Sing Street (2016)

Moja ocena: 4/5

Če smo predlani uživali ob gledanju ameriške neodvisne komične drame Dope, smo lahko lani takisto počeli ob spremljanju otoškega Sing Streeta. V filmu ponovno sledimo mladi igralski zasedbi (ki je tokrat še za odtenek mlajša), glasbeno dogajanje pa je preseljeno v osemdeseta leta. Mladi Conor se na novi šoli zaradi hipne ljubezni do dekleta iz dekliškega doma odloči ustanoviti band. Mentor tega početja je njegov starejši brat Brendan, ki Conorju odkriva glasbene fenomene, kateri so zaznamovali njegovo generacijo. Tako lahko tekom zgodbe vidimo (ne pozabite, da smo že v dobi MTV-ja) in slišimo kopico jezdecev britanskih glasbenih lestvic iz prve polovice osemdesetih let, vse od Duran Duran pa do Spandau Balleta, vmes pa se, sicer prikupno zakamuflirana, najde še kakšna bolj subtilna referenca, kot je to za primer “obračun z noži” na šolskem plesu, sekvenca, ki je direktno vzeta iz videospota za hit Beat It. Glasbeno spremljavo, pri kateri je treba omeniti, da res ni bila izbrana na prvo žogo, lepo dopolnjujejo tudi skladbe, ustvarjene posebno za potrebe filma, ki jih izvaja Conorjev band z imenom Sing Street.

Če se pomudimo še nekoliko pri igralski zasedbi, je treba med le-to izpostaviti igralko v glavni ženski vlogi, Lucy Boynton, ki se je znašla naravnost odlično in s svojo prikupnostjo gotovo kupila dobršen del gledalstva, saj je njeno flirtanje s Ferdio Walsh-Peelom izpadlo zelo naravno, odprto ter razigrano. Kar se tiče ostale zasedbe, ji nesolidnosti, če ne drugega zavoljo rosnih let, ne moremo očitati, lahko pa pripomnimo, da Walsh-Peelo v vlogi Conorja izgleda dosti bolj smrkavo kot Dean-Charles Chapman, igralec, na katerega zelo spominja in kateri je v Igri prestolov do “kraljevega pristanka” upodabljal Tommna.

Scenografija in kostumografija dobro ujameta vzdušje osemdesetih, ob slabši resoluciji slike bi celo utegnili pomisliti, da gledamo del serije o Jadranu Krtu. Tudi glasbeno-kulturni vidik desetletja je lepo zajet; družina uživa ob gledanju zdaj že legendarne oddaje Top of The Pops, prikazana sta vpliv MTV-ja in razmah glasbene videoprodukcije. Na tem mestu je zabavno opazovati reakcijo očeta družine Lalor, ki na moderne izvajalce tistega časa gleda z prezirljivim začudenjem, češ “Niso ravno Beatli, kaj?”. Zanimivo je, kako starejši ljudje na moderno glasbo gledajo z viška. Tako so verjetno v šestdesetih letih Beatle podrejali izvajalcem, kot je bil denimo Bing Crosby, danes pa je situacija podobna ravno, če med seboj primerjamo trenutno popularne glasbenike in skupino Duran Duran. Bo že držalo, da je nostalgija hrepenenje po zlatih časih, ki se nikoli niso zgodili.

Režiser John Carney je film posvetil vsem bratov širom sveta, poleg bratske ljubezni in solidarnosti pa odkriva še teme, kot sta družinska disfunkcionalnost in odraščanje v nasilnem okolju, pa naj se gre za kakršnokoli obliko nasilja, tako doma, kot v šoli. (Ko že omenjamo šolo, velja pripomniti, da je režiser nekdanji učenec šole Synge Street, ki je kot snemalna lokacija in središče dogajanja služila tudi v filmu.) Poleg vsega že naštetega ga odlikujejo komični elementi in drzen konec. Če ne drugega, vas bo Sing Street spomnil, kako dobra je bila pravzaprav glasba v osemdesetih, desetletju moderne renesanse, ki nas je, tako National Geographic, ustvarilo.

                                                                                                       Foto: IMDb

Where to Invade Next? (2016)

Moja ocena: 4/5

Večino držav, predstavljenih v dokumentarcu, poznam tako rekoč iz prve roke (eno izmed njih še posebej dobro … ) in več kot očitno je, da vsi ideali, ki jih prikazuje, to niso oz. da je marsikatera stvar prenapihnjena. Vendar: “klin se s klinom zbija” in proti ekstremu se je pač treba boriti z ekstremom, saj bo le tako končni rezultat neka srednja pot, ki je najbolj zdrava alternativa. Zdravstveni sistem, ki omogoča rast zasebnih klinik, kamor nato prebegne vsa zdravniška elita, vsekakor ni ravno zgleda vredna praksa in tudi naši državici ne bi škodilo, če bi uvedla – križajte me! – neke vrste … šolnine, a ima od filma lahko nekaj tako ciljna publika v obliki Američanov, kot tudi ostali gledalci, ki skozenj ob zavedanju, da stvari niso črno-bele, premlevamo določene ideje; lep primer tega je prikaz feminizacija politike in gospodarstva na Islandiji, med katerim bodo prvi v svojih glavah pričeli kovati žensko revolucijo, ostali pa bomo (še enkrat več?) spoznali, da so resnično najbolj uravnoteženi in zato zdravi kolektivi sestavljeni iz približno enakega deleža žensk in moških.

Zavedati se je potrebno, da nihče ni svetnik in da vsi živimo v svetu, ki mu vlada razmerje “cost-benefit”, le da nekateri to izkoriščajo bolj spretno in za zunanjega opazovalca pravičneje od drugih. Če delodajalec za delavce odobri več plačanega dopusta, se na prvi pogled res zdi, da bo proizvodnja trpela, a bodo zato delavci bolj spočiti, zadovoljni in motivirani za nadaljnje delo, kar bo posledično povečalo produktivnost podjetja. Takšna “dobra dela” je potrebno strogo ločiti od pravega altruizma.

Režiser naš intelekt izziva tudi z navajanjem določenih dejstev, pa naj si bodo ta preverljiva ali pa zgolj hrana za teoretike zarot. Zanimivo je, da Združene države ne premorejo nacionalnega muzeja suženjstva, po drugi strani pa v Washingtonu v opomin celemu svetu in v ponos Američanom stoji muzej holokavsta. Si predstavljate obratno situacijo v Nemčiji? Še ena zanimivost je predstavljena skozi zgodbo “boja proti drogam”, kjer je kratko potegnila predvsem afroameriška populacija uživalcev prepovedanih izdelkov … Zanimiva filozofska vprašanja človeške narave se porajajo tudi ob predstavitvi zaporov na Norveškem. Kakšen smisel ima fizična in/ali psihična kazen sama po sebi, ko pa je primarni namen zapora ta, da zločince osami in s tem zaščiti zunanjo populacijo? Bi naj ob doseženi popolni socialni reintegraciji delinkventa pustili za zapahi ali pa ga vrnili v družbo, da bo lahko ponovno postal davkoplačevalec in le-tem ne bo več v breme?

Če se od filozofiranja za konec nekoliko oddaljim in se posvetim še bolj tehnični plati filma, je potrebno takoj pohvaliti režiserjevo uporabo “hollywoodskih gadgetov”: montaže, komičnih elementov, zrežiranih kadrov (kljub slabi italijanski “igralki”) in čustvenih vložkov, ki Mooru, poleg bejzbolske čepice in obsega večjega od višine, kajpak pripadajo. Cinizem in ironija gor ali dol, tega, da je ravno stereotip na dveh nogah eden največjih kritikov civilizacije preko Atlantika, enostavno ne moremo prezreti, kot tudi vse bolj realnega scenarija za njegov naslednji projekt, v katerem bomo morda stransko vlogo ponovno igrali Slovenci. Oz. vsaj Slovenka …

Dejstvo je, da popolnost ne obstaja, lahko pa od vsakogar poberemo nekaj dobrega in se ji tako poizkusimo približati. Konec koncev je edina “reprezentanca”, ki zares šteje, svetovna, čeprav tudi tekmovalnost s seboj prinaša določene prednosti v obliki motivacije za napredek, kar še enkrat več potrjuje koristnost srednje poti. Ali ne bi bilo čudovito, ko bi vsi premogli nekaj italijanske ležernosti, francoske kulinarične spretnosti, finske pragmatičnosti, portugalske pravičnosti, norveške preudarnosti, islandskega duha, tunizijske kolektivnosti, nemške praktičnosti in slovenske spretnosti pisanja filmskih recenzij?

                                                                                                      Foto: IMDb

The BFG (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Veliki dobrodušni velikan britanskega pisatelja Roalda Dahla je na knjižne police prišel leta 1982, takrat, ko je kinodvorane polnil E.T. – Vesoljček, plesišča Thriller, mreže na svetovnem nogometnem prvenstvu v Španiji pa Paolo Rossi. Po tem smo potrebovali celih štiriintrideset let, da smo dobili prvi igrani film, posnet po omenjeni knjigi. Pričakovanja so bila temu primerno visoka, še posebno takrat, ko smo izvedeli, da bo na režiserskem stolčku sedel ravno Steven Spielberg, vlogo velikana pa prevzel po novem na obeh straneh Atlantika velecenjeni Mark Rylance.

Spielberg v središče ponovno postavi depriviligiran lik, ki pa si ga je tokrat izposodil pri Dahlu. Mimogrede; scenarij za Velikega dobrodušnega velikana je spisala Melissa Mathison, ki je z ameriškim režiserjem v podobni vlogi sodelovala že pri E.T.-Vesoljčku, na žalost pa je to tudi njeno zadnje delo, saj je po bolezni umrla novembra lani. Posebni efekti in grafika so sicer zadovoljivi, kako vendar nasprotno, ko pa je industrija za razvoj primerne tehnologije imela več kot tri desetletja časa. Tudi Rylance kot VDV in Ruby Barnhill kot Sophie dobro opravita svoje delo (izgleda, da so velikani in majhne deklice letos dežurni krivci za dobre igralske predstave in pričarano senimentalnost tudi izven televizijskih serij). Žal pa smo pri filmu pogrešali osrednji zaplet, saj gre za sila zmedeno zgodbo brez velikega smisla (a zato z velikim dobrodušnim velikanom) in površno spisanim scenarijem. Zgodba o liku iz obrobja ne nosi osrednjega sporočila, sama pa je tudi premalo kompleksna in brez prave vrednosti.

A vendar smo med ogledom opazili tudi svetle(jše) strani. Scene s kraljico Elizabeto II. so dokaj zabavne in zanimivo je bilo opazovati obnašanje velikana v Buckinghamski palači, na katerega so se bolj ali manj uspešno privajali v službi njenega veličanstva. Seveda referenca na predsednika Reagana mimo nas ni šla neopažena, a kaj, ko je to verjetno edini pravi pokazatelj tega, da je zgodba postavljena v osemdeseta, česar sicer ne opazimo. Proti koncu nam Veliki dobrodušni velikan pričara še nekaj sentimentalnosti, ki nas je vsaj približno spomnila na zgoraj omenjenega Spielbergovega E.T.-ja. Prikazana zanimivost, da sanje s strani “zunanjega” opazovalca trajajo manj časa, kot se zdi tistemu, ki jih izkuša v svoji fazi REM, na kar je genialno opozoril Izvor, je vredna opazke. Pohvala za oblikovanje kompleksne govorne sheme velikana gre našim prevajalcem, kar pa jim je bržkone uspelo s pomočjo prevoda Dahlove knjige. Omeniti velja, da je pri nas film mogoče videti tudi v glasovno sinhronizirani verziji, kar pa verjetno pride v poštev le za mlajšo publiko.

Veliki dobrodušni velikan ni film, katerega ogled je to poletje nekaj nujnega. Ljubitelji družinskih pustolovščin boste denimo bolj uživali ob letošnji Knjigi o Džungli ali pa ob nekaterih drugih filmih, posnetih po knjižni predlogi Roalda Dahla, kot so Willy Wonka in tovarna čokolade, Matilda in Čudoviti lisjak. Lahko pa si ogledate tudi bondiado Samo dvakrat se živi, za katero je scenarij spisal kar Dahl osebno. Niste vedeli? No, sedaj veste.

                                                                                                     Foto: IMDb

Fuocoammare (2016)

Moja ocena: 4/5

Lampedusa je najjužneje ležeča točka Italije, ki formalno spada pod sicilijanske province, od “materinskega” otoka pa je oddaljena kar 205 kilometrov. Najbližja točka afriške celine je oddaljena dosti manj, saj leži 113 kilometrov stran. V preteklih dveh desetletjih je na otok prispelo približno 400.000 beguncev, kar za povprečnega človeka redefinira razumevanje pojma “Evropska migrantska kriza”. Še bolj srh vzbujajoče od skoraj pol milijona prispelih iskalcev azila je dejstvo, da vsem pribežnikom, ki večinoma prihajajo iz Afrike, na Lampeduso na žalost ne uspe priti oz. jim to ne uspe za časa življenja … O krivcih za razmere na tem mestu ne bomo razpredali, presedlajmo raje na film.

Dokumentarec italijanskega režiserja Gianfranca Rosija je na letošnjem Berlinskem filmskem festivalu osvojil najvišjo nagrado, in sicer zlatega medveda za najboljši film. Rosi je nagrado prejel iz rok Meryl Streep, slavne ameriške igralke in predsednice festivalske žirije. Ob govoru po sprejemu nagrade je med drugim povedal: “Upam, da bo ta film pripomogel k ozaveščanju, da umiranje ljudi, ki skušajo prečkati morje na begu pred tragedijo, preprosto ni sprejemljivo.” Morda za raznovrstne “skeptike” dodajmo samo naslednje: kdo le je tako neumen, da bi na več deset kilometrov dolgo in več dni trajajočo pot, ki bo morda njegova zadnja, odšel samo zaradi ekonomskih razlogov, predvsem če vemo, da je dobršen del begunske populacije sestavljen iz otrok, žensk in starcev?

Na začetku se velja ustaviti pri “glavnemu akterju” dokumentarca, 12-letnem Samueleju, lokalnemu dečku, ki na otoku prebiva skupaj z dedkom in prababico. Tako pristno simpatičnega in nadarjenega mladega “igralca” verjetno nismo videli še nikjer. Deček s svojo pojavo, radovednostjo, sproščenostjo, blebetavostjo in odraslimi kretnjami gledalce zabava skozi ves čas, ko je prisoten na platnu. Dejstvo, da se zahvaljujoč malemu naturščku med filmom o kruti realnosti migrantov iz črne celine tudi smejimo, le kaže nato, kako pestro paleto čustev in občutij nam Odprto morje pričara. Smeh, katerega smo že omenili, sentimentalnost ob poslušanju popevk, ki jih vrti radijski moderator, šok ob prekladanju trupel umrlih, žalost ob spoznanju, kakšen je v 21. stoletju vsakdan nekaterih, jeza, ko gledamo stare ljudi, ki morajo pri svojih letih vse pričeti od začetka, in še bi lahko naštevali.

Kljub preprostosti ustvarjalcev dokumentarcev iz Radiotelevizije Slovenija je Odprto morje nadpovprečen dokumentarec. Malo rezov, neopazno premikanje kamere, zgovorna tišina, omembe vredna fotografija in odlična sporočilnost. Ogromno je simbolike in prikaza na videz nedolžnega početja ljudi, ki živijo relativno udobno življenje. Umirajoči lignji na palubi vse preveč spominjajo na trupla, ki jih odkrijejo v podpalubju prenatrpanih ladij. Dečka pri igranju s fračo “udrihata” po nič hudega slutečih ptičih, ki ponoči žvrgolijo na vejah, čez dan pa z iztegnjenima kazalcem in sredincem “streljata” na namišljene sovražnike na morju. Samuele po nekaj minutah na zibajočem se čolnu, na katerem sedi lepo zleknjen, prične bruhati čez krov; le kaj se dogaja z begunci med večdnevnim potovanjem v prenatrpanih in zraka stradajočih prostorih? Slaboviden na eno oko rabi spodbudo, da se vid popravi … Ženica, ki ob poslušanju radia izve za smrt beguncev v svoji neposredni bližini, zmajaje z glavo izdavi “ubogi ljudje”. Slednje je morda celo najpomembnejše sporočilo filma. Bo že držala Einsteinova trditev, da sveta ne bodo uničili tisti, ki počnejo zlo, temveč tisti, ki jih gledajo, ne da bi ukrepali.

                                                                                                     Foto: IMDb

Me and Earl and the Dying Girl (2015)

Moja ocena: 3/5

Knjiga Krive so zvezde, ki se mimogrede bere veliko bolje kot gleda po njej posnet film, nam postreže z ljubezensko zgodbo dveh za rakom obolelih najstnikov. Me and Earl and the Dying Girl na drugi strani, kljub sorodnim ključnim besedam, prikazuje nekoliko drugačno zgodbo. Knjige Jessyja Andrewsa, po kateri je bil posnet, nisem prebral, a za filmsko različico to gotovo drži. V ospredju so – namesto dogodivščin, komičnih vložkov in seveda ljubezni – prelomna najstniška leta, ustvarjanje in prijateljstvo. Greg je, kot zgoraj zapisano, tipičen negotov najstnik, v katerem bi se našel tudi moj 18-letni alter ego. Klavstrofobičen, nezaupljiv, pretirano skromen, želi ugajati vsem. Je pa tudi, kot zapiše Rachel, neizmerno prijazen, ljubezniv, nesebičen in iskren. Z Earom, ki ga smatra kot sodelavca, čeprav sta v resnici prijatelja, že leta snemata svoje filme. No, filmi niso ravno čisto njuni. Kot razloži Greg sam, z Earlom znanemu filmu, ki jima je všeč, popačita naslov in posnameta film, ki odraža neumnost naslova samega. Tako so nastali, če jih za zabavo omenim le nekaj: A Box O’Lips Wow (Apocalypse Now Francisa Forda Coppole), Brew Vervet (Blue Velvet Davida Lyncha), Crouching Housecat Hidden Housecat (Crouching Tiger, Hidden Dragon Anga Leeja), Gross Encounters of the Turd Kind (Gross Encounters of the Third Kind Stevena Spielberga), Rosemary Baby Carrots (Rosemary’s Baby Romana Polanskega), Senior Citizen Cane (Citizen Kane Orsona Wellesa), The Seven Seals (The Seventh Seal Ingmarja Bergmana). V filmu lahko slišimo mnogo kultne filmske glasbe (npr. Ennio Morricone, Vrtoglavica, Glasba za pogreb kraljice Marije, Z. 860I). Število opaženih referenc zavisi od pozornosti gledalca, skrivajo pa se v plakatih, majicah, filmskih izsekih in nedolžnih pripombah (Nosferatu, Mean Streets, The 400 Blows, X-Men, Pirates of the Carribean, Captain Phillips, Klaus Kinski …). Vidi se, da je režiser Alfonso Gomez-Rajon sodeloval s Scorsesejem, na katerega leti največje število poklonov. Med drugim je bil asistent Nore Ephron in Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, kot režiserjev pomočnik pa je pomagal ustvarjati filme, kot so Babilon, Julie & Julia in Misija Argo.

V vlogi Earla Jacksona občudujemo RJ Cylerja, mladega temnopoltega igralca, ki je odlično upodobil Gregovega prijatelja iz bolj “težavne” četrti mesta. Ime igralca si velja zapomniti, saj ga bomo gotovo kmalu videli v novih, še bolj udarnih vlogah. Nasprotno je Thomas Mann (ne, ne ta Thomas Mann) relativno uveljavljen mlad igralec, ki smo ga lahko že videli v filmih kot sta Projekt X in Lovca na čarovnice. Vlogo Gregovega očeta, gospoda Gainesa, je prevzel Nick Offerman, ki si je za priložnost, milo rečeno, nekoliko pristrigel brke in pustil rasti brado, dokler se nista dve vrsti obraznih kocin srečali nekje na pol poti. Njegova vloga je v osnovi še vedno komična, a po okusu blažja od tistih iz Parki in rekreacija, Mi smo Millerjevi in iz franšize Jump Street.

Film kot rečeno slavi filmsko umetnost samo, promovira pa tudi filmsko ustvarjanje. Že sam je po tehnični plati posnet zelo likovno, podobno tistemu, kar vidimo početi Grega in Earla. Minimalna sredstva, maksimalna ustvarjalnost. Zagotovo so oz. bodo mladi in bodoči filmarji v njem našli ogromno navdiha. Velja izpostaviti tudi fotografijo, ki najbolj do izraza pride v za film kultnem prizoru pogovora med Gregom, Earlom in Rachel na stopnicah, med tem ko ližejo sladoled. Zanjo je poskrbel korejski strokovnjak Chung-hoon Chung, poznan po delu z režiserjem iste narodnosti, Chan-wook Parkom (Stari, Naklonjenost gospodični maščevanje, Stoker).

V času bolj komercialno naravnanih mladinskih uspešnic, kot so Srednješolski muzikal, Somrak saga in Igre lakote je Me and Earl and the Dying Girl dobrodošla alternativa že zaradi odmora od omenjenih filmov. Zaradi svoje zmedenosti, manka osrednje niti in za splošen okus premajhnega števila komičnih vložkov verjetno ne bo “sedel” tako, kot bi si pred ogledom predstavljali, kar pa ne pomeni, da le-tega ni vreden. Nasprotno. Morda pa film izpade bolj všečno, če prej preberete istoimensko knjigo. Vendar naj na tem mestu izrazim svoje mnenje, da mora biti film zaključena celota, za katero ne potrebuješ nobenega (odštevši splošnega) predznanja in ti po ogledu za dodatno razlago ni treba brskati po medmrežju. Na splošno torej morebitni izgovor, da je treba prej prebrati knjigo, pri meni ne naleti na odobravanje. Morda pa je potreben zgolj ponovni ogled?

                                                                                                     Foto: IMDb

Captain Fantastic (2016)

Moja ocena: 4/5

Kapitan fantastični je film, ki ga je spisal in zrežiral Matt Ross, ameriški filmski in televizijski igralec ter priložnostni ustvarjalec za kamerami. Pravzaprav je to šele njegov drugi dolgometražni režijski in scenaristični podvig, ki pa mu je zaenkrat prinesel do sedaj edine štiri nagrade, med drugim tudi tisto iz letošnjega Cannesa.

Film poleg odličnega Vigga Mortensena v glavni vlogi odlikujejo še pričarana sentimentalnost, komični vložki in njegova filozofska plat. Ob uvodu bo marsikdo pomislil, da gleda nekaj podobnega lansemu Povratniku, vendar zagotavljam, da temu nikakor ni tako. Mortensen, kot že omenjeno, v vlogi blesti in tisti, ki so pisali o tem, da naj bi bil za njo rojen, se tokrat zares niso zmotili. V vlogi očeta, inteligentnega izobraženca nenavadnih nazorov, se je zares znašel in skoraj upamo trditi, da mu prihodnje leto nominacija za najboljšo glavno moško vlogo na oskarjih ne uide. Prizor v cerkvi, ko na žalni slovesnosti za svojo preminulo ženo pred vsemi razkrije njene in svoje poglede na svet, nas spomni na še en film (čeprav so literarne reference v zgodbi dosti pogostejše), in sicer na slavni govor Franka Slada, ki ga je v Vonju po ženski upodobil Al Pacino. Škoda le, da so Mortensenov lik iz za govornice poslali prehitro.

Komične prvine žalostno zasnovo zgodbe, o kateri ste do sedaj že morali dobiti nekaj občutka, zelo učinkovito milijo. Bazirajo predvsem na neprilagojenosti Benovih otrok na “zunanji” svet. Najstarejši izmed njih je, kar se deklet tiče, sila okorel najstnik, njegova sestrica še nikoli ni slišala za blagovni znamki Nike in Adidas, po drugi strani pa neprilagojeno izpadejo tudi prebivalci zunanjega sveta, kar se kaže z njihovo odtujenostjo, slabo telesno formo, buljenjem v male zaslone, nerazgledanostjo itd. Tu se nam skozi igralni čas tudi vseskozi odpira vprašanje, kdo pravzaprav živi v civiliziranem svetu, kdo pa prihaja iz divjine. Ena izmed pozitivnih plati filma je, da na vprašanje ne poda enoznačnega odgovora, temveč stvari raje prikaže tako, da ponudi pozitivne in negativne plati obeh načinov življenja, na koncu pa odgovori s prikazom vmesne, prave poti.

Če se pomaknemo še k bolj negativnim platem, je na tem mestu potrebno pokritizirati nekaj za lase privlečenih dejstev, ki se sicer k zgodbi lepo podajo, pozornega gledalca pa utegnejo zmotiti. To, da se Ben spozna na vse, od kvantne mehanike, preko medicine in literature, pa do politične zgodovine narodov, je milo rečeno neverjetno. Še bolj neverjetno pa je, da tekom filma ne dobimo niti najmanjšega namiga, kako je to mogoče. Ne izvemo denimo, kaj je po izobrazbi ali s čim se je pred selitvijo v divjino ukvarjal, torej ničesar, kar bi nam pomagalo, da bi v njegovo polimatijo lažje verjeli. Druga večja “napakica” pa se skriva kar v njegovi ženi oz. v tem, kar je, začuda po več dneh neokrnjeno, od nje ostalo …

Kapitan Fantastični nam za konec ponudi še posrečen … konec, ki bi se lahko zgodil že na nekaj predhodnih točkah, zaradi česar izpade toliko boljše, saj smo vsakič radovedni, kam nas bo zgodba še popeljala, ta pa nam vedno znova ponudi boljšo alternativo zaključka. Kot celota film deluje zelo simpatično, če ne drugega, pa je ogleda vreden zavoljo glavnega igralca.

                                                                                                     Foto: IMDb

Planeta Singli (2016)

Moja ocena: 4/5

Mitji Okornu je uspelo. Spet! Planet samskih je šele tretji režiserjev celovečerec in drugi film, ki ga je posnel na Poljskem, kamor se je pred AGRFT-jevsko usmerjeno slovensko filmsko "elito" zatekel pred pribljižno desetletjem. Že dejstvo, da je za lanski Valentinov konec tedna (joj, že več kot leto je tega!) premagal povsod po (zahodnem) svetu najbolj gledanega Deadpoola, priča o velikem uspehu filma in o pričakovanjih, ki jih na podlagi njegovih prejšnjih uspehov Poljaki gojijo do slovenskega režiserja.

Film na začetku potrebuje nekaj časa da se vnese, kar je ob dokaj kompleksni zasnovi tudi razumljivo in mu tega ne smemo šteti v slabo. Dokaj hitro se nato vzpostavi osnovna ideja, na kateri bo temeljil. Tomek, popularni voditelj "late-night talk showa" spozna mlado učiteljico glasbe Anio, katere patetično iskanje pravega moškega ga spodbudi k ideji, da bi pripetljaje iz njenih zmenkarij prenesel v lutkarske skeče v njegovi oddaji. Tako z Anio skleneta pakt: on bo priskrbel močno željeni klavir za potrebe glasbenega pouka, ki ga Ania vodi v osnovni šoli, ta pa ga bo, v zameno za donacijo in vsaj dokler se resnično ne zaljubi, oskrbovala s podrobnostmi o pripetljajih iz njenega (ljubezenskega) življenja. Imamo torej dokaj simpatično zasnovo, ki pa jo ob strani krepijo še ostale podzgodbe. Inteligentnost scenarija, ki ga je pomagal spisati tudi Okorn, se pokaže prav v eni izmed njih, in sicer na mestu, ko s pomočjo aplikacije za spoznavanje potencialnih partenerjev najstnica Ola manipulira s svojim očetom in svojo mačeho. 

Celo sam Okorn je izjavil, da je ena od značilnosti žanra romantične komedije prav predvidljivost, a se ta tu začuda ne kaže ravno najbolj. Gledalci nismo čisto prepričani, če bosta Tomek in Ania na koncu res pristala skupaj, sploh ko se pojavi utelešenje princa na belem konju, prijazni vdoveli zdravnik Antoni. Gledalci ga takoj kupimo in ko se pojavi dvom o njegovih dobrih namenih, še hitreje kupimo le-tega. Na koncu se zelo premišljeno izkaže, da je Antoni vendarle pošten človek in ko izvemo, da bosta z Anio kljub vsemu ostala samo prijatelja, gledalci nasedemo še tretjič.  

Planet samskih prebudi naša čustva, kar mu uspeva preko življenskih pripetljajev, ljubezenskih težav in glasbene podlage. Slednja ima velik vpliv na gledalčevo dojemanje in je bila z izjemo končne "remix" verzije Dni ktorych nie znamy zelo dobro izbrana. Ravno pesem velikana poljske popuarne glasbe Mareka Grechute je za Planet samskih to, kar je bila What the world needs now za Pisma Sv. Nikolaju in to, da je Okorn vključil "domače" glasbene izvajalce, film dvigne še nivo višje. Obenem novodobnosti vsekakor ne primanjkuje. Varšava deluje kot zelo moderna zahodna prestolnica, z mobilnimi apliakacijami, Twitterjem in selfiji pa je film ujel duha svojega časa.

Proti koncu je bilo narejeno nekaj korakov preveč, rapajočega mulčka in dobesednega viteza na belem konju kajpak nismo nujno potrebovali, brez problema pa bi lahko ustvarjalci film zaključili skupaj s koncem Tomekove oddaje. Vseeno bi ob tempu, ki ga je ujel v sredini, Planet samskih z lahkoto gledali dlje kot dve uri in šestnajst minut.

Pred kratkim je Mitja Okorn v radijski oddaji "Spetek" na vprašanje Mihe Šaleharja o tem, kje bo nadaljeval svojo kariero, odgovoril: "Zelo verjetno bom šel še kam drugam". Lepo bi ga bilo videti, kako bi prebudil ameriški žanr romantične komedije, a po drugi strani, kot je dejal v istem intervjuju: "Omejitve so nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi".

                                                                                                     Foto: IMDb