"Never do anything out of hunger. Not even eating."
Prva sezona Pravega detektiva, ki jo je HBO pričel predvajati na začetku lanskega leta, je postala ultimativna uspešnica, tako med kritiki, kot gledalci. Upravičeno so nekateri trdili, da tako dobre detektivske serije ni bilo vse od žal prezgodaj zaključenega Lynchovega Twin Peaksa. (Iskreno povedano, je od takrat naprej, torej od daljnega leta 1991, žanr vegetiral in čakal, da ga nekdo oživi.) Pričakovanja pred drugo sezono so bila temu primerno visoka. Lansko leto sta Woody Harrelson in predvsem Matthew McConaughey v svojih vlogah (pravih) detektivov briljirala, predvsem za slednjega je bila serija eden izmed številnih uspehov leta 2014. Ko sem izvedel, da so za drugo sezono aktivirali Collina Farrella in Vincea Vaughna, sem bil pozitivno presenečen nad drugo in ne toliko nad prvo izbiro, saj se mi je Farrell za vlogo v seriji takšnega formata zdel preveč logična in klišejska izbira. Izbor Rachel McAdams in Taylorja Kitscha sem sprejel bolj stoično. Torej, ustvarjalci so si serijo zamislili tako, da vsako sezono gledamo drugo zgodbo, na drugem kraju (času), z drugo zasedbo. Tokrat je zgodba postavljena v sončno, mediteransko Kalifornijo. Ray Velcoro (Farrell) je detektiv v mestu Vinci, ki za kriminalca in poslovneža Franka Semyona (Vaughn) odpravlja neprijetnosti vse od kar mu je ta pred leti izdal, kdo je posilil njegovo (nosečo?-verjetno ne!) ženo. Ani Bezzerides (McAdams) je detektivka šerifovega urada v Venturi, ki izhaja iz dokaj pestrega družinskega ozadja in domnevno udejanja nenavadne spolne prakse. Paul Woodrugh (Kitsch), policist prometne patrulje, je zadnji in nikakor ne najmanj zanimiv protagonist, razen če seveda mislite, da so številne opekline po trupu in jemanje Viagre v 30-ih nekaj običajnega? Že glede same zgodovine likov je dovolj zanimivega za naslednjih sedem epizod, a vendar se zdi osrednji zaplet zgodbe umor in ugrabitev (da, v tem vrstnem redu) mestnega svetnika Bena Caspereja, ki izgine ravno v času, ko bi moral biti prisoten na podpisu pomembne pogodbe med Semyonom in ruskim vlagateljem Osipom Agronovim. . . Prva epizoda druge sezone me je kljub visokim osebnim pričakovanjem zelo pritegnila. Kot rečeno: liki izjemno dodelani in pestrega porekla, igralci "ta pravi", lokacija poletju primerna (spodobi se, da ni ravno LA), atmosfera podobno fantastična kot v prejšnji sezoni, "opening" še boljši. Oče projekta ostaja Nic Pizzolatto, režija pa tokrat teče pod taktirko Justina Lina. Za konec: zdi se, da bo raven erotike in mehke pornografije letos višja kot lani, bojda se v enem izmed prihajajočih delov obeta celo epska scena skupinskega seksa! Nenazadnje kot nosilec genotipa 46XY ne morem mimo omembe nekaj izjemno mičnih gospodičen, na čelu z Adrio Arjono in Kelly Reilly.
Prva sezona Pravega detektiva, ki jo je HBO pričel predvajati na začetku lanskega leta, je postala ultimativna uspešnica, tako med kritiki, kot gledalci. Upravičeno so nekateri trdili, da tako dobre detektivske serije ni bilo vse od žal prezgodaj zaključenega Lynchovega Twin Peaksa. (Iskreno povedano, je od takrat naprej, torej od daljnega leta 1991, žanr vegetiral in čakal, da ga nekdo oživi.) Pričakovanja pred drugo sezono so bila temu primerno visoka. Lansko leto sta Woody Harrelson in predvsem Matthew McConaughey v svojih vlogah (pravih) detektivov briljirala, predvsem za slednjega je bila serija eden izmed številnih uspehov leta 2014. Ko sem izvedel, da so za drugo sezono aktivirali Collina Farrella in Vincea Vaughna, sem bil pozitivno presenečen nad drugo in ne toliko nad prvo izbiro, saj se mi je Farrell za vlogo v seriji takšnega formata zdel preveč logična in klišejska izbira. Izbor Rachel McAdams in Taylorja Kitscha sem sprejel bolj stoično. Torej, ustvarjalci so si serijo zamislili tako, da vsako sezono gledamo drugo zgodbo, na drugem kraju (času), z drugo zasedbo. Tokrat je zgodba postavljena v sončno, mediteransko Kalifornijo. Ray Velcoro (Farrell) je detektiv v mestu Vinci, ki za kriminalca in poslovneža Franka Semyona (Vaughn) odpravlja neprijetnosti vse od kar mu je ta pred leti izdal, kdo je posilil njegovo (nosečo?-verjetno ne!) ženo. Ani Bezzerides (McAdams) je detektivka šerifovega urada v Venturi, ki izhaja iz dokaj pestrega družinskega ozadja in domnevno udejanja nenavadne spolne prakse. Paul Woodrugh (Kitsch), policist prometne patrulje, je zadnji in nikakor ne najmanj zanimiv protagonist, razen če seveda mislite, da so številne opekline po trupu in jemanje Viagre v 30-ih nekaj običajnega? Že glede same zgodovine likov je dovolj zanimivega za naslednjih sedem epizod, a vendar se zdi osrednji zaplet zgodbe umor in ugrabitev (da, v tem vrstnem redu) mestnega svetnika Bena Caspereja, ki izgine ravno v času, ko bi moral biti prisoten na podpisu pomembne pogodbe med Semyonom in ruskim vlagateljem Osipom Agronovim. . . Prva epizoda druge sezone me je kljub visokim osebnim pričakovanjem zelo pritegnila. Kot rečeno: liki izjemno dodelani in pestrega porekla, igralci "ta pravi", lokacija poletju primerna (spodobi se, da ni ravno LA), atmosfera podobno fantastična kot v prejšnji sezoni, "opening" še boljši. Oče projekta ostaja Nic Pizzolatto, režija pa tokrat teče pod taktirko Justina Lina. Za konec: zdi se, da bo raven erotike in mehke pornografije letos višja kot lani, bojda se v enem izmed prihajajočih delov obeta celo epska scena skupinskega seksa! Nenazadnje kot nosilec genotipa 46XY ne morem mimo omembe nekaj izjemno mičnih gospodičen, na čelu z Adrio Arjono in Kelly Reilly.
Foto: IMDb
Komaj
čakam naslednjo epizodo!
