Osem let je
minilo od dveh razprodanih koncertov v Hali Tivoli, koncertov, ki se takrat
nikakor ne bi mogla odviti v Areni Stožice, saj je kot take sploh še ni bilo.
Kot da je bilo včeraj, ko sem nekaj dni pred samima dogodkoma videl povsem
običajno klapo, ki je sončnega zimskega dopoldneva sredi tedna v lokalu na
znani ljubljanski ulici prisedla za sosednjo mizo in se nato kasneje
prijateljsko pozdravila s priznanim lasjestrižcem, katerega salon (še vedno)
domuje tik ob dotičnem lokalu. Pa ni bilo včeraj, minilo je osem let. Tako kot
je minilo že skoraj dvajset let od zadnji albumov, ki sta še prinesla zimzelene
hite. Plavci naj bi tokrat Stožice dejansko razprodali, čeprav je bilo med
koncertom vseeno opaziti še kakšen prost sedež. In beseda sedež ima tukaj velik
simbolni pomen. Nikakor namreč ne razumem, kako lahko odšteješ 20+ evrov za
koncertno vstopnico skupine, ki ti očitno nekaj pomeni, nato pa polovico
koncerta sediš kot na kakšni školjki. Slovenska publika je pač posebna, kar je
bilo zaznati tudi v poznavanju nekoliko butičnejših komadov. Seveda so se vsi
na ves glas drli, ko so zaigrali "Bolje biti pijan nego star", pa
tudi manj izrazitejše pesmi, ki pa so na našem ozemlju žal še vedno prepoznane
kot njihove najbolj popularne: "Ako su to samo bile laži", "Kad
ti ljubav ime prozove" in "Od rođendana do rođendana". Športne dvorane
na severu nekdanje skupne domovine morda res niso kraj, kjer bi se nagnetli
resnični oboževalci in poznavalci Plavega orkestra, je bilo pa vseeno lepo
videti, da so se dan po valentinovem skupaj zbrale različne generacije; no,
vsaj vse tiste, katere zadeva razpon bandovega delovanja, torej od
najstarejših, ki so bili ob izidu "Soldatskega bala" v svojih dvajsetih,
pa do današnjih dvajsetletnikov. Loša, večni mladenič, kljub rosnim
triinpetdesetim še vedno premore izjemno veliko energije in prav užitek ga je
bilo opazovati, kako na "Suado" miga ravno tako, kot ob snemanju
znamenitega videospota na vrhu sarajevske stolpnice. Dvojčka Ćeremida ostajata
simpatičen zaščitni znak skupine, dobro pa se je ("Hja, po dvajsetih letih",
boste rekli) vklopil tudi v perje oskubljenega pelikana odeti kitarist Saša
Zalepugin, zamenjava za člana originalne zasedbe, Mladena Pavičića. Morda enega
izmed vrhuncev koncerta, ki ga še nismo omenili, predstavlja izvedba komada "Sava
tiho teče", ko je prav vsak izmed prisotnih v roke vzel svoj mobilni
telefon ali pa celo – da, tudi takšne romantike še premoremo – pravi pravcati
vžigalnik in postal ena izmed dvanajst tisoč luči v en glas prepevajoči
dvorani. Naj zaključim: soliden koncert, katerega je kazila predvsem "mlačna"
publika. Bo že res, da je Plavi orkestar skupina iz nekih drugih časov ...
