Serija Mindhunter je lansko jesen prispela na
male ekrane Netflixovih naročnikov, kmalu pa je postala precej priljubljena
tudi med kritiki. Izid je spremljalo precejšnje pričakovanje, saj je imelo pri
nastanjanju in realizaciji prste vmes veliko ime filmske režije, David Fincher
(njegove reference poznate vsi). Slednji je poskrbel za konstrukcijo prvih in
zadnji epizod, vmes pa so se zvrstili Asif Kapadia, Britanec, znan predvsem po
dokumentarcih, kot sta tista o Ayrtonu Senni in Amy Winehouse, Tobias Lindholm,
scenarist in režiser, soavtor zgodbe za odlični Lov (Jagten, 2012), in
manj uveljavljeni Andrew Douglas, po osnovnem zanimanju sicer (priznani)
fotograf.
Režija
pričakovano (p)ostane najmočnejša točka serije. Opazni so predvsem prijemi
najbolj znanega izmed sodelujočih, kateremu so poleg značilnih hladnih sekvenc
lastni tudi bolj dinamični inserti, med drugim pa dobimo tudi izredno gledljivo
montažo iz vsakdanjika popotovanj FBI-jevih agentov Billa Tencha in Holdena
Forda, v kateri se zrcalijo režiserjeve izkušnje iz sveta televizijskega
oglaševanja, kjer je potrebno ponuditi kar se da kompakten izdelek, ki bo z
najmanjšo možno "sekundažo" povedal največ in tako pritegnil
potencialne stranke.
Vse skupaj
se dogaja v nestereotipno prikazanem letu 1977, letu smrti glasbenih velikanov
in nekaterih filmskih presežkov. Fincher je v ta čas že postavil eno svojih
mojstrovin, Zodiak (Zodiac, 2007), ki prav tako temelji na
resničnih zločinih okrutnega morilca. Inspiracija tokratnega dogajanja je
knjiga Johna E. Douglasa in Marka Olshakerja "Mindhunter: Inside the FBI's
Elite Serial Crime Unit", ki sta jo avtorja napisala na podlagi
Douglasovih resničnih izkušenj s profiliranjem serijskih in množičnih morilcev.
Televizijska zgodba nas tokrat ne privede daleč. Potek dogajanja, ki je
pripeljal do dogodkov, po katerih se zgleduje serija, ostaja premalo pompozen.
Saj, realizem je realizem in v resničnem življenju se velike stvari zgodijo
brez glasbene spremljave v ozadju, vendar do neke mere vsi ljubimo karikiranje
in sovražimo hladen socialni realizem. In neznane igralce ... Pogovori z
razvpitim Edom Kemperjem so sicer zanimivi, a, z izjemo soočenja v zadnjem delu,
ne ponudijo prav dosti suspenza. Scenarij sicer krepijo humorni sladkorčki
("I can see that you're naked. I can see that you're cold.") in
pomenljivi citati ("It's easier to ask for forgiveness than
permission."), vendar se na koncu uresniči to, česar smo se najbolj bali,
in sicer, da spremljamo serijo o dveh psihologih, kar se tiče detektivskega
dela, pa bolj ali manj tavamo v temi. Žalostno je, da reševanje resda
večplastnega primera osnovnošolskega "žgečkača" predstavlja enega
zanimivejših delov nadaljevanke o strokovnjakih, katerih specialiteta so povsem
izprijeni zločinci. Moti tudi preveč tehnična, hladna in z motečimi
"flash"-i posuta uvodna špica, ki jo je najbolje kar preskočiti, saj
ne navda z nikakršnim pričakovanjem sledečega dogajanja, kot to na primer velja
za uvod v Igro prestolov.
Če za kamero
sedi član hollywoodske elite, pa so pred njo dokaj nepoznani obrazi, katerim se
to bolj ali manj pozna. Jonathan Groff (Ledeno
kraljestvo) v uvodni sceni izpade simpatičen, kar je, ne razumite me napak,
tudi še kasneje, vendar njegova igra zbledi in deluje nekako polprofesionalno,
zato pa na drugi strani toliko bolje deluje karakterni igralec Holt McCallany (Klub golih pesti). Sama kemija med
dvojico je, po vzoru serije, precej endotermna. Morda igralsko najšibkejšo
točko sezone predstavlja večerja obeh partnerjev skupaj s
"spremljevalkama". Če se moška ne ujameta, se njuni boljši polovici
še manj, samo druženje pa je precej nerodno in za gledalca neprijetno. Groff
boljši duet kot s karakterno "agentnejšim" McCallanyjem nemara tvori
z Joem Tuttlom, kateri se ekipi priključi v drugi polovici. Ravno zelenilo, ki
pljuska iz obeh, ustvarja poseben čar in morda tudi ni naključje, da se gumpca
znajdeta sredi reševanja primera kontroverznega ravnatelja. Igralski presežek
tvorijo tudi upodobljevalci zloglasnih morilcev, med katerim je potrebno
posebej izpostaviti predvsem robustnega Camerona Brittona.
Če ste v
pričakovanju izjemne serije naleteli na priporočilo za Netflixovo Mindhunter, se mu raje preventivno
izognite in poizkusite npr. z Ozark
istega "proizvajalca", razen če niste izjemen ljubitelj forenzične
psihologije in vizualnega izražanja. Utegnete pregnati kar nekaj dolgčasa,
namesto da bi ta preganjal vas.
Foto: IMDb
Ni komentarjev:
Objavite komentar