La French (2015)

Moja ocena: 3.5./5

Francoska naveza (angl. French Connection) je bila kriminalna mreža, preko katere se je morfinske preparate tihotapilo iz Turčije v Francijo, nato pa v ZDA. Organizacija je dosegla svoj največji razcvet v poznih 60-ih in zgodnjih 70-ih letih prejšnjega stoletja in bila odgovorna za dobavo večine heroina, ki se je porabil preko luže. Leta 1971 je William Friedkin posnel istoimenski film - Francoska zveza - z Genom Hackmanom v glavni vlogi, ki je postal dobitnik kar petih Oskarjev, vključno za najboljši film, režijo in glavno moško vlogo. Vse od omenjenega, se s samo sržjo problema, torej Francijo in mestom Marseille, ni ukvarjal noben (večji) film več. Ne francoski, ne ameriški, ne kakršenkoli. Kar je presenetljivo. Zato pri Marseillski navezi toliko bolj pritegne od Hollywooda in rodne grude očitno že pozabljena tematika. Dogajanje je tako postavljeno v sončni in topli Marseille, kjer zgodbo spremljamo od sredine 70-ih pa do zgodnjih 80-ih.

Jean Dujardin, glavni protagonist, je priznani francoski igralec in komedijant. Širša javnost ga je verjetno spoznala po prelomni vlogi v še bolj prelomnem filmu The Artist, ki mu je prinesla tudi prvega (in verjetno zadnjega) Oskarja. Pred tem v domovini že proslavljeni Dujardin je po dobljeni nagradi zaigral v nekaj bolj internacionalno usmerjenih filmih. Videli smo ga lahko ob Katarini Čas in Leonardu DiCapriu v Volku z Wall Streeta ter nazadnje kot člana pestre zasedbe malo manj pestrega filma Varuhi zapuščine. Glavni anatgonist zgodbe, Gilles Lellouche, je prav tako znani francoski igralec. Zanimivo je, da sta se z Dujardinom v filmu skupaj pojavila že tretjič, prvič leta 2010 v Malih belih lažeh in nazadnje leta 2012 v Skoku čez plot.

Kot rečeno, iskrene pohvale avtorjem Marseillske naveze za obuditev zanimive tematike. Tudi budžet filma, 26 milijonov dolarjev, je primerljiv s podobnimi filmi najmočnejše produkcije. Za zgoraj omenjeni film Francoska naveza so, upoštevaje inflacijo, porabili nekaj manj kot 10 milijonov dolarjev, kar je več kot dvakrat manj. Vendar pa je to lep primer, da zveza med vložkom in izkupičkom filma, tako denarnim kot umetniškim, ni za vse enaka. Marseillska naveza je film, ki skozi svoj potek velikokrat izgublja fokus in igralca težko drži pokonci. Razen redkih izjem so scene premalo napete, suspenza je le za vzorec. Še ena stvar, ki zmoti, so kulturne nedoslednosti. Nič nimam proti prikrajanju dejstev, v kolikor je to jasno strojeno za potrebe filma. Lep primer tega je Hitlerjeva smrt v Neslavnih barabah. V kolikor pa prihaja do takšnih primerov v filmih, ki sicer temeljijo na zgodovinski doslednosti in kadar se takšni primeri pojavijo v za samo zgodbo nepomembnih dejstvih, to preprosto kaže na malomarnost, z lepo slovensko besedo "šlamparijo". V filmu sem to opazil na dveh mestih, kar ne izključuje tega, da je podobnih primerov še več. Najprej vidimo newyorška "dvojčka", ki sta v procesu gradnje, pa čeprav so ju odprli že leta 1973, film pa se pričenja leta 1975. To napako lahko še spregledamo, saj so s prikazom gradečega se World Trade Centra morda hoteli poudariti kulturno podobo New Yorka 70-ih. Naslednja opazka pa, čeprav za zgodbo povsem nepomembna, bolj razkriva nenatančnost ustvarjalcev. V diskoteki se, leta 1981, če sklepamo po novici o izvolitvi Mitterranda za predsednika, vrti skladba Cambodia pevke Kim Wilde. Vse v redu in prav, vendar z eno samcato napakico. Singel Cambodia je bil izdan novembra 1981, do takrat pa se dogajanje v filmu že zaključi. Večina vas bo seveda mnenja, da dlakocepim, vendar se mi takšne stvari zdijo ključne pri presoji ustvarjalcev. Odražajo preciznost, perfekcionizem in komunikacijo med ekipo. "Hudič je v podrobnostih", pravijo. Te ločijo dobre od najboljših. Verjetno brez obsedenosti s ponavljanjem scen Stanley Kubrick  ne bi bil eden največjih režiserjev vseh časov- eno izmed scen filma Sijanje naj bi ponovili kar 127-krat!           

Marseillska naveza mi bo sčasoma odšla iz spomina. Verjetno bo najdlje zdržala fotografija Marseilla. Resnici na ljubo sem si ga ogledal samo zaradi časovno-krajevne postavitve in Jeana Dujardina. Film ni za odpis, ga pa malo manj toplo priporočam. Za vse žanrske navdušence v poštev gotovo bolj pride po imenu in tematiki podobna Francoska naveza.

                                                                            Foto: IMDb

The Visit (2015)

"Any other crazy bitch-ass fucking people here?" Moja ocena: 3.5/5 

Komična grozljivka (če ne verjamete, po ogledu boste) se je v Združenih državah premierno predstavila 8. septembra, v kinematografih pa so jo "čez lužo" pričeli predvajati 11. septembra. Gre za stvaritev M. Night Shyamalana, indijsko-ameriškega režiserja, ki nam je postregel s filmi, kot so The Sixth Sense, Unbreakable, Signs in The Village. Prav slednji za večino predstavlja mejnik, po katerem je pričela njegova ustvarjalnost upadati. Nazadnje je leta 2013 lansiral katastrofalno sprejeti film After Earth, z Willom in Jadenom Smithom v glavnih vlogah. Shyamalan je na prelomu tisočletja sicer veljal za mladega genija, primerjali so ga celo s Spielbergom in Hitchcockom.

The Visit je v nekaterih pogledih zelo "shyamalanovski". Posnet je bil na različnih lokacijah v Pennsylvaniji, kjer je režiser odraščal, ne izognemo pa se tudi zanj značilnemu preobratu. Po drugi strani film pozitivno preseneča s svojo sproščenostjo in minimalističnostjo. Ne želi za vsako ceno ugajati, posnet je v zanimivi narativni tehniki, za relativno malo denarja in traja ravno prav dolgo. Osebno ga vidim kot predpripravo na prihajajoča Shymalanova projekta: še nenaslovljeni film, v katerem naj bi zaigral Joaquin Phoenix, in Labor of Love, kjer naj bi režiser že tretjič moči združil z Bruceom Willisom.

Druga stvar, katero velja pohvaliti in katera prispeva predvsem k prvem delu skovanke "komična grozljivka", je rosno mladi avstralski igralec Ed Oxenbould. Njegova simpatičnost in komični vložki na čelu z rapanjem so izjemno dobrodošel dodatek, brez katerega bi Obisk potonil v čisto drugo kategorijo. Vlogo dedka in babice sta prevzela malo znana Peter McRobbie in Deanna Dunagan, za kar je utegnil Shyamalan osebno poskrbeti, saj dejstvo še poglablja grotesknost zgodbe.

Becca in Tyler delujeta kot novodobna Janko in Metka, ujeta v primežu hudobne čarovnice v obliki njunih starih staršev. Novodobnost izkazujeta s komunikacijo prek računalnika ter navdušenostjo nad rapom in filmom. Tako kot Janko in Metka tudi onadva prihajata iz enostarševske družine, vzrok za to pa je ponovno zelo "moderen".   

Če se osredotočimo na grozljivi del, ta ne funkcionira tako dobro kot komični vložki in sproščena naracija, vendar vseeno postreže z nekaj dovolj dobrimi kadri. Predvsem babica tu igra ključno vlogo, zanimiva je še evolucija obnašanja starih staršev in njunega odnosa z vnukoma. Kljub vsemu Obisk ni ravno film, po katerem bi bilo težko zaspati in ki bi gledalca preganjal še dolgo po ogledu, pa čeprav je kinodvorano zapustil po pol deseti uri zvečer... Morebitna grozljiva izkušnja bo kmalu zbledela in množice z adrenalinom prepojenih najstnikov verjetno ne bodo drle v kinodvorane. Kar se grozljivk tiče, bo verjetno ostal nekje med nizkoproračunskimi tipa The Blair Witch Project in Paranormal Activity ter bolj premišljenimi projekti, kot sta The Ring in The Conjuring. Če si torej želite ogledati grozljivko, vam veliko bolj priporočam po budžetu primerljiv The Babadook.

Za konec lahko napišem, da je bil Obisk film vreden ogleda in da z zanimanjem pričakujem(o) naslednje - verjetno bolj visokoleteče - projekte M. Night Shyamalana.   

                                                                                                                                                       Foto: IMDb

The Age of Adaline (2015)

"Anni, amori, e bicchieri di vino, no che contato mai." Moja ocena: 3.5/5

V dokumentarcu o staranju, ki ga je s svojim nastopom podprl tudi karizmatični dr. Aubrey de Grey, sem pred kratkim izvedel, da naj bi s prekinitvijo/upočasnitvijo staranja ljudje zlahka dosegli 1000 let. Razlog se zdi preprost. Verjetnost smrti se z leti povečuje, dokler pač ne umremo, tako ali drugače. Karikiram: človek ima v svojem 25. letu povprečno 0.1% verjetnosti, da bo takrat umrl; odstotek se s starostjo povečuje zaradi bolezni povezanih z njo. Če bi tako "mladost" zadržali in ohranili svojo "letno verjetnost", bi po nekaterih izračunih lahko živeli tisočletje dolgo. Nisem ne statistik, ne matematik, vendar kmečka pamet govori v prid teoriji. Večji problem je, kako mladost obdržati. S tem naj se za enkrat ukvarjajo drugi, pojdimo k filmu.

Adaline, ki jo je solidno upodobila Opravljivka Blake Lively, je z leti očitno res pobrala vso pamet sveta. Iz izkušenj in dolgoletnega izobraževanja se je naučila mnogo stvari, med drugim govoriti portugalsko in nekaj medicinske znanosti. Prav to je ena izmed stvari, ki spodbudi k razmisleku, kaj vse bi bili ljudje sposobni, če bi se starali zgolj kronološko, biološko pa ostali mladi, zdravi in krepostni? Prepogosto se zgodi, da stare ljudi odrivamo na stran, spregledamo pa njihovo bogato zakladnico znanja in izkušenj.

Pozoren gledalec se tekom filma kar malo namuči s preračunavanjem ter na koncu ugotovi, da glede tega ne obstajajo večji paradoksi. Adalinina hči Flemming (Ellen Burstyn) je v devetem desetletju življenja in Adaline še vedno kliče "mama", ta pa njo dragica (angl. "darling", čeprav ji je ime Adaline, da vpeljem še malo humorja, ki ga je v filmu morda kanček premalo). Poleg hčerke je edina, s katero Adaline ohranja trajnejše stike, njena slepa prijateljica Regan, ki je zaradi očitnih razlogov ne more "razkrinkati".

Tu pa se približamo Adalinini žalostni usodi. Zaradi strahu pred tem, da bi postala poizkusni zajček v procesih raziskovanja staranja, se odloči vsakih deset let spremeniti identiteto (in s tem tudi kraj bivanja, kjer jo vsake toliko pot še vedno zanese v San Francisco, ki je v filmu lepo predstavljen). Rutina ji onemogoča tesnejša prijateljstva in družinsko življenje. Drugo breme, ki ga nosi, je minljivost bližnjih. Njenega psička, hčere, morebitnega partnerja? Zgoraj zapisani pregovor za njo pač ne velja.

Vlogo ljubezenskega interesa naslovne junakinje, simpatičnega Ellisa Jonesa, je prevzel nizozemski igralec Michiel Huisman, poznan iz serije Igra prestolov (Game of Thrones). Opaznejšo vlogo odigra Harrison Ford, ki upodobi Ellisovega očeta. Na tem mestu izpostavljam mladega igralca Anthonya Ingruberja, ki kljub kratki minutaži velik vtis pusti s svojim glasom in stasom, ki zelo spominjata na Fordovega. Njegovo imitacijo Hana Sola si lahko ogledate na YouTubu. Omenjam še eno poznano ime, Kathy Baker, ki nastopa v vlogi Ellisove mame.            

Zadnja stvar o kateri bi rad nekaj napisal, so naključja. Proti koncu se namreč lepo izpostavi še ta tema. Pravzaprav vse od Nenavadnega primera Benjamina Buttona (The Curious Case of Benjamin Button) ne pomnim tako lepega prikaza vpliva naključnih dogodkov na našo usodo. Slednje se sicer samo po sebi sliši protislovno, pa vseeno.

Kot celota mi je bil film všeč, ne morem pa se znebiti občutka, da gre zgolj še za eno romantično dramo, sicer zgrajeno na zelo dobri podlagi. Verjetno bi ta stereotip držal bolj, če bi vloga Adaline pripadla Katherine Heigl, kot je bilo sprva v načrtu. Priporočam kot izbiro za romantičen večer v dvoje. Puncam bo gotovo všeč, fantje pa tudi ne bodo ostali ravnodušni.

                                                                                                                                                       Foto: IMDb

12 mesecev, 12 novih filmov

Leto 2016 prinaša kar nekaj zanimivih projektov, vendar sem se tokrat odločil narediti seznam najbolj pričakovanih za vsak mesec posebej. Tako je izziv izbora še večji, bralci pa boste imeli celoletni seznam dobrega materiala. Brez oklevanja, začnimo!

Januar: 13 Hours: The Secret Soldiers of Benghazi

Režiser "blockbusterjev" Michael Bay se je odločil na velika platna prenesti še eno resnično zgodbo o ameriškem pogumu. Na seznamu zaradi solidnega napovednika in manjka konkurence za ta mesec (The Revenant nosi uradno letnico 2015).

Februar: Hail, Caesar!

Vračata se brata Coen, kar je ob zanimivi zgodbi in zvezdniški igralski zasedbi zadosten razlog za uvrstitev na seznam. 

Marec: The Brothers Grimsby

Sacha Baron Cohen se bo po dolgem času predstavil v komični vlogi, vredni njegovega slovesa. Na drugi strani zaradi režiserja Louisa Leterrierja (The Transporter) lahko pričakujemo tudi ogleda vredne akcijske sekvence.

April: The Jungle Book

Bill Murray kot Kiplingov medved Baloo? Moja duša je prodana!

Maj: Snowden

S še vedno aktualno zgodbo se vrača tudi Oliver Stone. Premiera filma naj bi se po prvotnih planih zgodila že lani, vendar nič ne de, na obetajoč projekt se izplača počakati malo dlje.

Junij: The Conjuring 2

Prvi del iz leta 2013 je prepričal, odprta pa je pustil tudi nekatera vprašanja, kar, poleg ohranitve jedra ekipe (režiser in glavna igralca), daje upanje na dostojno nadaljevanje, čeprav je njegova kvaliteta izmed vseh filmov tega seznama morda najbolj vprašljiva.

Julij: The BFG

Zgodba Roalda Dahla in režija Stevena Spielberga napovedujeta obetaven izdelek.

Avgust: Suicide Squad

Čeprav imam raznih franšiz in superjunakov vrh glave zadosti za naslednjih deset let, bo vseeno zanimivo videti, kako se bo obnesla zgodba drugega velikana stripovskega založništva, DC Comics. Ne nazadnje skoraj vsakega ljubitelja filmov zanima tudi, kako se bo kot Joker odrezal Jared Leto.

September: The Magnificent Seven

Novejša adaptacija legendarnega vesterna, posnetega po še bolj legendarnem filmu Akire Kurosawe. Antoine Fuqua z ekipo utegne poskrbeti za pravo osvežitev.

Oktober: A Monster Calls

Posnet po knjižni predlogi Patricka Nessa in Siobhan Dowd. Ganljiva zgodba, za ekranizacijo katere stoji španski režiser J. A. Bayona. 

November: The Founder

Spremljali bomo vzpon imperija McDonald's, za katerega je poskrbel Ray Kroc, ki ga bo upodobil Michael Keaton. V kolikor bo slednji tudi letos nominiran za glavno moško vlogo, mu utegne omenjeni projekt prinesti še tretjo zaporedno nominacijo za Oskarja.

December: Passengers

Ponovno zelo človeška tematika. Tokrat o precepu, ali sam preživeti večnost, ali pa nekoga drugega prikrajšati za boljše življenje. Obetavno.

Za konec naj omenim, da bo letošnje leto postreglo še z mnogo filmi, katerih datum premiere zaenkrat ostaja neznan: Silence, Story of Your Life, LBJ, Gold, . . . če jih naštejem le nekaj. Da ne bo kdo užaljen. 

                                                                            Foto: IMDb

MEDICAL FACTS: Mad Max: Fury Road (2015)

Šele pred kratkim sem si ogledal enega najbolj opevanih filmov letošnjega leta- "reboot" Pobesnelega Maxa s Tomom Hardyjem v naslovni vlogi. O filmu kot celoti ne bom preveč razpredal, rad bi povedal le, da ga besede režiserja Georgea Millerja M.D. - "a very simple allegory, almost a western on wheels" - odlično opišejo. Ker gre tehnično za izjemno izpopolnjen film z odličnimi akcijskimi prizori, priporočam ogled v kino dvorani, po možnosti v 3D obliki. Tam prizori ob primerni avdio-vizualni podpori verjetno resnično pridejo do izraza, sam sem si film ogledal kar doma pred računalnikom, kar povsem obžalujem. . . Ker filma zaradi omejene izkušnje ne morem vsaj približno objektivno oceniti, sem se odločil spisati nekaj medicinskih razlag za nekatera dogajanja v filmu, ki so tudi na medmrežju sprožala radovedne debate. 

1. Zakaj je Max t.i. univerzalni darovalec?

Ta razlaga je najbolj osnovna, mnogi se je verjetno spomnite še iz gimnazije, zato bom začel z njo. Pri transfuziji je pomembna določitev krvne skupine prejemnika in dajalca. To učinkovito prepreči smrtno nevarno akutno reakcije pri prejemniku. Krvno skupino določata dve v praksi najpomembnejši skupini antigenov (označevalcev) na površini rdečih krvničk (eritrocitov). Prva skupina pripada sistemu AB0, druga pa sistemu Rh. Človek ima lahko krvno skupino, A, B, AB ali 0, dodatno pa je lahko Rh pozitiven (Rh+) ali Rh negativen (Rh-). Obstajajo pa še protitelesa (uničevalne molekule), ki reagirajo s posameznimi antigeni krvnih skupin. Tako protitelesa anti-A reagirajo z antigeni A na eritrocitih, anti-B z antigeni B, anti-Rh pa z antigenom D, od prisotnosti katerega je odvisno, ali bo oseba Rh+ ali Rh-. Posamezniki s krvno skupino A tvorijo protitelesa anti-B, tisti s krvno skupino B anti-A, tisti s krvno skupino 0 anti-A in anti-B, posamezniki s krvno skupino AB pa tovrstnih protiteles ne tvorijo, saj bi v tem primeru napadla telesu lastne eritrocite. Rh- tvorijo protitelesa anti-Rh, Rh+ pa ne, saj bi podobno kot pri AB napadala lastne eritrocite. Če torej nekomu s krvno skupino A- (A, Rh-) transfundiramo kri posameznika s krvno skupino npr. B+ (B, Rh+), bodo protitelesa anti-B in anti-Rh prejeto kri iz tujega organizma "uničile", sprožila pa se bo smrtno nevarna imunska reakcija. Ker ljudje s krvno skupino 0- na površini svojih eritrocitov nimajo ne antigenov sistema AB0, kot tudi ne antigenov sistema Rh, proti prejeti krvi iz njihovega telesa ne more nastati nikakršna reakcija. Zaradi tega jih imenujemo univerzalni dajalci. Podobno so posamezniki s krvno skupino AB+ univerzalni prejemniki, saj njihov organizem ne tvori protiteles proti antigenom krvnih skupin. Razumljivo? Upam da.        

2. Kaj pomenijo "bule" na vratu nekaterih Vojščakih (War Boys), Nuxova Larry & Barry?

Diferencialno diagnostično lahko rezistence na vratu razdelimo na prirojene, vnetne in rakave. V primeru iz filma prideta v poštev druga in tretja entiteta. Smo v postapokaliptičnem svetu, kjer slabe higienske razmere omogočajo širitev bolezni. Poleg tega iz uvodnega prizora z dvoglavim kuščarjem lahko sklepamo na prisotnost okoljskih mutagenih dejavnikov, kot je npr. radioaktivno sevanje. Glede na omenjeno imam dve teoriji. Prva je, da se je zaradi že omenjenih slabih higienskih razmer, prenaseljenosti in pomanjkanja zdravstvene oskrbe ponovno razpasla tuberkuloza (jetika, sušica). Domnevo delno potrjujeta pokašljevanje Immortan Joea in nosna cevka (učeno nazalna kanila) Rictusa Erectusa. Tuberkuloza, ki jo v razvitem svetu poznamo bolj po anekdotičnih primerih kakor del vsakdana, se lahko kaže kot t.i. tuberkulozni limfadenitis vratu ali skrofuloza, kjer pride do prizadetosti vratnih bezgavk v sklopu bolezni. Ena od znakov tuberkuloze sta tudi nočno potenje in povišana telesna temperatura, na kar namiguje Nux, ko Capable pove: "Larry and Barry. If they don't get me, then the night fevers will." Nočno potenje pa pripelje še do moje druge teorije. Limfom in levkemija sta obliki hematoloških rakavih bolezni, kjer lahko srečamo povečane bezgavke in nočno potenje. Pri prvem gre za primarno prizadetost, pri levkemiji pa so povečane bezgavke odrast metastatske prizadetosti. Predvsem pacienti z levkemijo zaradi prizadetosti kostnega mozga, mesta nastajanja krvnih celic, hitro postanejo anemični. Transfuzije, ki jih prejemajo Vojščaki morda namigujejo ravno na to. Poleg tega so rizični faktorji za razvoj limfoma in levkemije tudi nekatere okužbe, radiacija in prisotnost določenih kemikalij, kar nas spret pripelje do povezave s postapokaliptičnimi pogoji bivanja.

3. Zakaj Max, z namenom rešiti njeno življenje, Imperator Furioso zabode v prsni koš?

Pnevmotoraks je izraz za zrak v plevralni votlini. Plevralna votlina predstavlja prostor med parietalno in visceralno poprsnico, kar poenostavljeno pomeni med pljuči in steno prsnega koša. Tlačne spremembe v tem prostoru nam omogočajo dihanje. Najhujša oblika pnevmotoraksa je t.i. tenzijski pnevmotoraks. Tu prihaja do nenadzorovanega nabiranja zraka v plevralni votlini, kjer se z vsakim vdihom povečuje pritisk, ki odriva zdravo pljučno krilo in lahko povzroči cirkulatorni kolaps. V primeru Imperator Furiose je šlo za travmatsko (poškodbeno) obliko tenzijskega pnevmotoraksa, kje je vbodna rana na prsnem košu delovala kot enosmerna zaklopka, ki je zrak ob vdihu spuščala v plevralno votlino, ob izdihu pa ovirala njegov izhod. Max je s hitrim postopanjem omogočil izpust nabranega zraka (kar se je tudi nazorno slišalo) in s tem Furiosi rešil življenje. V resnici seveda takšno dekompresijo izvedejo na točno določenem mestu z iglo, ki je ravno pravšnje velikosti, da omogoči uhajanje zraka in ne poškoduje žil in živcev pod rebrom...

Upam, da ste se naučili kaj koristnega, v kolikor pa tole bere kakšen medicinski strokovnjak, pa naj me le popravi, kjer sem (?) grešil.

                                                                                                                                                    Foto: IMDb

Love Is Strange (2014)

Moja ocena: 3/5

Starejši gejevski par spoznamo na jutro njune poroke, s katero kronata zvezo, trajajočo skoraj štiri desetletja. John Lithgow igra Bena, upokojenca in bolj ali manj (bolj manj) uspešnega slikarja, Alfred Molina pa Diega Armanda Marad..., oprostite, Georgea, učitelja glasbe na katoliški osnovni šoli. Dan, ki je za njiju eden najsrečnejših, paradoksno povzroči velike težave, ko Georgea zaradi zakonske zveze z moškim, za katerega so sicer vedeli, da z njim že dolgo živi skupaj kot partner v ljubezenskem pomenu besede, odpustijo iz službe. Par je tako prisiljen prodati svoje lično newyorško stanovanje in se, dokler ne najde drugega- ugodnejšega, nastaniti pri svojih bližnjih. A ne kot par, kaj šele v pravem pomenu besede: Ben pristane pri družini svojega nečaka Elliota, George pa pri zdaj bivših sosedih v obliki mlajšega gejevskega para, katerega tvorca se preživljata kot policista (prava policista, ne podležite stereotipu!). V tem delu filma spoznamo moč rekla, da imamo svojo družino radi toliko, kolikor manjkrat se vidimo. Elliotova soproga Kate (Marisa Tomei nikoli ne razočara), ki je še pred kratkim na poročni zabavi Georgeu in Benu nazdravljala, se zdaj že sooča s problemom, kako naj Benu pove, da je na trenutke moteč, pravzaprav ga v resnici ne želi v stanovanju. Kako torej najti pravo mero med zoprnim občutkom prizadeti bližnjega in ščitenjem svojih interesov? ("Elliot, it's your uncle. When they're playing loud music, it's easy to tell them to turn it down. But when it's uncle Ben chatting away, it's a lot harder to tell him to shut up."). Tudi Joey, Katein in Elliotov najstniški sin, Bena vse težje prenaša, z njim deli celo svojo sobo. George na drugi strani težko prenaša par, ki ga je vzel pod streho. Večerne zabave, ki jih prirejata, nikakor ne ustrezajo njegovemu umirjenemu tempu starejšega gospoda. Ben in George postajata vse bolj odrinjena in se, mladoporočenca kot sta, vseskozi zelo pogrešata. Ganljiv film, ki ga proti koncu preseka razplet, ki se je sicer zdel predvidljiv in logičen, ponuja vpogled v eksistenco starejšega homoseksualnega para. Odlikujeta ga res izjemna glavna igralca in komični vložki ("You told me Joey is loosing his patience with you. Can you imagine if you broke his bed trying to shag your husband?"). Pri meni je, kot že napisano in navkljub dejstvu, da to zelo verjetno ni njegova glavna tema, saj je najprej in predvsem film o ljubezni, sprožil razmišljanja o pristnosti medsebojnih odnosov, o tem, kdo so naši pravi prijatelji (če to sploh obstaja?) in kako naj se do ljudi vedemo, saj nikoli ne vemo, v kakšnem položaju se bomo z njimi znašli. Lepo je biti prijazen, a včasih koristno in še lepše iskren. Moja rešitev? Je nimam. Vsak ravna upoštevajoč trenutno situacijo in svoj glas morale. Je pa nesporno dejstvo, da (večino) ljudi, kot bi se strinjal Richard Dawkins, skrbi le za svoje gene, ostalo je češnjica na tortici, ali če želite, vrh Maslove piramide. Prijateljstvo je "luksuz", ne samo s strani pomoči potrebnega, temveč tudi s strani pomagajočega. Ko pridejo težave, se je pač potrebno znajti sam, bodisi v neposrednem smislu, bodisi tako, da imaš ob sebi nekoga, s katerim si deliš genetski material ali pa si nekdo drug deli vajinega (Ben in George sta tu izjema). Koliko od nas zanima, ali imajo otroci v Sloveniji, kaj šele v tretjem svetu, kaj jesti? Koliko otrok pusti svoje starše na stara leta životariti brez oskrbe? Nam je res žal, ko nekomu izrečemo sožalje? Bi se kdo odpovedal pljučni pečenki, počitnicam na morju ali pa dragocenemu času? Verjetno ne. Je pa razlika med tistimi, ki to povedo in tistimi, ki se pretvarjajo, da bi. Na letošnjem Festivalu Panč je popularni hrvaški komik Ivan Šarić povedal nekako tako (se vnaprej opravičujem za svoj prevod in priredbo): "Svi smo mi šupci, ali ima razlike među onima, koji to znaju i kažu te onima, koji kažu "ne, ja nisam šupak"- ti si najveći šupak!" Hvala bogu obstajajo tudi izjeme ...

                           Foto: IMDb

Timbuktu (2014)

Zidane, Messi, Real Madrid. Moja ocena: 2.5/5

Timbuktu je malijska vasica, kjer zakone določa Islamska policija (t.i. Police Islamique) po smernicah širiatskega prava (prikazana sta prizor bičanja in kamenjanja) in s pomočjo svobodne interpretacije Korana. Nogomet z njo nima nobene zveze, saj je tam prepovedan. Tako kot glasba in cigarete. V uvodnem delu sem ga namesto citata omenil delno zato, ker v filmu večino časa govorijo meni nepoznane jezike, s katerimi se pač težje poistovetim in posledično citiram, delno pa zato, ker igra vlogo v dveh pomembnih scenah filma. Slednje kaže, kako blizu in kako daleč drug od drugega sta življenji v Timbuktu-ju in npr. v Ljubljani. Deček, ki ob igranju imaginarnega nogometa brez žoge v Messijevem dresu s številko deset na hrbtu doseže gol, verjetno nikoli ne bo spremljal Barcelone na stadionu Camp Nou, gledal finale Svetovnega prvenstva ob vrčku Heinekena, ali pa svoje otroke v enoprostorcu vozil na treninge žogobrca v lokalni nogometni klub. Razpravljanje o Zidanu in Messiju, o Barceloni in Real Madridu in o finalu Svetovnega prvenstva v Franciji leta 1998, ki se razvname med tremi islamisti, med drugim kaže na to, kako dvolična je njihova organizacija in njeni člani. Zgodba se zaplete, ko ribič Amadou ubije kravo, ki je mlademu pastirčku ušla izpod nadzora naravnost v ribiške mreže. Lastnik živine, Kidane, se z Amadouem sooči, seboj pa kljub opozorilu žene odnese svojo pištolo, ki se med prerivanjem obeh mož sproži ter ribiča smrtno rani. Islamska policija kmalu odkrije truplo in Kidanea "aretira". . .  Timbuktu sem doživel kot enega tistih filmov, ki so hkrati izjemno kompleksni in zelo preprosti, minimalistični. Vsekakor dober prikaz življenja pod zastavo ISIS-a, nestrinjanja lokalnega prebivalstva z "oblastjo", odmika organizacije od vere, islamskih skrajnežev iz razvitega sveta in dvoličnosti znotraj organizacije. Vse skupaj podkrepljeno z izjemno scenografijo in glasbeno spremljavo. Morda mi ravno zaradi nepripravljenosti na njegov počasen, a kompleksen tok, ni ravno "sedel", kar je razvidno iz moje ocene. Film, katerega ogled naj poteka v popolni tišini. "Blockbusterski" prigrizki so absolutno odveč, saj zamotijo oči in ušesa in kakšna pomembna malenkost hitro ostane spregledana. S pojavom "Islamske države" leta 2014 je Timbuktu prišel ob času, ko ni mogel ostati prezrt, o čemer pričajo številne osvojene nagrade ter nominacija za Oskarja ob letošnji prireditvi.

                                                                            Foto: IMDb