Truman (2015)

Režija: Cesc Gay

Scenarij: Tomas Aragay, Cesc Gay

Igrajo: Ricardo Darin, Javier Camara, Dolores Fonzi, Eduard Fernandez, Troilo, Oriol Pla

Truman ima to, kar dober film mora imeti. Vse štima. Režija, igra, scenarij. Scenarij – in to kakšen! S subtilnim, prikritim, komaj opaznim, a vseeno zelo učinkovitim humorjem preseneti na vsakem koraku, predvsem takrat, ko je to najbolj neprimerno, skozi moreče teme in neprijetne situacije. Osnovna ideja, zgodba o umiranju namreč, je prečudovito zapakirana v izjemno simpatičen, umirjen in še bolj gledljiv film o človeški naravi, takšni brez sodb in obsodb. Argentinski recept za uspeh, Ricardo Darin (Skrivnost njihovih oči, Relatos salvajes), in Javier Camara (Govori z njo), Almodovarjeva moška muza, če bi jo ta imel, sta stara prijatelja v najboljših letih, le da nekdo izmed njiju počasi usiha. Po mlačnejšem začetku se še zadnjič sestaneta v kozmopolitanskem Madridu (in Amsterdamu), v štirih dneh, kolikor jih imata na voljo, pa gledalec, navdan z izjemno kemijo med glavnim in stranskim likom, v zgodbo zabrede tako globoko, da ga nekoliko abrupten konec kar malo šokira; kajti z veseljem in največjo lahkoto bi tok posnetega opazoval kar še in še. Seveda je tu še mrcina z imenom Truman, po kateri film nosi svoje ime, in kateri prav proti kraju odigra svojo najbolj ključno vlogo.  

Moja ocena: 4.5/5

                                                                       Foto: IMDb

Mindhunter, s01e05 (2017)

"Psychopaths are extremely skilled at imitating human emotions."

"Napetost narašća." Kako tudi ne, ko pa smo na polovici prve sezone. Peta epizoda je do sedaj najbrž najboljša, saj se Tench in Ford prvič v celoti posvetita konkretnemu primeru, katerega ozadje na koncu vendarle ne ostane popolnoma pojasnjeno, zaradi česar ob lagodnem občutku suspenza nestrpno pričakujemo nadaljevanje. Dodatno vrednost tokratnemu delu daje dejstvo, da je za režijo poskrbel Tobias Lindholm, scenarist in režiser, znan predvsem kot soavtor zgodbe za odlični Lov. Še vedno moti preveč tehnična, hladna in z motečimi "flash"-i posuta uvodna špica, ki jo je najbolje kar preskočiti, saj nas ne navda z nikakršnim pričakovanjem sledečega dogajanja, kot to npr. velja za uvod v serijo Igra prestolov. Morda omenimo še kemijo med glavnima likoma, ki je, po vzoru serije same, precej endotermna. Profesionalna distanca med Tenchem in Fordom je precej velika za osebi, ki večino časa preživita skupaj, ob delu, vožnji, jedi in zvečer v isti hotelski sobi.

                                                                      Foto: IMDb

Senke nad Balkanom, s01e07 (2017)

V nevarnosti naj bi bil tožilec Đukić, ki se tokrat sestane z markantnim generalom Živkovićem, še enim izvrstnim likom, za katerim stoji srbski igralec Nebojša Dugalić. Ta zaostri politiko do ruskih imigrantov, racija pa ob pomanjkanju dokazov žal ne uspe. Sporni posnetki so zaenkrat varni, na kar je opozorjen tudi Golubić. Kot že zapisano, serija premore celo kopico prominentnih igralcev, kar je poleg režije in scenarija, ki je sicer potreben krpanja nekaterih lukenj, vendar v osnovi povsem v redu, njena glavna odlika. Kaj odlika, to je vse, kar dobra serija sploh potrebuje. Žal so ustvarjalci produkcijsko nekoliko prekratki, kar je v intervjujih namignil že Bjelogrlić, tokrat pa slabe posebne učinke opazimo v sanjah na smrt obsojenega gerala Wrangla (mar bi vključili še Slovence in sceno meglenega dne posneli na zamrznjenem Blejskem ali Bohinjskem jezeru), revni in zanašajoči na počasne posnetke pa so tudi strelski prizori. Zanimivo je tudi, kako Menih med pogovorom o precej kompleksni makedonski zgodovini Beograd imenuje velemesto, čeprav se zdi, da je serija scenografsko omejena na zgolj nekaj manjših trgov. No, na koncu si Makedonci vendarle vzamejo tisto, kar je njihovo.

                                                                      Foto: IMDb

Mindhunter, s01e04 (2017)

"You don't think somebody local did this? ... I go to church with these people."

Sedaj pa res že vse zanima, kam ima pripeljati zgodba pred špico, ki je, mimogrede, precej neizrazita. Četrta epizoda je druga, ki je nastala pod taktirko Asifa Kapadije, britanskega režiserja, znanega predvsem po dokumentarcih, kot sta tista o Ayrtonu Senni in Amy Winehouse. Vse skupaj je še vedno po Fincherjevsko začinjeno: spremljamo dober prikaz 70-ih (kot v Zodiacu), začinjenih z značilno režiserjevo atmosfero. Tokrat spoznamo novega izmed "karizmatičnih" serijskih morilcev, ki ga upodablja še en mladi igralec, kateri vlogi ostane kos. Ponovno smo deležni tudi nekaj več detektivskega dela, ko Tench in Ford lokalnemu policistu pričneta pomagati pri reševanju zanimivega primera. Škoda sicer, da večino časa zavzemajo dolgočasne scene, analogija papirnatemu delu pri konkretnem poklicu. Vseeno nas ravno nerešeni primeri držijo dovolj zbrane, da se veselimo prihodnjih delov.

                                                                     Foto: IMDb                                        

Senke nad Balkanom, s01e06 (2017)

V tokratni epizodi se delno poruši to, o čemer smo špekulirali ob koncu prejšnje. Za umoroma tožilčeve žene in Majinega brata resnično stoji Avram Nestorović, njegov delodajalec pa je bila očitno prostozidarska miselnost. Ogrlica, simbol od boga dane vladavine, kot tolmači profesor Archibald Reiss (odlični makedonski igralec Nikola Ristanovski), je namreč tisto, po čemer neizmerno hlepijo in zaradi česar so dobesedno padale glave. No, rabelj postane tudi svoj lastni krvnik, preden pa se zaradi pomanjkanja življenjske tekočine za vedno onesvesti, na steno celice nariše simbol, sumljivo podoben tistemu, načečkanim s čopičem princa Đorđeta. Pomembno vlogo odigra tudi Mustafa Golubić (prav tako izjemni ter internacionalno uveljavljajoči se Goran Bogdan), član še ene skrivnostne organizacije, Črna roka, saj izve za zdaj že zloglasne negative. Z uporabo slednjih pa Alimpije Mirić ne dobi samo monopola nad prometom z opijem, o ne, njegovi cilji so mnogo bolj visokoleteči, saj postane politični partner generala Živkovića. 

                                                                      Foto: IMDb

Misel za nov teden

"Good artists copy, great artists steal."

Pablo Picasso

Lady Bird (2017)

Režija: Greta Gerwig
Scenarij: Greta Gerwig

Igrajo: Saoirse Ronan, Laurie Metcalf, Tracy Letts, Lucas Hedges, Timothee Chalamet

Če ne drugega, je letošnji nominiranec za oskarja za najboljši film, režijo, scenarij ter glavno in stransko žensko vlogo precej dober približek dejanskemu dogajanju v času, kamor je postavljen, kar lahko potrdimo vsi tisti, ki smo najstniška leta zajahali v "sezoni" 2002/03. Moda, glasba, celo avtomobili, pa seveda aktualni družbeni dogodki ves čas oživljajo spomine na obdobje, katero mi je, piscu tega besedila, ostalo v lepem spominu, zato sem pri tokratni recenziji pristranski še toliko bolj. Podobno oz. še močneje je name učinkoval Linklaterjev "coming of age", Fantovska leta. No, Greti Gerwig nikakor ne smemo pozabiti izreči iskrenih čestitk za režijo in scenarij tega ohlapno avtobiografskega prvenca, postavljenega v njen rodni Sacramento. Saoirse Ronan spremljamo v bolj infantilni vlogi, kot pred letoma v Brooklynu, podobna usoda pa je doletele tudi Lucasa Hedgesa (Manchester my the Sea) in Timotheeja Chalameta (Pokliči me po svojem imenu). Simpatičen, zabaven, življenjski in "mus" za zgodnje predstavnike generacije Y. 

Moja ocena: 4/5

                                                                    Foto: IMDb