Love Is Strange (2014)

Moja ocena: 3/5

Starejši gejevski par spoznamo na jutro njune poroke, s katero kronata zvezo, trajajočo skoraj štiri desetletja. John Lithgow igra Bena, upokojenca in bolj ali manj (bolj manj) uspešnega slikarja, Alfred Molina pa Diega Armanda Marad..., oprostite, Georgea, učitelja glasbe na katoliški osnovni šoli. Dan, ki je za njiju eden najsrečnejših, paradoksno povzroči velike težave, ko Georgea zaradi zakonske zveze z moškim, za katerega so sicer vedeli, da z njim že dolgo živi skupaj kot partner v ljubezenskem pomenu besede, odpustijo iz službe. Par je tako prisiljen prodati svoje lično newyorško stanovanje in se, dokler ne najde drugega- ugodnejšega, nastaniti pri svojih bližnjih. A ne kot par, kaj šele v pravem pomenu besede: Ben pristane pri družini svojega nečaka Elliota, George pa pri zdaj bivših sosedih v obliki mlajšega gejevskega para, katerega tvorca se preživljata kot policista (prava policista, ne podležite stereotipu!). V tem delu filma spoznamo moč rekla, da imamo svojo družino radi toliko, kolikor manjkrat se vidimo. Elliotova soproga Kate (Marisa Tomei nikoli ne razočara), ki je še pred kratkim na poročni zabavi Georgeu in Benu nazdravljala, se zdaj že sooča s problemom, kako naj Benu pove, da je na trenutke moteč, pravzaprav ga v resnici ne želi v stanovanju. Kako torej najti pravo mero med zoprnim občutkom prizadeti bližnjega in ščitenjem svojih interesov? ("Elliot, it's your uncle. When they're playing loud music, it's easy to tell them to turn it down. But when it's uncle Ben chatting away, it's a lot harder to tell him to shut up."). Tudi Joey, Katein in Elliotov najstniški sin, Bena vse težje prenaša, z njim deli celo svojo sobo. George na drugi strani težko prenaša par, ki ga je vzel pod streho. Večerne zabave, ki jih prirejata, nikakor ne ustrezajo njegovemu umirjenemu tempu starejšega gospoda. Ben in George postajata vse bolj odrinjena in se, mladoporočenca kot sta, vseskozi zelo pogrešata. Ganljiv film, ki ga proti koncu preseka razplet, ki se je sicer zdel predvidljiv in logičen, ponuja vpogled v eksistenco starejšega homoseksualnega para. Odlikujeta ga res izjemna glavna igralca in komični vložki ("You told me Joey is loosing his patience with you. Can you imagine if you broke his bed trying to shag your husband?"). Pri meni je, kot že napisano in navkljub dejstvu, da to zelo verjetno ni njegova glavna tema, saj je najprej in predvsem film o ljubezni, sprožil razmišljanja o pristnosti medsebojnih odnosov, o tem, kdo so naši pravi prijatelji (če to sploh obstaja?) in kako naj se do ljudi vedemo, saj nikoli ne vemo, v kakšnem položaju se bomo z njimi znašli. Lepo je biti prijazen, a včasih koristno in še lepše iskren. Moja rešitev? Je nimam. Vsak ravna upoštevajoč trenutno situacijo in svoj glas morale. Je pa nesporno dejstvo, da (večino) ljudi, kot bi se strinjal Richard Dawkins, skrbi le za svoje gene, ostalo je češnjica na tortici, ali če želite, vrh Maslove piramide. Prijateljstvo je "luksuz", ne samo s strani pomoči potrebnega, temveč tudi s strani pomagajočega. Ko pridejo težave, se je pač potrebno znajti sam, bodisi v neposrednem smislu, bodisi tako, da imaš ob sebi nekoga, s katerim si deliš genetski material ali pa si nekdo drug deli vajinega (Ben in George sta tu izjema). Koliko od nas zanima, ali imajo otroci v Sloveniji, kaj šele v tretjem svetu, kaj jesti? Koliko otrok pusti svoje starše na stara leta životariti brez oskrbe? Nam je res žal, ko nekomu izrečemo sožalje? Bi se kdo odpovedal pljučni pečenki, počitnicam na morju ali pa dragocenemu času? Verjetno ne. Je pa razlika med tistimi, ki to povedo in tistimi, ki se pretvarjajo, da bi. Na letošnjem Festivalu Panč je popularni hrvaški komik Ivan Šarić povedal nekako tako (se vnaprej opravičujem za svoj prevod in priredbo): "Svi smo mi šupci, ali ima razlike među onima, koji to znaju i kažu te onima, koji kažu "ne, ja nisam šupak"- ti si najveći šupak!" Hvala bogu obstajajo tudi izjeme ...

                           Foto: IMDb

Timbuktu (2014)

Zidane, Messi, Real Madrid. Moja ocena: 2.5/5

Timbuktu je malijska vasica, kjer zakone določa Islamska policija (t.i. Police Islamique) po smernicah širiatskega prava (prikazana sta prizor bičanja in kamenjanja) in s pomočjo svobodne interpretacije Korana. Nogomet z njo nima nobene zveze, saj je tam prepovedan. Tako kot glasba in cigarete. V uvodnem delu sem ga namesto citata omenil delno zato, ker v filmu večino časa govorijo meni nepoznane jezike, s katerimi se pač težje poistovetim in posledično citiram, delno pa zato, ker igra vlogo v dveh pomembnih scenah filma. Slednje kaže, kako blizu in kako daleč drug od drugega sta življenji v Timbuktu-ju in npr. v Ljubljani. Deček, ki ob igranju imaginarnega nogometa brez žoge v Messijevem dresu s številko deset na hrbtu doseže gol, verjetno nikoli ne bo spremljal Barcelone na stadionu Camp Nou, gledal finale Svetovnega prvenstva ob vrčku Heinekena, ali pa svoje otroke v enoprostorcu vozil na treninge žogobrca v lokalni nogometni klub. Razpravljanje o Zidanu in Messiju, o Barceloni in Real Madridu in o finalu Svetovnega prvenstva v Franciji leta 1998, ki se razvname med tremi islamisti, med drugim kaže na to, kako dvolična je njihova organizacija in njeni člani. Zgodba se zaplete, ko ribič Amadou ubije kravo, ki je mlademu pastirčku ušla izpod nadzora naravnost v ribiške mreže. Lastnik živine, Kidane, se z Amadouem sooči, seboj pa kljub opozorilu žene odnese svojo pištolo, ki se med prerivanjem obeh mož sproži ter ribiča smrtno rani. Islamska policija kmalu odkrije truplo in Kidanea "aretira". . .  Timbuktu sem doživel kot enega tistih filmov, ki so hkrati izjemno kompleksni in zelo preprosti, minimalistični. Vsekakor dober prikaz življenja pod zastavo ISIS-a, nestrinjanja lokalnega prebivalstva z "oblastjo", odmika organizacije od vere, islamskih skrajnežev iz razvitega sveta in dvoličnosti znotraj organizacije. Vse skupaj podkrepljeno z izjemno scenografijo in glasbeno spremljavo. Morda mi ravno zaradi nepripravljenosti na njegov počasen, a kompleksen tok, ni ravno "sedel", kar je razvidno iz moje ocene. Film, katerega ogled naj poteka v popolni tišini. "Blockbusterski" prigrizki so absolutno odveč, saj zamotijo oči in ušesa in kakšna pomembna malenkost hitro ostane spregledana. S pojavom "Islamske države" leta 2014 je Timbuktu prišel ob času, ko ni mogel ostati prezrt, o čemer pričajo številne osvojene nagrade ter nominacija za Oskarja ob letošnji prireditvi.

                                                                            Foto: IMDb

True Detective, s02e08 (2015)

"These facts were paid for in blood. So honor that."

Finale mi je bil všeč. Zelo. Čeprav na trenutke klišejski in predvidljiv. M. Night Shyamalan je za televizijsko mrežo Fox povedal, da serije temeljijo na likih. Že v dveh urah filma se človek lahko poistoveti z njihovo zgodbo, kaj šele skozi tedne/mesece/leta. Ko v serijo z dobro konstruiranimi liki vnesemo še nepredvidljivost in načelo nepogrešljivosti, pa dobimo odlične pogoje za veliki met. V zlati dobi televizije sem se navezal na kar nekaj likov, nazadnje npr. na detektiva Velcora. Večino finala Pravega detektiva sem trepetal in pričakoval najhujše, kar se je na koncu tudi zgodilo. Velcora je pokopala ljubezen, Semyona pa ponos. Poslednja epizoda je bila tako nekaj najbolj ganljivega, pretresljivega in tudi najboljšega, kar sem si ogledal zadnje čase. Lahko bi jo označil za najboljšo v celotni drugi sezoni, vendar jo že zaradi dolžine (poldruga ura) težko primerjam z ostalimi. V uvodu vidimo Velcora in Bezzeridesovo, kako ležita na postelji in si izpovedujeta svoje najgloblje skrivnosti. Bezzeridesova s cigareto v roki, kar že lahko označim kot prvi kliše. Kakorkoli. Semyon želi soprogo spraviti na varno, da lahko zaključi posle. Po njenem upiranju mu končno uspe, dogovorita pa se, da se najkasneje čez dva tedna srečata v Venezueli. Oba v belem, Frank z rdečo vrtnico na suknjiču. Preostala detektiva izvesta za Woodrughovo smrt. Odločita se poiskati Leonarda, Laurinega brata. Semyon najde truplo župana Chessanija v rezidenci na Bel Airu. Domnevno naj bi bila zanj usodna mešanica alkohola in tablet, v resnici pa (verjetno) njegov sin Tony. Velcoro in Bezzeridesova naletita na Lauro, vklenjeno v bratovi hiši. Pove, da je Caspereja ubil Leonard, na plano pa pride še eno predvidljivo dejstvo, in sicer, da je taisti ukradel tudi trdi disk s posnetki iz Casperjeve hiše ter ustrelil Velcora. Zdaj naj bi odšel na "srečanje" s Hollowayem. Bezzeridesova Lauri kupi vozovnico do Seattle-a, Velcoro pa na železniški postaji Leonarda prepriča, naj Hollowaya ne ubije. Namesto tega sam govori z načelnikom. Pogovor skrivaj snema. Ko Holloway omeni, da je bil Caspere Laurin oče, Leonardu popustijo že sicer šibke zavore in z nožem napade Hollowaya. Pride do streljanja, v zmedi katerega sta ubita tako Holloway kot tudi Leonard, Velcoro pa izgubi svoj posnetek. Semyon prepriča Velcora, da mu pomaga ukrasti denar in pospraviti njegove sovražnike. Z denarjem bi tako oba zapustila državo, Semyon z Jordan, Velcoro pa z Bezzeridesovo. Velcoro pristane in na izmenjavi denarja med Osipom in McCandlessom dvojec pobije vse prisotne in zbeži z zajetnim kupom denarja. Med tem Bezzeridesova na kliniki dr. Pitlorja lastnika najde mrtvega, kot še eno žrtev čiščenja dokazov. Vse je pripravljeno na pobeg čez mejo, seveda skupaj z dokumenti, ki bremenijo preostanek nepridipravov s Tonyem Chessanijem in poročnikom Burrisom na čelu. A tu se zaplete. Pričakovano, vendar sem med vsem skupaj še vedno stiskal pesti in grizel nohte. Velcora premami želja, da bi še zadnjič videl sina. Ko se vrne na mesto, kjer je parkiral avto, pod njim naleti na sledilno napravo. Semyona v še eni klišejski sceni ugrabijo Mehičani, ker je zažgal klube, v katerih po dogovoru poslujejo. Sprva že izgleda, da so se pogodili s predajo denarja, ko pa ga želijo pustiti v puščavi brez obleke, ga premaga ponos (ali pa ga skrbi za diamante, skrite v suknjiču?). Zabodenega ga prepustijo na milost in nemilost usode. Velcoro se zateče v gozd, kjer med sekvojami sledi strelski obračun, na koncu katerega konča prerešetan. Umirajoči Semyon se srečuje z duhovi svoje preteklosti, na koncu pa tudi sam postane eden izmed njih. Z okrvavljeno belo srajco, namesto rdeče vrtnice na beli obleki. Bezzeridesova in Jordan mesece po smrti njunih dragih v Venezueli novinarju predata bremenilno dokumentacijo in skupaj z Nailsom odpotujeta v neznano, prva v družbi dojenčka, Velcorovega drugega biološkega otroka (ja, mali debelušni rdečelasec je bil ves čas njegov). Medtem ulica raja naprej. . . 

                                                                            Foto: HBO                                       

Kaj pričakovati od naslednje sezone?

True Detective, s02e07 (2015)

"Everything is f*cking."

Dobra epizoda, "no doubt about it", kot bi rekel gospod predsednik. Vendar vseeno ostaja nek čuden priokus. Morda sem še vedno razočaran nad preveč komplicirano zgodbo? Kakorkoli že, v tej epizodi vsi pokažejo svoj pravi obraz, razen tistega, ki ga ne in jo na koncu, delno zaradi tega, tudi skupi ("If you had just been honest about who you are, nobody'd be able to run you."). Bezzeridesova se ove v motelu, kamor se četvorica zateče po pobegu s konca prejšnje epizode. Woodrugh od neznanega izsiljevalca prejme fotografije, posnete v noči, ko je spal z Gilbom. V poizkusu zaščititi ju, namesti mamo in zaročenko v motel. Podobno stori Bezzeridesova, ki očeta in sestro spravi daleč stran. "Pogrešano dekle" Vera pove, da je Casperejeva najljubša, Madžarka Tascha, želela stranke izsiljevati s fotografijami iz zabav. Od tod krvava mučilna lopa. Na eni od slik neko dekle poimenuje z Laura (neredi '92?!). Bezzeridesova postane iskana oseba zaradi umora varnostnika iz zabave. Podobno se zgodi z Velcorom, ko nekdo ubije Davisovo. Semyon (dobesedno) ob zid pritisne Blakea, ki prizna, da dela za Osipa in Tonyja Chessanija, katera skušata Semyona izriniti iz posla. Nadalje pove, da je on ubil Stana, saj ga je ta videl z Osipom, ter omeni izmenjavo denarja. Semyon ga, ko vidi, da je iz njega potegnil vse uporabne informacije, hladnokrvno ubije in prične priprave za končni obračun ter pobeg na varno. Woodrugh odkrije, da sta leta 1992 Burris in Dixon delala za Hollowaya, Caspere pa na isti policijski postaji. Pravi detektivi skujejo teorijo: pokvarjeni policisti so sodelovali in nerede izkoristili za krajo diamantov. To pojasni dejstvo, da je Dixon povpraševal po diamantih, še predno se je uradno vedelo zanje in da je bila Casperejeva hiša razmetana zato, ker so iskali prav diamante. Dekle s slike, Lauro, Velcoro identificira kot Casperejevo tajnico Erico. Woodrugh pade v zasedo, v kateri ga pričaka Holloway z željo po ukradenih dokumentih s privatne zabave. Med tem njegova mati in zaročenka gledata film Splendor in the Grass. Od zadnje, uro in pol dolge epizode, imam visoka pričakovanja. Kako bo stvar izpeljal Semyon? Bo Velcoro izvedel, kdo je posilil njegovo takratno ženo? Bodo vpleteni pravično kaznovani? Se bo kdo izvlekel? Kako se bo razpletlo z Lauro (in Leonardom)? Karte so na mizi, sestavine pripravljene, ne tehtamo več koliko česa potrebujemo, skratka, kruh je treba samo še zamesiti in postaviti v pečico. Upam, da se ne bo zažgal. . .

                                                                            Foto: HBO

Se veselim finala!

True Detective, s02e06 (2015)

"You know me. You just didn't know you did."

Moja pričakovanja so se tokrat uresničila, dobil sem namreč epizodo, od katere so iztržili, kar se iztržiti da. Postavljam jo ob bok svojima najljubšima te sezone, prvi in četrti. Že uvodna scena, ki nas je v napetosti držala od konca prejšnje epizode, je bila zelo dobra. Nenaden preklop v naslednjo, na krvav stol, je prilil olja na ogenj. Prav nič se ne bi čudil, če bi jo katerikoli od dvojca Velcoro-Semyon skupil. Ali kar oba, "Tarantino style". Konec koncev gledamo HBO, ne? To dejstvo se proti koncu epizode odrazi skozi sceno orgije, ki sem jo omenjal v prvem zapisu o Pravem detektivu. Postreže z obilo golih žensk in eksplicitnim prikazom seksualnih vragolij priletnih bogatašev. Za konec ponovno sledi malo akcije, tokrat tiste prave, ne v metaforičnem pomenu. Semyon Velcoru obljubi, da bo našel moškega, ki mu je dal (napačno) informacijo o identiteti posiljevalca, če mu pomaga najti trdi disk iz Casperejevega skrivnega domovanja. Za pogrešane diamante izvemo, da so bili ukradeni med neredi leta 1992. Pripadali so družini Osterman. Storilci so ubili nosečo ženo in njenega moža, dva otroka sta preživela (motiv?). Izvemo njuni imeni- Leonard in Laura. Benova vdova Semyonu pove, da jo je Blake po pogrebu vprašal, če ji je pokojni mož povedal kaj, kar bi pomagalo privesti do morilca. (Pod budnim nadzorom socialne delavke Velcoro preživlja čas s svojim sinom. Podari mu modelček bombnika, ki naj bi ga skupaj sestavila, sin pa nezainteresiran odgovori: "It kills people." Kasneje pijeta Coca-Colo, mali kombinira s pico...). "Nakokirani" Velcoro pokliče bivšo ženo in ji pove, da se strinja s popolno predajo skrbništva, v kolikor nikoli ne opravi preizkusa očetovstva. Njen odgovor ("It's for me Ray. I have to know.") končno razjasni, da Velcoro resnice ne pozna, testa pa se boji zato, ker bi jo utegnil pokazati v najbolj boleči luči. Nazadnje pristane. Semyon pride v stik z Irino Ruffo. Po telefonu mu pove, da je Casperejeve predmete zastavila na željo nekega moškega, ki ji je za to plačal. Opiše ga kot suhega belca, po njenem prepričanju policaja (Blake?). Dogovorita se za srečanje. Ko Semyon prispe, najde Irino mrtvo, s prerezanim goltancem. . . Bezzeridesova s sestrino identiteto odide na zabavo s prostitutkami, ki jo gosti McCandless. Med povabljenci prepozna tožilca Geldofa in šefa policije Hollowaya. Drogirana halucinira o podobi moškega, ki jo je kot otroka verjetno spolno zlorabil. Naleti na pogrešano Vero. Onesposobi stereotipnega južnaškega "naftaša", ki si je poželi ("A nation's strenght is determined by two things. It's energy resources and it's capacity for war." -Ah ja, God bless America and no place else!) in ubije enega od varnostnikov. Ob pomoči Woodrugha in Velcora četvorici uspe zbežati skupaj s pomembnimi dokumenti, pridobljenimi iz McCandlessove pisarne. Epizoda ponudi razkritja, zaradi katerih si želimo novih. Težava toka prejšnjih epizodah je bila, da so razkritjem sledile dolgočasne pavze. Kot če bi se potapljali v čudoviti podvodni svet, pa bi vas ob vsakem odkritju v globini nekdo potegnil proti gladini. In tako znova. Glede na to, da sledita samo še dve epizodi, sklepam, da smo prerezali "štrik" in da gremo tokrat do konca- v globino. 

                                                                            Foto: HBO

"6 down, 2 to go!"

True Detective, s02e05 (2015)

"Pain is inexhaustible. It's only people who get exhausted."

Mislim, da lahko zdaj z gotovostjo rečem, da je druga sezona Pravega detektiva slabša od premierne. Teoretične rezerve so izčrpane. Karkoli se lahko zgodi, tudi izjemen razplet, ki je bil lani morda šibkejša točka za večino gledalcev, ne more spremeniti tega dejstva. Igor Harb, ki piše recenzijo serije za spletni portal časopisa Delo, je v povezavi s peto epizodo "tvitnil", da je druga sezona  bolj podobna seriji Zakon in red: sestanki in mediacije. Hkrati za Delo.si dodaja: "66 dni kasneje in spet smo na začetku...". Se strinjam. Preveč je posedanja, pogovarjanja in zakonskih zdrah zakoncev Semyon. A little less conversation, a little more action please! Sezona ima osem epizod, z ogledano peto se tako prebijemo dodobra čez polovico, pa serija še vedno ni ujela pravega ritma, z izjemo dveh prebliskov v podobi četrte in -vsaj zame- prve epizode. Ponovno nisem doživel izkušnje suspenza (kot približka izpostavljam "obisk" detektiva Velcora pri psihiatru in pri delodajalcu), zanimanje je (ponovno) upadlo. Kot napisano, mineta dva meseca. Tožilec Geldof preiskavo Casperejevega umora zaključi in napove kandidaturo za guvernerja. Semyonu v tem času ne uspe povrniti izgubljenih milijonov, z ženo sta se preselila v manjšo in preprostejšo hišo. Zanj zdaj dela (bivši) detektiv Velcoro, ki je pri policiji dal odpoved. Bezzeridesova je umaknjena iz terena in hodi na nekakšne sestanke spolnih prestopnikov. Woodrugh prav tako opravlja delo pisarniške narave, preiskuje namreč zavarovalniške goljufije, razlog pa je enak kot pri Bezzeridesovi- domevno spolno nadlegovanje. Semyon naroči Velcoru, naj zasleduje Blakea. Sledi mu do razkošne vile dr.Pitlorja, kjer odkrije, da Blake, dr.Pitlor in sin župana Chessania poslujejo s prostitutkami. Vpleten je bil tudi Caspere. Vplivne stranke so izkoriščali s kočljivimi posnetki iz zabav. Ena izmed strank naj bi bil tudi predsednik družbe Catalyst, Jacob McCandless, ki Semyonu v zameno za posnetke iz Casperejevega skrivnega domovanja ponudi zemljo (ne v loncu, tisto malo večje kvadrature). Preiskava umora ponovno steče. Woodrugh in Bezzeridesova se odpravita na lokacijo, iz katere je nazadnje klicala pogrešano dekle, Vera. Naletita na neobljudeno hišo, v bližnjem gozdu pa na nekaj, kar lahko opišem kot krvavo mučilno lopo. Velcoro izve, da so aretirali množičnega posiljevalca, čigar DNK se ujema s tisto, najdeno na njegovi ženi po posilstvu. Jezen, izdan in šokiran se odloči obiskati Semyona. . .

                                                                            Foto: HBO       

Sledeče epizode pričakujem v upanju, da bodo iz njih iztržili, kar se iztržiti da.

True Detective, s02e04 (2015)

"All that sugar, Frank. I wonder you haven't lost your teeth."

Skrbi me, da sem po krajšem oddihu od druge sezone Pravega detektiva izgubil stik s tokom in se s tem oddaljil od objektivnega komentiranja zgodbe, pa vendar; četrta epizoda se mi je zdela boljša od predhodne, verjetno tudi od druge. Še vedno sem mnenja (kar sem kot minus v prejšnjih objavah manj izpostavljal), da serija trenutno bolj kot na misteriju okoli primera poizkuša bazirati na dia- in monologih, kakor da bi šlo za tekmovanje, kdo bo izrekel najbolj sočen -in oh in sploh za anale- stavek. Plus točke sicer rade volje podarim vsaj občasni humorni noti. A tok se je tokrat le nekoliko pospešil, "barčica" pravih detektivov je celo vijugala sem ter tja in ni vztrajala le na začrtani premici. Stvari se počasi sestavljajo skupaj, vzporedno se odkrivajo nove povezave in vprašanja, ki pritegnejo pozornost. Kakšno operacijo je prestala Semyonova žena? Kaj bo z Woodrughovim otrokom, ki je na poti? Kaj skrivata dr.Pitlor in Chessanijeva hči? Komuna Bezzeridesinega očeta? Kontaminirana zemlja? Ledo Amarilla? Woodrugh v nočnem klubu, kjer poizveduje o prostitukah pri prostitukah, naleti na bivšega soborca in z njim preživi (no, tehnično gledano verjetno še kaj drugega) noč. Kasneje izve, da je njegovo (bivše) dekle noseča. Semyon sklepa nove "mutne" posle, da bi pokril propadlo investicijo, Bezzeridesova je s strani užaljenega podrejenega obtožena spolnega nadlegovanja, Velcoro pa dobi ponudbo, ki je morda ne bo mogel zavrniti. Dixona in Woodrugha sled pripelje v zastavljalnico, v kateri odkrijeta Casperejevo ročno uro. Posnetek iz zastavljalnice ju posredno vodi do mehiškega zvodnika Amarille. Odvije se oborožena racija (odsek le-te, ki je bil prikazan v "trailer"-ju, sem omenjal v prejšnji objavi), kjer jo hudo skupijo kriminalci, civilisti in tudi policisti "na čelu" (nekoliko ironičen izbor izraza, je treba priznati) z enim od ustaljenih karakterjev. Zanima me, v katero smer bo zaneslo preiskavo v bodoče. Nagibam se k mnenju, da proti dr.Pitlorju (Rick Springfield), saj se je poleg povezave z Casperejem, Chessanijem in komuno Eliota Bezzeridesa izkazal kot preveč markanten karakter za eno samo sceno v vsej sezoni. Ogledana epizoda v enem stavku: več razpletanja in manj zapletanja je skupaj z nekaterimi novimi vprašanji končno pritegnilo mojo pozornost na način, katerega sem od te sezone pričakoval in tudi izkusil skozi prvo epizodo. Če si odtrgam še en stavek in citiram svoj najljubši lik (in upodobitelja) detektiva Velcora, upam, da lahko končno rečem: "Alright, enough of this monkey fuck!"

                                                                            Foto: HBO

Z zanimanjem torej čakam naslednjo epizodo.