Moja ocena: 3.5/5
Vojni psi je z resničnimi dogodki navdihnjena
zgodba o dveh ameriških “hustlerjih”, ki predstavljata vse, kar je s to državo
narobe. Sla po denarju, preprodaja orožja, poslovne prevare; v filmu naletimo
tudi na objestne šale in stereotipen prikaz jugovzhodne Evrope (prav zanimiva
je meglena Tirana, medtem ko v Miamiju ves čas sije sonce) ter Bližnjega
vzhoda. Kljub vsemu ta z dokaj dobro pripravljenim scenarijem le postreže z
nekaj zanimivi sekvencami.
Kot že omenjeno, nas scenarij, ki ga je pomagal spisati
režiser filma, Todd Phillips (triologija Prekrokana
noč in Draga, počakaj, sem na
poti), seznani z nekaj zanimivimi tehničnimi dejstvi iz orožarske
industrije ter vedoželjnega gledalca sili k obračanju številk. Tudi lika sta
solidno spisana (o tem več kasneje), izstopa pa še nekaj komičnih sekvenc in
dialogov. Kljub temu gre pri konkretni izvedbi za dokaj šablonsko zgodbo,
videno že (pre)večkrat: zabaven začetek s predstavitvijo glavnih protagonistov,
dobra glasbena podlaga, katera pomaga ustvariti vzdušje (izbor je pripravil
Cliff Martinez, resda pa so posamezne pesmi v kakšnem drugem filmu že bolje
delovale … ), zaplet, ki komedijo prevesi v dramo, resetiranje dogajanja in
epilog. Pravzaprav so Vojni psi nekakšna
mešanica med Gospodarjem vojne, od
katerega so si izposodili osnovni koncept, in Volkom
in Wall Streeta, pri katerem so našli nekaj scenaristični idej. In Jonaha
Hilla. Dodajte še ščepec referenc iz De Palmovega Brazgotinca in
imate jih.
Ko smo ravno
pri stvareh, razvidnih že iz napovednika, naj ponovno omenimo Jonaha Hilla, ki
je skrbel predvsem za komično plat dogajanja. Igralec je (spet) pridobil kar
nekaj telesne teže in prav srhljivo spominja na pokojnega stanovskega kolega
Chrisa Penna. Gotovo ne moremo zanikati, da njegov nastop premore določeno mero
svojevrstne zabavnosti, kot tudi ne tega, da je lik Efraima odlična karikatura
pravega trgovca z orožjem, čeprav cenenosti, kot je na primer njegov značilen
smeh, ponovno prispevajo k šablonskosti. Na drugi strani je Miles Teller
njegova protiutež in če smo Hilla primerjali s Chrisom Pennom, lahko njega
označimo za Toma Cruisa. Mimogrede, resnični David Packouz, ki ga Teller
upodablja, se na začetku filma kot pevec s kitaro pojavi v domu za ostarele.
(Resnični Efraim Diveroli je bil medtem že izpuščen iz zapora.) Kar se tiče
ostale zasedbe, nam ostanejo še Ana de Armas, Kevin Pollak in Bradley Cooper,
ki je prevzel tudi vlogo koproducenta. Prva se v vlogi Packouzovega dekleta in
matere njegove hčerke odreže solidno, njen španski naglas pa, glede na to, da
je osredje zgodbe postavljeno v Miami, deluje avtentično. Pollak je po dolgem
času prava osvežitev, medtem ko Cooper z vlogo širi svoj umetniški razpon.
Vojni
psi so z dokaj zanimivim scenarijem na kratko film, ki bazira
predvsem na komičnem in lahkotnem prikazu resničnega dogajanja ter katerega
realizacija je povsem povprečna, brez presežkov v režiji, fotografiji, montaži
itd. Gledalce utegne bolj pritegniti letošnji Prava fanta, kjer prav tako ob
dokaj kompleksni zgodbi in komični noti z dobro medsebojno kemijo prepričujeta
Ryan Gosling in Russell Crowe.
Foto: IMDb
