The Brothers Grimsby (2016)

Moja Ocena: 3/5

Sacha Baron Cohen je svoj vrhunec dosegel v oddaji Da Ali G Show, kjer je predstavil tudi tri svoje najbolj poznane like: Ali G-ja, Borata in Bruna. Nato so šle stvari pretežno navzdol. Prej omenjeni liki so dobili svoje samostojne filme, ki pa so bili v primerjavi z Da Ali G Showom bolj ali manj samo molzenje stare slave. Leta 2012 je Baron Cohen predstavil svoj novi alter ego, Admirala Generala Aladeena, ki pa tudi ni uspel pretirano zadovoljiti okusa kritikov in gledalcev. Z likom Carla 'Nobbyja' Butcherja je igralec v svojem najnovejšem filmu (Ne)profesionalec dosegel dno, pa ne toliko zaradi lika, ki je dokaj posrečen, kot zaradi slabe kvalitete filma samega.

Pa obdelajmo najprej pozitivne stvari (bojim se, da bomo kaj kmalu zaključili ... ). Prvič po filmu Ali G Indahouse si je Baron Cohen upal nastaviti ogledalo lastnemu narodu. Da ne delamo krivice meščanom, je treba povedati, da mestece Grimsby tukaj seveda igra bolj metaforično vlogo. Huliganstvo, popivanje, kmetavzarsko obnašanje in podobne reči niso doma samo v Združenih državah, temveč tudi na Otoku. Nobby, ki vizualno zelo spominja na pevca skupine Oasis, Liama Gallagherja, uteleša vse prej omenjeno. Poleg tega, da se je Cohen upal postaviti "nasproti" lastnemu narodu, morda kot plus izpostavimo še glasbeno spremljavo, ki gre s svojo "angleškostjo" in stvarmi, na katere referira, odlično v kontekst s samim dogajanjem (Madness - Our House). Resda se gledalec tekom filma nekajkrat tudi nasmeji, a to bolj s tistim delom jaza, ki hlepi po straniščnem humorju in lahko razumljivi zabavi. Pa smo končali.

Humor je, kot zgoraj napisano, preveč poceni, na prvo žogo, malo je ne videnih zapletov in šal. Velika večina ga leti na seksualnost in gledalec ne dobi tistega zadovoljstva, da je sam prišel do bistva. "Punchline"-i in krohot gledalcev si sledijo z nekaj drobcev sekunde dolgo pavzo. Moteča je tudi pretirano norčevanje iz slavnih oseb, ki je že zdavnaj zastarel prijem (čeprav nikoli povsem moderen), svoj vrh pa doseže z neokusno šalo na račun Billa Cosbyja. Pisali smo že, kako se je igralec Robert De Niro na način ponižal zaradi dokaj surove humoristične vloge, zdaj pa lahko podobno rečemo še za Marka Stronga. Kaj več o njegovem "prispevku" k filmu ne bomo navajali, vsem tistim, ki si to želite pogledati na lastne oči, pa "priporočamo" ogled filma. Kakorkoli, na stvar je potrebno pogledati tudi iz drugega zornega kota. Čeprav ponujena vloga deluje zelo poceni, je igranje - očitno! - igralčev kruh. Ne nazadnje verjetno zahtevnost izvedbe ne sovpada vedno s prvim vtisom o liku, ki naj bi ga igralec upodobil. Še manj to velja za plačilo ...

Kot glavna negativka v filmu nastopa Penelope Cruz, ki je zadnje čase očitno dežurna za zapolnitev vlog v komedijah z ameriško distribucijo. Podobno bi lahko trdili za Avstralko Rebel Wilson, ki v filmu upodobi Nobbyjevo ljubezen Lindsey. Ob poplavi vohunskih komedij, ki nam jih servirajo zadnje čase, seveda ne gre brez reference na Jamesa Bonda, ob dejstvu, da so v akciji Angleži, pa tudi ne brez nogometa.
Končna sodba? Kljub potencialu za solidno akcijsko komedijo filmu ne uspe navdušiti, kot bi gledalec od njega pričakoval. Za komično plat izdelka je bil vendarle zadolžen Sacha Baron Cohen, režijo pa je prevzel Louis Leterrier. Slednji sicer pokaže nekaj dobrih prijemov, a ti vseeno ne zadostujejo za dober celotni vtis. Ogleda ne odsvetujemo zgolj resničnim ljubiteljem komičnih vohunskih stvaritev, jim pa svetujemo, da med filmom ne razmišljajo preveč in pustijo dober okus pred vrati kinodvorane. Na tak način se ob ogledu manj kot uro in pol dolgega (no, pa smo našli še en plus) (Ne)profesionalca utegnejo celo zabavati.

                                                                                                      Foto: IMDb

Z for Zachariah (2015)

Moja ocena: 3.5/5

Postapokaliptični filmi so navadno nekoliko tesnobni in zagrenjeni. V tamkajšnjem svetu postane človek človeku volk in nasilje njihov sestavni del (Pobesneli Max, Cesta). Z for Zachariah je izjema. Gre za dramo, ki se v drugi polovici spogleduje z mislijo, da bi prešla v triler, a na gledalčevo veliko zadovoljstvo ideje nikoli ne realizira. V ospredju so dokaj kompleksni liki, ki skozi situacije, v katerih se znajdejo, posameznika nagovarjajo k razmišljanju. Film odkriva (filozofska) vprašanja ohranitve civilizacije, smisla življenja, obstoja boga, ljubosumja itd. Za to potrebuje "zgolj" tri igralce in prostrano, s soncem obsijano "ameriško" pokrajino. Kar se tiče prvih, lahko misli strnemo takole: Margot Robbie je zelo dobra, Chevitel Eijofor zanesljiv, medtem ko je Chris Pine pač zgolj v redu. Če bolje pomislimo, v preteklem letu težko najdemo boljšo žensko predstavo, z izjemo Alicie Vikander v Ex Machini in v Danskemu dekletu. Glede na starost in vloge v prihajajočih filmih jo lahko kmalu pričakujemo na seznamu nominirancev za najbolj prestižne nagrade. Kot snemalna lokacija je za veliko večino scen služila Nova Zelandija, čeprav je dogajanje postavljeno na vzhod 

Združenih držav. Pri ustvarjanju fotografije sta moči združila psevdoanonimni režiser Craih Zobel in direktor fotografije Tim Orr (Zadetki: Ananas ekspres).

Vsa glavna vprašanja, ki se nam skozi zgodbo porajajo, bi lahko postavili v sredino ljubezenskega trikotnika, katerega kote tvorijo Ann, John in Caleb. Ko prva na začetku naleti na drugega, se med njima počasi plete romantično razmerje, ki pa ostane zgolj na zelo skrajnem robu platonskega, kljub nekaterim očitnim dejstvom, ki se lepo odražajo v njunem pogovoru ob leseni cerkvi ("Maybe we store up food for more than just us." -"Why? You think more people will come?" ... -"That's not what I meant."). In že je tu vprašanje. Ima sploh smisel vzpostaviti civilizacijo v tako negotovem okolju. In če je odgovor pritrdilen, kako se bo ohranila? Če verjamemo v "teorijo" Adama in Eve, potem smo vsi nastali iz incesta, vendar ... S prihodom Caleba se pridruži še motiv ljubosumja. Tu smo, glede na naš značaj in pretekle izkušnje, skozi zgodbo bolj na strani Johna ali pa Caleba, čeprav je večini verjetno bližji preudarni Ejiofor, kot "trovornjakarski" Pine. Je Anne ravnala prav? Čeprav z Johnom nikoli nista bila pravi par in ji je ta pri zvezi s Calebom celo dal zeleno luč, ji gledalci avanturo kar malce zamerimo. In še najbolj pereče vprašanje. Je John ubil Caleba? Vprašajmo se, kaj lahko pričakujemo od nevernega ljubosumnega zaljubljenca v postapokaliptični "pravni" ureditvi sveta. Ob vsem tem si bom kot avtor dovolil hudomušno pripombo, da bi bila situacija verjetno bolj znosna za vse vpletene če bi bilo razmerje 2:1 v prid ženskam ...

Film sicer bazira na istoimenskemu posthumno izdanemu romanu ameriškega novinarja in pisatelja Roberta C. O'Briena, vendar je sama zgodba na prvi pogled tu precej drugačna. Vseeno bi bilo, če sklepamo po kompleksnosti scenarija, knjigo morda vredno vzeti v roke in ji posvetiti nekaj časa. Ne nazadnje nas nerešena vprašanja sprašujejo tudi, kaj bi mi storili na mestu likov.

                                                                                                      Foto: IMDb