Odštevamo: Soldatski bal (1985)

Kultni izdelek je eden kritiško najbolj prepoznanih in komercialno najbolj uspešnih albumov časa in prostora. Predstavlja več kot uspešen debi takrat še skoraj najstniške zasedbe iz Sarajeva, katera se ima albumu zahvaliti za kasnejši kultni status. Mehki, praktično pop komadi z značilnim melosom (pozno)jugoslovanskega rocka v povprečju trajajo dobre tri minute, tako da je delo osvobojeno epskih rockovskih napevov, v super šlagerjih, kot je npr. "Suada", ali pa ponarodelih komadih, kakršnih predstavnik je "Bolje biti pijan nego star", pa tako lahko uživamo ravno prav dolgo. Manj znano je, da so med snemanjem v Zagrebu sodelovala pomembna imena tistega časa, kakršno je denimo Aki Rahimovski (Parni valjak), ali pa Ivan "Firchie" Fece iz nesrečne beograjske institucije Ekaterina Velika. Vsekakor izjemno poslušljiva in uravnotežena plošča, ki se je težko naveličate.  

                                                                      Foto: www.plaviorkestar.net 

Mindhunter, s01e03 (2017)

"The questionis, how do you get to be president of the United States, if you're not (a sociopath)."

Stvar se premika, čeprav ne preveč hitro, no, tudi ne dovolj hitro, a vendarle ne stoji (več) na mestu. Dobimo prvi uspešno (?) zaključeni detektivski primeren, žal pa ne spoznamo drugega psihopatskega morilca, ki sestanek s Tenchem in Fordom zavrne. Za zdaj. V tokratni epizodi se porodi tudi ideja o knjigi, ki naj bi jo partnerja napisala o svojih intervjujih z neuravnovešenimi zločinci. Predstavljala bi nekakšno edinstveno "in vitro" študijo, predlog pa poda dr. Wendy Carr, Tencheva stara prijateljica in morda (stara)nova avantura. Vseeno potek dogajanja, ki je privedel do dogodkov, po katerih se zgleduje serija, ostaja premalo pompozen. Saj vem, realizem je realizem in v resničnem življenju se velike stvari zgodijo brez glasbene spremljave v ozadju, vendar do neke mere vsi ljubimo karikiranje in sovražimo hladen socialni realizem. In neznane igralce ...

                                                                       Foto: IMDb

Senke nad Balkanom, s01e05 (2017)

Ob polovici prve sezone je serija ujela svoj ritem, ki je, zaenkrat vse tako kaže, tisti pravi. Stvari se razčiščujejo, dejanja pa povezujejo. Izvemo nekaj več o princu Đorđetu Karađorđeviću. Ta je očitno, kar smo slutili že med spremljanjem prejšnjega dela, oče sina prostitutke Mare. Makedonci se z Menihom dogovorijo glede prihodnjega poslovanja – procenti za svobodo Arsova. Pretkani Alimpije verjetno stoji tudi za umoroma tožilčeve žene in Majinega brata, izbrana pa je tudi že naslednja žrtev. Prva bi verjetno morala biti Maja Davidović sama, saj še vedno, kar se tiče poslovanje z Mirićevimi "proevropskimi" zavezniki, trmasto vztraja pri svojem, druga pa je bil njen brat, fotograf na tragični zabavi. Sedaj, ko je Menih končno lastnik spornih negativov, se bo na poti do farmacevtskega magnata odkrižal še generala Živkovića. Dragan Bjelogrlić je spretno izkoristil svojo vlogo za to, da se malo pocrklja z mlado in lepo Marijo Bergam, ko na koncu zleze na sivo kljuse, pa si usluge pač ne dela. Precej smešno je opazovati nizkoraslega igralca, kako nerodno jezdi po sicer lepo obsijani pokrajini, in prvič po dolgem času se mi je zgodilo, da sem pričel pogrešati hollywoodsko patetiko. Če že kritiziram, pa naj omenim še, da Jatagan mala deluje bolj vasica, kot zlovešča četrt glavnega mesta.

                                                                        Foto: IMDb

Misel za nov mesec

"Success is not final, failure is not fatal: it is the courage to continue that counts."

Winston Churchill

La isla mínima (2014)

Režija: Alberto Rodriguez
Scenarij: Alberto Rodriguez, Rafael Cobos
Igrajo: Javier Gutierrez, Raul Arevalo, Antonio de la Torre, Nerea Barros 

La isla mínima ali Marshland, kot so naslov prevedli pri Warner Bros., je sila dobro spisan in na enakem nivoju zrežiran triler s kar desetimi osvojenimi nagradami goya. V zgodovini podeljevanja sta jih več osvojila le dva filma (Morje v meni in Ay, Carmela!), zato pa ima Močvirje več nominacij od obeh, kar sedemnajst. Že to samo po sebi dovolj zgovorno priča o kvaliteti izdelka, neprimernega za ogled v multipleksu, kjer nered ustvarjajo zamudniki, kokice in srebanje sladkobne brozge z mehurčki. Ne, gre za film, katerega si je potrebno ogledati v miru, ob popolni osredotočenosti na detajle. Po tem mu je soroden odlični Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun, pri katerem trenutek nezbranosti hitro rezultira v prezrti podrobnosti in posledični izgubi rdeče niti. Hollywood se začuda še ni odločil posneti svoje različice, morda zato, ker Močvirje asociira na atmosfero iz prve sezone HBO-jeve serije Pravi detektiv (produkcija se je sicer pričela že pred njenim izidom), vsiljuje pa se tudi paralela z Nepozabnimi umori, katere je ošvrknil že Fincher ...

Moja ocena: 4/5

                                                                        Foto: IMDb

Logan's Lucky (2017)

Moja ocena: 4/5

Prašičji parklji, lepotna tekmovanja za otroke, trdo kuhana jajca iz avtomata, umetna sol, NASCAR, avtomatski menjalniki ... Samo nekaj stvari, ki lepo opisujejo življenje v nekaterih predelih ZDA, stran od skrajnih koncev te države, kamor je postavljena večina hollywoodske produkcije. Režiser Steven Soderbergh se je vrnil k žanru, s katerim se je v preteklem desetletju ukvarjal največ in kateri je bil tema njegove triologije o Dannyju Oceanu in prijateljih (mimogrede, brez reference na te ni šlo). Gre za t.i. ""heist movie" oz. film o načrtovanju in izvedbi roparskega podviga.

Če se je dogajanje v prej omenjeni triologiji vrtelo okoli Las Vegasa, je tokrat zgodba postavljena v Severno Karolino (North Carolina) in Zahodno Virginijo (West Virginia, "Mountain Momma"). Čeprav Loganovi srečneži nikakor niso edini film s prizoriščem na "celinskem" predelu ZDA, pa so vsekakor v manjšini, predvsem kar se tiče novodobnih visokoprodukcijskih sestavljank. Film hkrati predstavlja parodijo in hvalnico določenega predela Amerike, ki ga tudi kulturološko dodobra popiše. Iz tega vidika ga lahko označimo za vsebinsko in lokalizacijsko svežega.

Večino svoje vsebine pa vseeno dolguje scenariju, za katerega je poskrbela Rebecca Blunt. Kdo? Natanko tako. Če se boste trudili z iskanjem biografije, filmografije ali pa osnovnih podatkov o dotični scenaristki, boste našli bore malo, reci in piši – nič! Veliko je bilo ugibanja, kdo za vraga je Bluntova, gre sploh za resnično osebo, je to režiserjeva žena, morda Soderbergh sam? Najverjetneje je ime res psevdonim, za katerim se, po našem mnenju, skriva Steven Soderbergh, ki je, nenazadnje, spisal tudi scenarij za enega svojih najodmevnejših filmov, Seks, laži in videotrakovi (Sex, Lies and Videotape, 1989). Kakorkoli že, scenarij za Loganove srečneže je vreden pohvale; inteligenten, gost, humoren, domiseln in prepleten. Gledalcu vsega ne ponudi na pladnju in ustvari nekaj suspenza, presenečenja in zadovoljstva ob lastnem odkritju, za kaj pravzaprav gre. Tako ima na videz brezsmiselno lakiranje ščurkov pretkan pomen, do katerega gledalec pride postopoma. In še je podobnih primerov. Scenarij je tudi ključna sestavina humorja oz. komike, ki tekom filma razprostre vse osnovne zvrsti (aja, ljubitelji serije Igra Prestolov boste prišli na svoj račun ...).

Humor in zgodba pa slonita tudi na likih. Brata Logan vsekakor predstavljata svojevrstna posebneža. Enemu je šepavost, posledica nesreče, preprečila vzpon do igranja v NFL, drugi pa je enoroki točaj ... (Proteza, ki jo nosi Clyde Logan, se že od začetka ponuja kot predmet, okoli katerega se bo vrtel kar lep del dogajanja.) Potem sta tu še (neumna) brata Bang, oz., boje rečeno, bratje Bang, saj je najstarejši med njimi temu primerno sorazmerno odpuljen. Upodablja ga Daniel Craig, aktualni Bond, ki se je za potrebe filma ne le znebil britanskega naglasa, temveč se naučil še "južnjaškega". Po meri krojeno obleko je tako zamenjal za črtasto zaporniško uniformo, lasni pigment pa odpihnil s peroksidom. Tu so še Seth MacFarlane, čigar predstava spominja na mešanico med Mikom Myersem in Jackom Blackom, Katie Holmes, za katero primejdun ne vemo, kdaj smo jo nazadnje videli v kakšnem filmu, David Denman, ki dokaj posrečeno upodablja njenega moža, ter Riley Keough, vnukinja samega Elvisa Presleyja, katera se počasi a vztrajno prebija med vidnejše mlade igralke (letos smo jo lahko videli že v finem It Comes at Night).

Do tu ste verjetno že dobili občutek, da so Loganovi srečneži dober "heist", kakršnih nasploh primanjkuje. Ne gre le za "kmetavzarskega bratranca Oceanovih enajst", temveč za povsem samostojen film, ki zna pridobiti kultni status, v kolikor seveda ne bo – verjetno niti ne planiranega – nadaljevanja. Asociacije so čudna reč, zato vsem, ki vam je/bo film všeč, predlagam še ogled Bančnega ropa (The Bank Job, 2008) in Popolnega dne (A Perfect Day, 2015). 

                                                                         Foto: IMDb

Mindhunter, s01e02 (2017)

"It's easier to ask for forgiveness than permission."

Da je Mindhunter serija z znanimi obrazi za in neznanimi pred kamero, smo že omenili. No, vendarle bolje kot obratno, kar se, če smo iskreni, skorajda ne more pripetiti. Fincherjevi prijemi so opazni, režija pa zaenkrat najmočnejša točka serije. V tokratni epizodi dobimo celo izredno gledljivo montažo iz vsakdanjika popotovanj Tencha in Forda. Tu se vidijo režiserjeve izkušnje iz oglaševalskega sveta, kjer je potrebno ponuditi kar se da kompakten in jedrnat video izdelek, ki bo z najmanjšo možno "sekundažo" povedal vse in tako pritegnil potencialne stranke. Sama zgodba nas sicer ne privede daleč. Pogovori z razvpitim Edom Kemperjem so sicer zanimivi, a ne ponudijo prav dosti suspenza, ki tli v do sedaj dveh nerešenih primerih, na katere sta na svoji poti predajanaj znanja naletela protagonista. Scenarij sicer krepijo humorni sladkorčki, tokrat potavljeni predvsem med vrstice pogovora z množičnim morilcem, a se zaenkrat zdi – kaj smo pa pričakovali? –, da spremljamo serijo o dveh psihologih.   

                                                                         Foto: IMDb