D, od prisotnosti katerega je odvisno, ali bo oseba Rh+ ali Rh-. Posamezniki s krvno skupino A tvorijo protitelesa anti-B, tisti s krvno skupino B anti-A, tisti s krvno skupino 0 anti-A in anti-B, posamezniki s krvno skupino AB pa tovrstnih protiteles ne tvorijo, saj bi v tem primeru napadla telesu lastne eritrocite. Rh- tvorijo protitelesa anti-Rh, Rh+ pa ne, saj bi podobno kot pri AB napadala lastne eritrocite. Če torej nekomu s krvno skupino A- (A, Rh-) transfundiramo kri posameznika s krvno skupino npr. B+ (B, Rh+), bodo protitelesa anti-B in anti-Rh prejeto kri iz tujega organizma "uničile", sprožila pa se bo smrtno nevarna imunska reakcija. Ker ljudje s krvno skupino 0- na površini svojih eritrocitov nimajo ne antigenov sistema AB0, kot tudi ne antigenov sistema Rh, proti prejeti krvi iz njihovega telesa ne more nastati nikakršna reakcija. Zaradi tega jih imenujemo univerzalni dajalci. Podobno so posamezniki s krvno skupino AB+ univerzalni prejemniki, saj njihov organizem ne tvori protiteles proti antigenom krvnih skupin. Razumljivo? Upam da.        

2. Kaj pomenijo "bule" na vratu nekaterih Vojščakih (War Boys), Nuxova Larry & Barry?

Diferencialno diagnostično lahko rezistence na vratu razdelimo na prirojene, vnetne in rakave. V primeru iz filma prideta v poštev druga in tretja entiteta. Smo v postapokaliptičnem svetu, kjer slabe higienske razmere omogočajo širitev bolezni. Poleg tega iz uvodnega prizora z dvoglavim kuščarjem lahko sklepamo na prisotnost okoljskih mutagenih dejavnikov, kot je npr. radioaktivno sevanje. Glede na omenjeno imam dve teoriji. Prva je, da se je zaradi že omenjenih slabih higienskih razmer, prenaseljenosti in pomanjkanja zdravstvene oskrbe ponovno razpasla tuberkuloza (jetika, sušica). Domnevo delno potrjujeta pokašljevanje Immortan Joea in nosna cevka (učeno nazalna kanila) Rictusa Erectusa. Tuberkuloza, ki jo v razvitem svetu poznamo bolj po anekdotičnih primerih kakor del vsakdana, se lahko kaže kot t.i. tuberkulozni limfadenitis vratu ali skrofuloza, kjer pride do prizadetosti vratnih bezgavk v sklopu bolezni. Ena od znakov tuberkuloze sta tudi nočno potenje in povišana telesna temperatura, na kar namiguje Nux, ko Capable pove: "Larry and Barry. If they don't get me, then the night fevers will." Nočno potenje pa pripelje še do moje druge teorije. Limfom in levkemija sta obliki hematoloških rakavih bolezni, kjer lahko srečamo povečane bezgavke in nočno potenje. Pri prvem gre za primarno prizadetost, pri levkemiji pa so povečane bezgavke odrast metastatske prizadetosti. Predvsem pacienti z levkemijo zaradi prizadetosti kostnega mozga, mesta nastajanja krvnih celic, hitro postanejo anemični. Transfuzije, ki jih prejemajo Vojščaki morda namigujejo ravno na to. Poleg tega so rizični faktorji za razvoj limfoma in levkemije tudi nekatere okužbe, radiacija in prisotnost določenih kemikalij, kar nas spret pripelje do povezave s postapokaliptičnimi pogoji bivanja.

3. Zakaj Max, z namenom rešiti njeno življenje, Imperator Furioso zabode v prsni koš?

Pnevmotoraks je izraz za zrak v plevralni votlini. Plevralna votlina predstavlja prostor med parietalno in visceralno poprsnico, kar poenostavljeno pomeni med pljuči in steno prsnega koša. Tlačne spremembe v tem prostoru nam omogočajo dihanje. Najhujša oblika pnevmotoraksa je t.i. tenzijski pnevmotoraks. Tu prihaja do nenadzorovanega nabiranja zraka v plevralni votlini, kjer se z vsakim vdihom povečuje pritisk, ki odriva zdravo pljučno krilo in lahko povzroči cirkulatorni kolaps. V primeru Imperator Furiose je šlo za travmatsko (poškodbeno) obliko tenzijskega pnevmotoraksa, kje je vbodna rana na prsnem košu delovala kot enosmerna zaklopka, ki je zrak ob vdihu spuščala v plevralno votlino, ob izdihu pa ovirala njegov izhod. Max je s hitrim postopanjem omogočil izpust nabranega zraka (kar se je tudi nazorno slišalo) in s tem Furiosi rešil življenje. V resnici seveda takšno dekompresijo izvedejo na točno določenem mestu z iglo, ki je ravno pravšnje velikosti, da omogoči uhajanje zraka in ne poškoduje žil in živcev pod rebrom...

Upam, da ste se naučili kaj koristnega, v kolikor pa tole bere kakšen medicinski strokovnjak, pa naj me le popravi, kjer sem (?) grešil.

                                                                                                                                                    Foto: IMDb