Ozark, s01e03 (2017)

Martyjev mulc (na začetku) precej spominja na Brana iz Igre prestolov, v epizodi številka tri pa se asociativno "poklonijo" še Botru in Fincherjevi Igri. Prvič me prešine dejstvo, da je sama postavitev precej posrečena, saj je zgodba umeščena na gledalcu ameriških serij precej neznan teren. Bolj kot mrhovina ter to, da Marty po incidentu iz prejšnje epizode na obrazu nima niti najmanjše sledi udarca pesti precej zajetnega možaka (medtem ko je bil po ženini pleski cel v ocvirkih ... ), me je šokiralo dejstvo, da je agent Petty (sicer izvrstni Jason Butler Harner) gej. Pa ne, ker bi bil homofob, temveč zaradi vse preveč prisotne politične korektnosti, ki služi kot orodje pretirane kompenzacije. No ja, scena, ko ga oralno zadovoljuje nekdo, ki zgleda kot odvisnik od prepovedanih drog, zlepa ne bo pozabljena tako hitro, kot bi si želel. Kot zagovornik druge sezone Pravega detektiva pa seveda ne morem še mimo naznanitve, da poleg zoprne Ruth enega izmed članov družine Langmore, ki v epizodi dobi kar precej pozornosti, upodablja Christopher James Baker.      

                                                                        Foto: IMDb

Ozark, s01e02 (2017)

Drugi del steče lepše, saj je "plot" že postavljen. Še vedno (z)motijo nekatere podrobnosti v scenariju, kot npr. nedodelana odločitev o samomoru in predvsem, kako za vraga je lahko kartel sploh privolil v posle z Martyjem, "lone survivor"-jem, ki je naenkrat dvignil goro denarja in odšel na periferijo, pretvorjen v magnet za policijo. Nerazumna odločitev, katera premetenim mamilarskim baronom ne pritiče. Mogoče pa vseeno velja rek agenta Pettyja iz prvega dela, da ne gre za nikakršne (zlobne) genije ... Vseeno Jason Bateman s svojo igro izstopa in potrjuje dejstvo, da gre za svojskega igralca, ki se enako dobro znajde tako v komediji kot v drami. Aja, razveselimo se še Harrisa Yulina!

                                                                        Foto: IMDb

Ozark, s01e01 (2017)

Ok, zadeva se začne dokaj klišejsko. In trudil sem se, da namesto "ok" ne bi uporabil "sila". Uvodne besede, hitro prepričani stranki, omenjanje Trumpa, predaja letaka ... Skratka, Jason Batman zopet hara po Chichagu, čeprav navkljub uvodu nekoliko uspešneje kot v Božični žurki v pisarni. Stvari se zapletejo, ko vodja mehiškega narko kartela posumi, da mu Marty in druščina denar krade, namesto da bi ga zanj, kot so se lepo dogovorili, prala. Nekaj sestreljenih glav kasneje se z Delom že dogovorita, da bo od zdaj naprej denar pral v novi turistični meki, ob Ozarških jezerih (izraz morda ni pravilen, ampak se mi dopade). Sledi precej posrečen dvig skoraj osmih milijonov zelencev, kar lepo uravnoteži ne preveč posrečen – niti ne načrtovan – pristanek Wendyjinega ljubimca. Hja, tega se res ni(smo) nadejal(i).   

                                                                        Foto: IMDb

Misel za nov dan

"Don't criticize what you don't understand, son. You never walked in that man's shoes."

Elvis Presley

Spomin iz preteklosti ...

Elle (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Paul Verhoeven, nizozemski režiser, znan po svojih znanstvenofantastičnih filmih in Prvinskemu nagonu, je pri 78-letih, ko se nekateri že otepajo senilnosti, kritike navdušil še z enim filmom. Takrat je zgodbo postavil v Francijo, natančneje v prestolnico Pariz, in sodeloval s tamkajšnjimi igralci, na čelu z eno najbolj cenjenih v domovini nasploh, Isabelle Huppert, kateri je dotična vloga prinesla zlati globus in celo nominacijo za oskarja. Če gre verjeti nekaterim medijem, se je Verhoeven za potrebe filma bojda naučil celo francosko, vse z namenom, da bi bila komunikacija z ekipo čimbolj pristna in neposredna.

Režiser je svoje delo opravil solidno, torej po pričakovanjih. Gledalce šokira že s prvo sceno, katero predhodi godalni napev ob samem skoku v film, in potem dalje odpelje brez problemov. Ravno uvod nam da vedeti ogromno, saj se takoj pokažejo režiserjeva sposobnost, filmski zaplet, kvaliteta glavne igralke in pa karakter njenega lika. O slednjem že prav kmalu, na tem mestu je treba dodati še, da skozi zgodbo kar nekajkrat doživimo tisti (za nekatere) prijeten občutek suspenza, negotovosti, pričakovanja in strahu, ki je sicer iz gledalčeve perspektive iracionalen, a prav zato užitkarski.

Vloga Huppertove spominja na tisto Natalie Portman iz filma Jackie. Gre za odlični igralki, ki sta s svojima lanskoletnima projektoma prepričali tako kritike kot gledalce, a sta obe upodobili lik, ki je s svojo pojavnostjo sila antipatičen. Michèle Leblanc je čustveno otopela, pragmatična ženska stoične drže, ki se ravna po navdihu in ob tem le redko upošteva druge. Posiljena pomede črepinje, se s sinom pogovarja, kot da se ni zgodilo nič, in naslednji dan odide v službo. Hladnokrvno odda kri za testiranje na spolno prenosljive bolezni in prijateljem na večerji mirno zaupa, kaj se ji je zgodilo. Poleg tega spi z možen najboljše prijateljice in brezsramno osvaja moža mlajše sosede. Morda bi ji vse skupaj lahko spregledali, saj je že za časa ranega otroštva doživela hudo preizkušnjo, a ne pozabimo, da je bil že obraz male Michèle, ki ga imamo prav tako priložnost videti, nekako odsoten, odmaknjen. Tu bi lahko načeli razpravo o prirojenem in pridobljenem, a jo raje pustimo za kdaj drugič …

Pravzaprav je glavno sporočilo filma sledeče: v omari vsak skriva oskostnjaka/-e. Michèlin ljubeči oče se je nekega dne prelevil v okrutnega morilca, z najboljšo prijateljico sta imeli pred leti lezbično afero, razlog za razhod s simpatičnim bivšim možem je bilo njegovo nasilno dejanje … za najbolj izprijeno izmed skrivnosti pa seveda izvemo najkasneje, a vendar prekmalu, s premalo vnešenega občutka, vse skupaj pa smo že, to je treba priznati, kar nekako slutili. Skozi film se izrisuje tudi kritika krščanske vere oz. rimskokatoliške cerkve, česar pozoren gledalec ne bo prezrl.

Pa se konkretneje dotaknimo še (naj)šibkejših strani filma. Francoska filmska industrija je ena močnejših v Evropi in vsako leto proizvedejo ogromno filmov, ki pogosto priromajo tudi v naše kinematografe. Moramo priznati, da je relativen izkupiček dokaj reven, a se seveda med velikim številom projektov znajdejo tudi takšni, ki se v zgodovino zapišejo z zlatimi črkami. Elle bolj spominja na tiste druge. Sam humor je dokaj “francoski” in vsebuje veliko neposrečenih domislic, ki z dramatično osrednjo zgodbo tvorijo ironično grotesken kontrast. Nadalje se za časa ogleda ne moremo znebiti občutka, da delo preveč stavi na svojo šokantnost, kot da je to edini način, da si ga bodo gledalci in kritiki na dolgi rok zapomnili. Na nedavni podelitvi oskarjev je v enem izmed vnaprej posnetih prispevkov igralec Javier Bardem lepo povzel, kaj je to umetnost: čustveno potovanje, ki te popelje nekam drugam. Na tem mestu se mu zgolj pokorno pridružujem in vse skupaj zaključujem.

                                                                                                         Foto: IMDb

Jackie (2016)

Moja ocena: 3/5

Vse je relativno. Po zapisanem v naslednjih vrsticah sodeč tudi kvaliteta ocenjevanega filma. John F. Kennedy je bil po mnenju nekaterih eden najbolj karizmatičnih ameriških predsednikov, ki je državo vodil skozi najopaznejše obdobje hladne vojne, po mnenju drugih spet razvajeni “playboy”, ki je v beli hiši pristal na račun imena. Jacqueline “Jackie” Kennedy Onassis (že samo ime veliko pove) za nekatere predstavlja odločno in pokončno žensko, ki je v življenju mnogo pretrpela in ni nikoli našla prave sreče, za druge spet muhasto “hohštaplerko”, ki ji je – oprostite izrazu – viselo za tuje ljudi, pred moževo nezvestobo pa si je vztrajno zatiskala oči.

Film v marsičem spomni na predlansko biografijo Dansko dekle (kar je slabo), med drugim predvsem zaradi odlične predstave osrednje igralke (v Danskemu dekletu sta praktično nastopili kar dve …), ki morda v vlogi kariere, če odštejemo izprijeno kriminalno dramo Leon, odlično upodobi sicer antipatičen lik takratne prve dame, lutke idealne ameriške gospodinje. Ko omenjamo igralce, ne moremo mimo Petra Sarsgaarda, ki upodobi JFK-jevega brata Roberta “Bobbyja” F. Kennedyja, kasneje tudi samega tarčno atentata, še manj pa si lahko privoščimo, da ne bi omenili pred kratkim preminulega angleškega igralca sira Johna Hurta, ki zaigra v vlogi duhovnika, ki na zadnjo pot pospremi ubitega predsednika. Če rečem, da Hurt “poje” že tako dobro Portmanovo, ne zgrešim kaj dosti, s tem pa tudi lepo ponazorim, kako dobro je igralec opravil eno od svojih poslednjih vlog.

Poleg igralcev film seveda odlikuje tudi sam mož za kamero, režiser Pablo Larraín, še eno izmed imen v vse širšem klanu svetovno znanih južnoameriških filmarjev. 40-letni Čilenec ima širšemu slovenskemu občinstvu v kratkem predstaviti še eno biografijo, tokrat o rojaku Pablu Nerudi, pesniku in politiku. Jackie je lepo posnet film. Opazna je igra s svetlobo (francoski direktor fotografije Stéphane Fontaine), lovljenje barv zore in sončnega zahoda, kar pospremi nekatere ključne dialoge v zgodbi. Ponudi nekaj avtentičnih momentov, kakršen je denimo razčesnjenje predsednikove lobanje, in do sedaj še neupodobljenih prizorov, kakršni so tisti tik po samem atentatu, ko v Cadillacovi limuzini drvijo proti bolnišnici, ali pa ko si Jackie v zloglasni roza obleki s telesa briše krvne madeže. Na voljo so tudi posamezni zgodovinski trenutki, od vodenega ogleda Bele hiše s Charlesom Collingwoodom, preko nastopa Pabla Casalsa, katerega smo videli že v Batlerju, do intervjuja s Theodorom H. Whitom. Omeniti velja tudi pesem “Camelot” iz istoimenskega muzikala, ki je bila ena najljubših pesmi JFK-ja in je v filmu uporabljena sentimentalno-simbolično.

O družini Kennedy je bilo posnetih že preveč filmov in serij, v katerih so bile vse teorije zarote obdelane podolgem in počez. Jackie vse skupaj res prikaže iz drugačnega zornega kota, a smo samega klana “lepih ljudi” že dodobra siti. Siti pa smo tudi poveličevanja domnevno pomembnih, medtem ko na preproste dobrodušneže ali pa na tiste, ki so v življenju resnično naredili kaj pomembnega, preprosto pozabljamo. Zanimanje raje preusmerimo na nekoga, ki je znan pretežno zato, ker se je poročil z ameriškim predsednikom (vam je Slovencem to kaj znano?), katerega kultni status izhaja iz okoliščin njegove smrti. Navsezadnje, kakšne kompetence pa so sploh potrebne, da postaneš ameriški predsednik? Zaradi v tem odstavku omenjenega je Greben rešenih, ki je mimogrede precenjena stvaritev, katere število oskarjevskih nominacij pove več o trenutnem stanju v Hollywoodu, kot o samem filmu, vreden večjega občudovanja. Predvsem pa smo siti dolgočasnih filmov z dolgočasno tematiko in z dolgočasnimi liki.

Ko se bo prihodnjič kdo spomnil posneti film o Kennedyjevih, naj posname film o roza obleki Jacqueline Kennedy. Premisa zgodbe naj bo ugotovitev neskladja med DNK, izolirane iz krvi na obleki, in med DNK Johna F. Kennedyja. Spet film o Kennedyjevih, ki bi zaslužil mojo pozornost.

                                                                       Foto: IMDb