Captain Fantastic (2016)

Moja ocena: 4/5

Kapitan fantastični je film, ki ga je spisal in zrežiral Matt Ross, ameriški filmski in televizijski igralec ter priložnostni ustvarjalec za kamerami. Pravzaprav je to šele njegov drugi dolgometražni režijski in scenaristični podvig, ki pa mu je zaenkrat prinesel do sedaj edine štiri nagrade, med drugim tudi tisto iz letošnjega Cannesa.

Film poleg odličnega Vigga Mortensena v glavni vlogi odlikujejo še pričarana sentimentalnost, komični vložki in njegova filozofska plat. Ob uvodu bo marsikdo pomislil, da gleda nekaj podobnega lansemu Povratniku, vendar zagotavljam, da temu nikakor ni tako. Mortensen, kot že omenjeno, v vlogi blesti in tisti, ki so pisali o tem, da naj bi bil za njo rojen, se tokrat zares niso zmotili. V vlogi očeta, inteligentnega izobraženca nenavadnih nazorov, se je zares znašel in skoraj upamo trditi, da mu prihodnje leto nominacija za najboljšo glavno moško vlogo na oskarjih ne uide. Prizor v cerkvi, ko na žalni slovesnosti za svojo preminulo ženo pred vsemi razkrije njene in svoje poglede na svet, nas spomni na še en film (čeprav so literarne reference v zgodbi dosti pogostejše), in sicer na slavni govor Franka Slada, ki ga je v Vonju po ženski upodobil Al Pacino. Škoda le, da so Mortensenov lik iz za govornice poslali prehitro.

Komične prvine žalostno zasnovo zgodbe, o kateri ste do sedaj že morali dobiti nekaj občutka, zelo učinkovito milijo. Bazirajo predvsem na neprilagojenosti Benovih otrok na “zunanji” svet. Najstarejši izmed njih je, kar se deklet tiče, sila okorel najstnik, njegova sestrica še nikoli ni slišala za blagovni znamki Nike in Adidas, po drugi strani pa neprilagojeno izpadejo tudi prebivalci zunanjega sveta, kar se kaže z njihovo odtujenostjo, slabo telesno formo, buljenjem v male zaslone, nerazgledanostjo itd. Tu se nam skozi igralni čas tudi vseskozi odpira vprašanje, kdo pravzaprav živi v civiliziranem svetu, kdo pa prihaja iz divjine. Ena izmed pozitivnih plati filma je, da na vprašanje ne poda enoznačnega odgovora, temveč stvari raje prikaže tako, da ponudi pozitivne in negativne plati obeh načinov življenja, na koncu pa odgovori s prikazom vmesne, prave poti.

Če se pomaknemo še k bolj negativnim platem, je na tem mestu potrebno pokritizirati nekaj za lase privlečenih dejstev, ki se sicer k zgodbi lepo podajo, pozornega gledalca pa utegnejo zmotiti. To, da se Ben spozna na vse, od kvantne mehanike, preko medicine in literature, pa do politične zgodovine narodov, je milo rečeno neverjetno. Še bolj neverjetno pa je, da tekom filma ne dobimo niti najmanjšega namiga, kako je to mogoče. Ne izvemo denimo, kaj je po izobrazbi ali s čim se je pred selitvijo v divjino ukvarjal, torej ničesar, kar bi nam pomagalo, da bi v njegovo polimatijo lažje verjeli. Druga večja “napakica” pa se skriva kar v njegovi ženi oz. v tem, kar je, začuda po več dneh neokrnjeno, od nje ostalo …

Kapitan Fantastični nam za konec ponudi še posrečen … konec, ki bi se lahko zgodil že na nekaj predhodnih točkah, zaradi česar izpade toliko boljše, saj smo vsakič radovedni, kam nas bo zgodba še popeljala, ta pa nam vedno znova ponudi boljšo alternativo zaključka. Kot celota film deluje zelo simpatično, če ne drugega, pa je ogleda vreden zavoljo glavnega igralca.

                                                                                                     Foto: IMDb

Planeta Singli (2016)

Moja ocena: 4/5

Mitji Okornu je uspelo. Spet! Planet samskih je šele tretji režiserjev celovečerec in drugi film, ki ga je posnel na Poljskem, kamor se je pred AGRFT-jevsko usmerjeno slovensko filmsko "elito" zatekel pred pribljižno desetletjem. Že dejstvo, da je za lanski Valentinov konec tedna (joj, že več kot leto je tega!) premagal povsod po (zahodnem) svetu najbolj gledanega Deadpoola, priča o velikem uspehu filma in o pričakovanjih, ki jih na podlagi njegovih prejšnjih uspehov Poljaki gojijo do slovenskega režiserja.

Film na začetku potrebuje nekaj časa da se vnese, kar je ob dokaj kompleksni zasnovi tudi razumljivo in mu tega ne smemo šteti v slabo. Dokaj hitro se nato vzpostavi osnovna ideja, na kateri bo temeljil. Tomek, popularni voditelj "late-night talk showa" spozna mlado učiteljico glasbe Anio, katere patetično iskanje pravega moškega ga spodbudi k ideji, da bi pripetljaje iz njenih zmenkarij prenesel v lutkarske skeče v njegovi oddaji. Tako z Anio skleneta pakt: on bo priskrbel močno željeni klavir za potrebe glasbenega pouka, ki ga Ania vodi v osnovni šoli, ta pa ga bo, v zameno za donacijo in vsaj dokler se resnično ne zaljubi, oskrbovala s podrobnostmi o pripetljajih iz njenega (ljubezenskega) življenja. Imamo torej dokaj simpatično zasnovo, ki pa jo ob strani krepijo še ostale podzgodbe. Inteligentnost scenarija, ki ga je pomagal spisati tudi Okorn, se pokaže prav v eni izmed njih, in sicer na mestu, ko s pomočjo aplikacije za spoznavanje potencialnih partenerjev najstnica Ola manipulira s svojim očetom in svojo mačeho. 

Celo sam Okorn je izjavil, da je ena od značilnosti žanra romantične komedije prav predvidljivost, a se ta tu začuda ne kaže ravno najbolj. Gledalci nismo čisto prepričani, če bosta Tomek in Ania na koncu res pristala skupaj, sploh ko se pojavi utelešenje princa na belem konju, prijazni vdoveli zdravnik Antoni. Gledalci ga takoj kupimo in ko se pojavi dvom o njegovih dobrih namenih, še hitreje kupimo le-tega. Na koncu se zelo premišljeno izkaže, da je Antoni vendarle pošten človek in ko izvemo, da bosta z Anio kljub vsemu ostala samo prijatelja, gledalci nasedemo še tretjič.  

Planet samskih prebudi naša čustva, kar mu uspeva preko življenskih pripetljajev, ljubezenskih težav in glasbene podlage. Slednja ima velik vpliv na gledalčevo dojemanje in je bila z izjemo končne "remix" verzije Dni ktorych nie znamy zelo dobro izbrana. Ravno pesem velikana poljske popuarne glasbe Mareka Grechute je za Planet samskih to, kar je bila What the world needs now za Pisma Sv. Nikolaju in to, da je Okorn vključil "domače" glasbene izvajalce, film dvigne še nivo višje. Obenem novodobnosti vsekakor ne primanjkuje. Varšava deluje kot zelo moderna zahodna prestolnica, z mobilnimi apliakacijami, Twitterjem in selfiji pa je film ujel duha svojega časa.

Proti koncu je bilo narejeno nekaj korakov preveč, rapajočega mulčka in dobesednega viteza na belem konju kajpak nismo nujno potrebovali, brez problema pa bi lahko ustvarjalci film zaključili skupaj s koncem Tomekove oddaje. Vseeno bi ob tempu, ki ga je ujel v sredini, Planet samskih z lahkoto gledali dlje kot dve uri in šestnajst minut.

Pred kratkim je Mitja Okorn v radijski oddaji "Spetek" na vprašanje Mihe Šaleharja o tem, kje bo nadaljeval svojo kariero, odgovoril: "Zelo verjetno bom šel še kam drugam". Lepo bi ga bilo videti, kako bi prebudil ameriški žanr romantične komedije, a po drugi strani, kot je dejal v istem intervjuju: "Omejitve so nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi".

                                                                                                     Foto: IMDb

The Jungle Book (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Knjiga od džungli, zbirka zgodb o dečku Mavgliju in njegovih živalskih prijateljih ter neprijateljih, je luč sveta ugledala konec 19. stoletja. Pisec, angleški avtor Rudyard Kipling, je kaj kmalu izdal tudi nadaljevanje, Drugo knjigo o džungli, zgodbi pa sta doživeli številne adaptacije, postavljene na male in velike ekrane, od katerih je daleč najbolj znana Disneyjeva risanka iz leta 1967, Knjiga o džungli. Slednja spada med najuspešnejše filme vseh časov, njen producent, legendarni Walt Disney, pa je preminil ravno med samo produkcijo. Po skoraj petdesetih letih tako s Favreaujevo verzijo dobivamo vnovično globalno aktualizacijo zgodbe, ki bo moderna ostala še kar nekaj časa, saj je trenutno v nastajanju še en film s sorodnim naslovom Jungle Book, ki pod budnim očesom Andyja Serkisa raste v sodelovanju z enako zvenečimi igralskimi imeni. Govori se, da se tudi Favreau pripravlja za nadaljevanje zgodbe, a več o tem v prihodnosti, posvetimo se torej filmu, ki se trenutno vrti po kinematografih in ga je od 14. aprila dalje moč videti tudi pri nas.

Odkar je lani septembra izšel prvi napovednik za film, so bila pričakovanja visoka. In to upravičeno. Za režiserja je bil določen Jon Favreau, svoj glas pa so živalskim likom posodili Ben Kingsley, Idris Elba, Lupita Nyong'o, Scarlett Johansson, Giancarlo Esposito, Christopher Walken in Bill Murray, ki se je zdel, zadolžen za glasovno sinhronizacijo medveda Balooja, nadvse optimalna izbira. Čustva je prebudila tudi obdelava pesmi The Bare Necessities, za pokušino katere so poskrbeli žvižgi na koncu napovednika. In kaj lahko povemo zdaj, po ogledu končnega produkta? Film visokih pričakovanj ni upravičil, kar pa pove več o promociji, kot o filmu samem.

Gotovo je prva polovica zelo zanimiva. Gledalci se veselimo, kdaj se bodo pojavili znani liki in kako bodo ti funkcionirali. Tu je potrebno izreči pohvalo vsem sinhronizatorjem, med katerimi boste bolj pozorni prepoznali tudi značilen glas marca letos preminulega komika Garryja Shandlinga in vokalni prstni odtis režiserja samega. Dobro je izkoriščena tudi tehnologija, ki je omogočila upravljanje z nevarnimi zvermi, opaziti pa je mogoče nekaj prijemov iz Favreaujevega prejšnega - sicer boljšega - filma Šef. Tako kot pri Šefu, čeprav tam zaradi ostalih kvalitet filma manj izstopa, zlahka opazimo talent najmlajšega izmed igralcev. Ta čast je tokrat doletela 12-letnega Neela Sethija, medtem ko je Emjay Anthony, ki je v Šefu upodobil sina glavnega igralca, svoj delež prispeval s tem, da je glas posodil mlademu volkcu. Zanimivo sicer je, da slednjega Favreau ni angažiral za glavno vlogo, torej kot Mavglija, a se za upodobitev otroka volkov, verjetno zaradi nekoliko bolj eksotičnega videza, njegov vrstnik Sethi vseeno zdi primernejši. Še več, v zadnjem letu dni poleg Eda Oxenboulda, ki je navdušil v Shyamalanovi vrnitvi k dostojnosti s filmom Obisk, ne pomnim bolj iskrivega mladega igralca.
Sama zgodba je dokaj klišejska, a vseeno ne čisto predvidljiva. Prebudi nekaj čustev in postreže z nekaj komičnimi vložki, za katere med drugim, po pričakovanjih seveda, poskrbi Bill Murray. Že znan osnovni skelet samega dogajanja niti ni tako pomemben, v filmih nasploh bolj prepričajo podrobnosti v smislu presenečenj, življenskih naukov, suspenza itd. Knjiga o džungli je dober učni model, saj postreže s primeri, kako znani/predvidljivi zgodbi vdihniti dodano vrednost oz. ji to na drugi strani odškrtniti. Predvsem koncu je za očitati, da je preveč pospešen, slabo premišljen in ne preveč originalen. Ljubitelji risank in pravljično obravanih filmov z nekoliko bolj poglobljeno vsebino tako ravno ne boste prišli na svoj račun, zato pa je film odlična priložnost, da nekdaj zelo popularni Knjigi o džungli ponovno izrečemo dobrodošlico. Starši, ki si ga boste ogledali v družbi otrok, boste sebi in njim dan vendarle nekoliko pospestrili.

                                                                                                     Foto: IMDb

The Brothers Grimsby (2016)

Moja Ocena: 3/5

Sacha Baron Cohen je svoj vrhunec dosegel v oddaji Da Ali G Show, kjer je predstavil tudi tri svoje najbolj poznane like: Ali G-ja, Borata in Bruna. Nato so šle stvari pretežno navzdol. Prej omenjeni liki so dobili svoje samostojne filme, ki pa so bili v primerjavi z Da Ali G Showom bolj ali manj samo molzenje stare slave. Leta 2012 je Baron Cohen predstavil svoj novi alter ego, Admirala Generala Aladeena, ki pa tudi ni uspel pretirano zadovoljiti okusa kritikov in gledalcev. Z likom Carla 'Nobbyja' Butcherja je igralec v svojem najnovejšem filmu (Ne)profesionalec dosegel dno, pa ne toliko zaradi lika, ki je dokaj posrečen, kot zaradi slabe kvalitete filma samega.

Pa obdelajmo najprej pozitivne stvari (bojim se, da bomo kaj kmalu zaključili ... ). Prvič po filmu Ali G Indahouse si je Baron Cohen upal nastaviti ogledalo lastnemu narodu. Da ne delamo krivice meščanom, je treba povedati, da mestece Grimsby tukaj seveda igra bolj metaforično vlogo. Huliganstvo, popivanje, kmetavzarsko obnašanje in podobne reči niso doma samo v Združenih državah, temveč tudi na Otoku. Nobby, ki vizualno zelo spominja na pevca skupine Oasis, Liama Gallagherja, uteleša vse prej omenjeno. Poleg tega, da se je Cohen upal postaviti "nasproti" lastnemu narodu, morda kot plus izpostavimo še glasbeno spremljavo, ki gre s svojo "angleškostjo" in stvarmi, na katere referira, odlično v kontekst s samim dogajanjem (Madness - Our House). Resda se gledalec tekom filma nekajkrat tudi nasmeji, a to bolj s tistim delom jaza, ki hlepi po straniščnem humorju in lahko razumljivi zabavi. Pa smo končali.

Humor je, kot zgoraj napisano, preveč poceni, na prvo žogo, malo je ne videnih zapletov in šal. Velika večina ga leti na seksualnost in gledalec ne dobi tistega zadovoljstva, da je sam prišel do bistva. "Punchline"-i in krohot gledalcev si sledijo z nekaj drobcev sekunde dolgo pavzo. Moteča je tudi pretirano norčevanje iz slavnih oseb, ki je že zdavnaj zastarel prijem (čeprav nikoli povsem moderen), svoj vrh pa doseže z neokusno šalo na račun Billa Cosbyja. Pisali smo že, kako se je igralec Robert De Niro na način ponižal zaradi dokaj surove humoristične vloge, zdaj pa lahko podobno rečemo še za Marka Stronga. Kaj več o njegovem "prispevku" k filmu ne bomo navajali, vsem tistim, ki si to želite pogledati na lastne oči, pa "priporočamo" ogled filma. Kakorkoli, na stvar je potrebno pogledati tudi iz drugega zornega kota. Čeprav ponujena vloga deluje zelo poceni, je igranje - očitno! - igralčev kruh. Ne nazadnje verjetno zahtevnost izvedbe ne sovpada vedno s prvim vtisom o liku, ki naj bi ga igralec upodobil. Še manj to velja za plačilo ...

Kot glavna negativka v filmu nastopa Penelope Cruz, ki je zadnje čase očitno dežurna za zapolnitev vlog v komedijah z ameriško distribucijo. Podobno bi lahko trdili za Avstralko Rebel Wilson, ki v filmu upodobi Nobbyjevo ljubezen Lindsey. Ob poplavi vohunskih komedij, ki nam jih servirajo zadnje čase, seveda ne gre brez reference na Jamesa Bonda, ob dejstvu, da so v akciji Angleži, pa tudi ne brez nogometa.
Končna sodba? Kljub potencialu za solidno akcijsko komedijo filmu ne uspe navdušiti, kot bi gledalec od njega pričakoval. Za komično plat izdelka je bil vendarle zadolžen Sacha Baron Cohen, režijo pa je prevzel Louis Leterrier. Slednji sicer pokaže nekaj dobrih prijemov, a ti vseeno ne zadostujejo za dober celotni vtis. Ogleda ne odsvetujemo zgolj resničnim ljubiteljem komičnih vohunskih stvaritev, jim pa svetujemo, da med filmom ne razmišljajo preveč in pustijo dober okus pred vrati kinodvorane. Na tak način se ob ogledu manj kot uro in pol dolgega (no, pa smo našli še en plus) (Ne)profesionalca utegnejo celo zabavati.

                                                                                                      Foto: IMDb

Z for Zachariah (2015)

Moja ocena: 3.5/5

Postapokaliptični filmi so navadno nekoliko tesnobni in zagrenjeni. V tamkajšnjem svetu postane človek človeku volk in nasilje njihov sestavni del (Pobesneli Max, Cesta). Z for Zachariah je izjema. Gre za dramo, ki se v drugi polovici spogleduje z mislijo, da bi prešla v triler, a na gledalčevo veliko zadovoljstvo ideje nikoli ne realizira. V ospredju so dokaj kompleksni liki, ki skozi situacije, v katerih se znajdejo, posameznika nagovarjajo k razmišljanju. Film odkriva (filozofska) vprašanja ohranitve civilizacije, smisla življenja, obstoja boga, ljubosumja itd. Za to potrebuje "zgolj" tri igralce in prostrano, s soncem obsijano "ameriško" pokrajino. Kar se tiče prvih, lahko misli strnemo takole: Margot Robbie je zelo dobra, Chevitel Eijofor zanesljiv, medtem ko je Chris Pine pač zgolj v redu. Če bolje pomislimo, v preteklem letu težko najdemo boljšo žensko predstavo, z izjemo Alicie Vikander v Ex Machini in v Danskemu dekletu. Glede na starost in vloge v prihajajočih filmih jo lahko kmalu pričakujemo na seznamu nominirancev za najbolj prestižne nagrade. Kot snemalna lokacija je za veliko večino scen služila Nova Zelandija, čeprav je dogajanje postavljeno na vzhod 

Združenih držav. Pri ustvarjanju fotografije sta moči združila psevdoanonimni režiser Craih Zobel in direktor fotografije Tim Orr (Zadetki: Ananas ekspres).

Vsa glavna vprašanja, ki se nam skozi zgodbo porajajo, bi lahko postavili v sredino ljubezenskega trikotnika, katerega kote tvorijo Ann, John in Caleb. Ko prva na začetku naleti na drugega, se med njima počasi plete romantično razmerje, ki pa ostane zgolj na zelo skrajnem robu platonskega, kljub nekaterim očitnim dejstvom, ki se lepo odražajo v njunem pogovoru ob leseni cerkvi ("Maybe we store up food for more than just us." -"Why? You think more people will come?" ... -"That's not what I meant."). In že je tu vprašanje. Ima sploh smisel vzpostaviti civilizacijo v tako negotovem okolju. In če je odgovor pritrdilen, kako se bo ohranila? Če verjamemo v "teorijo" Adama in Eve, potem smo vsi nastali iz incesta, vendar ... S prihodom Caleba se pridruži še motiv ljubosumja. Tu smo, glede na naš značaj in pretekle izkušnje, skozi zgodbo bolj na strani Johna ali pa Caleba, čeprav je večini verjetno bližji preudarni Ejiofor, kot "trovornjakarski" Pine. Je Anne ravnala prav? Čeprav z Johnom nikoli nista bila pravi par in ji je ta pri zvezi s Calebom celo dal zeleno luč, ji gledalci avanturo kar malce zamerimo. In še najbolj pereče vprašanje. Je John ubil Caleba? Vprašajmo se, kaj lahko pričakujemo od nevernega ljubosumnega zaljubljenca v postapokaliptični "pravni" ureditvi sveta. Ob vsem tem si bom kot avtor dovolil hudomušno pripombo, da bi bila situacija verjetno bolj znosna za vse vpletene če bi bilo razmerje 2:1 v prid ženskam ...

Film sicer bazira na istoimenskemu posthumno izdanemu romanu ameriškega novinarja in pisatelja Roberta C. O'Briena, vendar je sama zgodba na prvi pogled tu precej drugačna. Vseeno bi bilo, če sklepamo po kompleksnosti scenarija, knjigo morda vredno vzeti v roke in ji posvetiti nekaj časa. Ne nazadnje nas nerešena vprašanja sprašujejo tudi, kaj bi mi storili na mestu likov.

                                                                                                      Foto: IMDb

The Intern (2015)

Moja ocena: 3.5/5

Pripravnik ali "Voznik gospodične Jules" je film, ki tako kot začetek te recenzije, ponudi referenco na Beresfordov izdelek iz leta 1989, poleg tega pa še na številne stare in nove pripetljaje. Robert De Niro se vrne v Brooklyn, na kraj zločina, kjer je (bilo je) nekoč (v Ameriki) naokoli hodil v družbi dobrih fantov.

Če smo (pred)lani uživali v Birdmanu tudi zato, ker je ponudil zanimivo vzporednico med likom in glavnim igralcem, lahko za Pripravnika trdimo podobno. Ben Whittaker, sila prijeten, šarmanten in eleganten upokojenec, želi življenje preživljati čim bolj aktivno. Enako kot Robert De Niro. Mnogi ga (zadnje čase) kritizirajo zaradi vlog, ki naj bi bile "puhle", zanj "pod nivojem" in "slabo izbrane". Deloma lahko temu pritrdimo. Sila čudno je namreč opazovati Don Vita Corleonea, kako nastopa v istem filmu kot Zac Efron, a to je že druga zgodba... De Niro resda ni več najbolj zaželjena roba v Hollywoodu, a to ne spremeni dejstva, da verjetno uživa v svojem poklicu in ga želi tudi naprej opravljati. Naj bi se zavoljo drugih odrekel nečemu, kar rad počne? Je mar Sinatra prenehal snemati plošče?

Film promovira aktivno življenje in vrednote 21. stoletja, pa ne samo prek ostarelega pripravnika, temveč tudi njegove šefice, izjemno zaposlene ustanoviteljice zagonskega podjetja, katere mož je prevzel vlogo "gospodinje" in doma ostal z njuno malo hčerko. Hkrati časti dobre stare stvari, najbolj nostalgično v sorazmerno cenenem prizoru, ko Ben in Jules v hotelu gledata Pojmo v dežju, najbolj elegantno pa prek Benovih manir, ki so lahko današnji mladini v vzor že zaradi njegove galantne prezentacije.       

A v osnovi gre vendarle za komedijo, kar dokaže nekaj res zabavnih prizorov, glede na režiserko Nancy Meyers (Kaj ženske ljubijo, Počitnice), pa bi ji lahko dodali pridevnik romantična. Slednje potrjuje posredno in neposredno sledenje vsaj štirim različnim zvezam, najbolj pa De Niro in Hathawayeva z njunim presenetljivo funkcionalnim platonskim odnosom. Po "seinfeldovsko" se film lepo prevesi v odjavno špico z istim prizorom, kot se je začel, za piko na i pa skrbi glasbena spremljava, ki asociira na tisto iz Starbucksovih kavarn. Poleg vsega Pripravnik nekoliko spominja na Rockovo romantično komedijo Končno slaven (avtor prevoda naj se mi javi) in na dela pokojne Nore Ephron (Ko je Harry srečal Sally, Romanca v Seattlu, Čaka te pošta), kar je zadosten razlog, da si ga (ponovno) ogledamo. Nasploh se zdi Meyersova nekakšna sodobnica slednje in Pripravnik ima odlične predispozicije, da postane enako opevan kot prej našteti filmi Ephronove. Ni si namreč težko zamisliti, kako ga s svojimi zanamci gledamo v soboto popoldne na eni izmed komercialnih televizij in ob tem razlagamo, kakšno srečo smo imeli, da smo še odrasli v dobi, v kateri je deloval izvrstni glavni igralec. Za kultni material bi šlo lahko tudi zaradi že omenjenega dejstva, da je film po svoje ujel duha časa; prizor, kjer se v ozadju predvaja oddaja Jimmyja Fallona, bo čez desetletja gotovo izvrstna referenca! 

Vloge Roberta De Nira ne moremo označiti za njegov "comeback", saj je igralec neprenehoma aktiven že skoraj pol stoletja, vendar se ne spomnim, kdaj smo ga imeli nazadnje priložnost videti v takšni formi. Celo sam Quentin Tarantino je pred časom izjavil, da gre za enega njegovih najljubših filmov preteklega leta, predstavo glavnega igralca pa označil za vredno...oskarja. Očitno je siva res nova zelena.

                                                                                                      Foto: IMDb

The Danish Girl (2015)

Moja ocena: 3/5

Dansko dekle, (na pol) avtobiografska zgodba o Einarju Wegenerju oz. o Lili Elbe, v katero se je najprej navznoter, nazadnje pa še navzven prelevil danski slikar, je kot film dokaj neprepričljiva in enodimenzionalna drama. Režija Toma Hooperja (Kraljev govor, Nesrečniki) je sicer zanesljiva, a se kamera vseeno "ne premakne" od osrednjega lika, scenografija pa deluje zelo gledališko, slednje verjetno z namenom pričarati vzdušje, ki je v 20-ih letih prejšnjega stoletja vladalo med umetniki danske prestolnice. Fotografija Kobenhavna tako veliko bolj pritiče gledališki predstavi, kjer bi tudi sama zgodba verjetno bolje funkcionirala. Pa čeprav budžet filma niti ni bil tako majhen, Dansko dekle so namreč posneli s petnajstimi milijoni evrov vložka.

A vendar film premore nekaj svetlih točk, ki ga držijo nad gladino in gledalcu utegnejo pustiti generalno pozitiven vtis. Najprej velja omeniti igralsko zasedbo. Že res, da se Eddie Redmayne (ponovno) prismuknjeno smehlja, a tokrat z vlogo Einarja Wegenerja, ki se sprva obsesivno-kompulzivno oblači v ženska oblačila, kasneje pa njegova nagnjenja zavijejo povsem na drugo stran, morda zadane v polno še bolj kot lani ob upodobitvi megazvezde moderne fizike, Stephena Hawkinga. Zaradi prikupnega, ženstvenega videza si težko predstavljamo boljšega kandidata za vlogo. Vsekakor ni naključje, da sta se skupaj s soigralko Alicio Vikander znašla na seznamu nominirancev za letošnje oskarje, on (spet) v kategoriji za glavno moško, ona pa v tisti za stransko žensko vlogo. Tudi Vikanderjevo lahko posebej izpostavimo ter na mestu pohvalimo za njen doprinos v obliki Gerde Wegener, Einarjeve žene. Vikanderjeva, sicer Danka, je vse od vloge v drami Kraljeva afera, kjer je zaigrala ob boku Madsa Mikkelsena, v vzponu in ta hip gre gotovo za eno izmed (bodočih) zvezd Hollywooda. A vse se vendarle ne vrti okoli Eddija in Alicie. V stranskih vlogah navdušita predsem ameriška igralka Amber Heard (Zapiti dnevnik) in belgijski igralec Matthias Schoenaerts (The Drop). K pretežno internacionalni zasedbi lahko dodamo še Sebastiana Kocha (Življenje drugih), ki proti koncu zgodbe nastopi kot ginekolog, dr. Warnekros, protagonistov "krvnik".    

Resnični Einar Wegener je umrl po seriji štirih operacij, katerih cilj poznate. Zadnja, usodna, je bila sestavljena iz dveh postopkov: vstavitve (ob tehničnih zmožnostih tistega časa bi težko govorili o transplantaciji) maternice in formiranja vagine. Seveda je Wegenerjevo telo tuj organ, maternico, zavrnilo, ob tem pa je prišlo do reakcije, ki je bila za njegovo življenje pogubna. Dandanes, ko sta bazično znanje in kirurške tehnike močno napredovala, je sprememba spola dolgotrajen, a skoraj rutinski in utečen poseg, primeren za psihološko stabilne posameznike, ki se zavedajo tveganj in kompleksnosti procesa. Še vedno pa transplantacija maternice ne prihaja v poštev ...

Vseeno je v takem primeru težko govoriti o "psihološko stabilnih posameznikih". Povprečnemu človeku, ki se težko vživi že v manjše stiske drugih, se je z nečim tako bizarnim in nevsakdanjim zelo težko poistovetiti. Morda občinstvo zaradi tega za take vrste film še ni zrelo, a nekdo je pač moral orati ledino, in prav je tako. Čeprav, ko malce pobrskamo, ugotovimo, da je filmov o transseksualcih (ne transvestitih) kar nekaj. Kar je morda edinstveno za Dansko dekle je to, da ne prikaže samo Einarjeve poti k spremembi, temveč tudi Gerdino soočanje z izgubo moškega, v katerega se je zaljubila. Partnerji transspolnih oseb so mnogokrat zapostavljeni, čeprav tudi oni zelo trpijo, na način še bolj, saj njih na koncu ne čaka resnični jaz. Tudi v zgodbi Einarja in Gerde se ob epilogu zdi, da je za prvega kljub trpljenju in skorajšnji smrti cilj dosežen, prevevata ga mir in spokojnost, za slednjo pa se pravi boj šele začenja. O tem priča tudi življenska zgodba prave Gerde Wegener, ki se je po moževi smrti ponovno poročila, ločila, izgubila profesionalno popularnost, se predajala alkoholu in nazadnje umrla manj kot devet let za Einarjem. 

Zgodba kot filmska celota torej bolj razočara kot preseneti. Na trenutke, morda vsled omenjeni nedoraslosti občinstva, celo izziva parodijo. A omenimo še nekaj, kar nikakor ni specifika Danskega dekleta. Film o Dancih, na Danskem, pa govorijo Angleško? Publika ob ustaljeni praksi takšnega početja o tem niti ne razmišlja več, kaj šele kot o pomanjkljivosti, a vseeno si poizkušajmo predstavljati, kako nerealno bi se nam zdelo, če bi gledali delo vrhunske (da, poizkušajmo si to zdaj predstavljati ... ) domače produkcije, denimo s tematiko Vietnamske vojne, v njem pa bi ameriški vojaki govorili slovensko? Filma dejstvo samo resda ne zruši, kot se je to zgodilo sicer solidni Corellijevi mandolini, je pa vredno razmisleka in morda razlog več za skromno oceno. Bodi dovolj.

                                                                            Foto: IMDb