To ni zgodba
o dr. A. Ampak jo bom vseeno povedal. Dr. A je star 45 let. Je specialist
plastične kirurgije, kar je za nauk zgodbe, kot boste videli, kar precej
pomembno. Ampak ne prehitevajmo.
Dr. A je bil
v osnovni šoli in na gimnaziji med najboljšimi učenci, da ne rečem v samem
vrhu. Srednješolsko izobraževanje je dovršil kot zlati maturant. Vpisal se je
na medicinsko fakulteto. Po sedmih letih študija (eno leto je "žrtvoval",
pa kaj, zdaj mu je tako ali tako žal, da ni še kakšnega ... ) je opravil zadnji
izpit in postal doktor medicine. Sledilo je šest mesecev pripravništva, nato je
bil dve leti sobni zdravnik, saj razpisa za delovno mesto na željenem oddelku
ni bilo ‒ kljub temu, da je tam visel že od prvih letnikov fakultete ‒, končno
pa je vendarle pridobil tako željeno specializacijo. Sledilo je še šest let
usmerjanja v ozko področje medicine, ki z ostalimi nima kaj dosti skupnega,
šele po tem je postal specialist. In sedaj jih ima 45. Aja, vmes se je poročil,
dobil otroke in malo tudi postaral, čeprav si slednjega ne prizna. Ob
ponedeljkih in torkih dela izključno v zasebni ustanovi, kjer samoplačniško
opravlja estetske posege in sprejema bolnike, ki si lahko privoščijo obravnavo
mimo čakalne vrste javnega zdravstva. Sredo, četrtek in petek preživi v univerzitetni
bolnišnici, kjer je zaposlen za preostalih 60 % časa. Tam so mu hočeš nočeš
podali soglasje za delno zaposlitev, saj bi sicer dr. A univerzitetno bolnišnico
zapustil in se za 100 % časa zaposlil pri zasebniku, kjer bi še pomagal ljudem,
ampak morda malo manj. In manj bi imel od tega. Ne seveda v finančnem smislu,
to nikakor, a manj bi bilo moralnega zadoščenja in strokovnih izzivov.
Problem
nastopi, ker je na volitvah zmagala populistična stranka, ki si je za cilj
programa zadala ukinitev možnosti dela zdravnikov v javnih in zasebnih
ustanovah hkrati (ker: proletariat!). Dr. A je tako postavljen pred odločitev:
ali se ponovno za 100 % delovnega časa zaposli v zmahani in slabo upravljani univerzitetni
bolnišnici, ali pa za enak delež časa v moderni zasebni.
Vrnimo se
nekaj vrstic nazaj. Omenil sem, da je star 45 let, mož, oče, malo pa tudi že
star. Poudarek na malo, nikakor ne na star! Tistih 60 % časa, ki ga preživi v univerzitetni
bolnišnici, mu res daje moralno in strokovno zadoščenje, ampak na račun tega je
manj z družino, domov prinese manj denarja za poplačilo kredita (ja, tudi tega
si je nakopal ... ) in več slabe volje. Zadnje čase so bolniki zahtevni. Pa ne
samo to, tudi nesramni. (Predvsem tisti v univerzitetni bolnišnici, natupirane
dame ob ponedeljkih in torkih popoldne pa malo manj.) In zdi se mu, to pa čisto
zares, da ga javnost ne ceni prav dosti.
Prosim vas,
da se postavite v njegovo kožo. Kako bi se odločili?
Epilog:
Zgodba je plastičen ‒ sem rekel, da je specializacija dr. A za nauk zgodbe
pomembna! ‒ primer, ki opisuje stanje, v katero vodi politična in medijska
gonja. Zakaj bi se morali strokovnjaki odločati, ali bodo do zvrnitve v grob
raje zganjali samo vrhunsko medicino ali se prepustili izključno bolje plačani
rutini? Mar ni bolnikom v interesu, da vrhunskih strokovanjakov iz javnega zdravstva
ne premami ugodnejši urnik in višje plačilo zasebnega ali, če hočete,
samoplačniškega sektorja?
Močno upam,
da bo večina še pravočasno spregledala in prenehala nasedati tistim, ki se
bojujejo za "robustno javno zdravstvo" in proti "dvoživkam".
Kajti resnično me skrbi, da bo rezultat tega razdelitev zdravstva na dva povsem
ločena svetova, ki bosta delovala vzporedno; državnega in samoplačniškega.
Javnega, kolikor ga sploh je, ne bo več. In katerega mislite, da bo izbral dr.
A?
Pripis: Dr. A je povsem izmišljena oseba, vendar vsaka podobnost z resničnim zdravnikom nikakor ni slučajna niti naključna!
