sobota, 10. marec 2018

Suburbicon (2017)

Moja ocena: 4/5

Ste si že ogledali Stepfordske ženske? Kaj pa Fargo ali Preberi in zažgi bratov Coen? Karkoli od Tarantina? Ja? Pohvaljeni. Ne? Nič skrbet, George Clooney je v kinematografe poslal film, ki ujame koncept(e) vseh naštetih, poleg tega pa ponudi kritiko moderne ameriške družbe. Čeprav je med gledalci in kritiki naletel na sila medel odziv, vsebuje dovolj "žmohta", da ga ne gre povsem prezreti.
V prvi vrsti pritegne scenarij. Klasična "zapletka" Joela in Ethana Coena vsebuje nekatere znane elemente njunih preteklih del, zanimivo pa je, da sta brata zgodbo za Pokvarjeno predmestje spisala že davnega leta 1986. Na preparelem papirju je obledelo črnilo čakalo na boljše čase, ki pa so prišli skupaj s slabimi za svetovno politiko. Pred skorajda natanko letom dni je na volitvah za predsednika Združenih držav namreč zmagal "tisti, ki ga ne smemo imenovati", s tem pa je bil na pal'co postavljen dr**. Svoje so prispevali tudi nekateri drugi dogodki globalnega pomena, kakršen je denimo begunska kriza. Film lepo prikaže prenos fokusa iz pomembnega na nepomembno. Kot glavni zaplet sprva predstavi preselitev temnopolte družine v "belo" predmestje, v resnici pa se srž dogajanja skriva drugje, v sosednji hiši, ki je gnila navznoter. Medtem ko rasistični meščani protestirajo pred hišo temnopoltih, se v hiši bledoličnih (dvoličnih) dogajajo stvari, ki bi bile vredne vse pozornosti. Morda se velja vprašati, zakaj je prišlo do razkritja spolnih škandalov v zabavni industriji ravno v času, ko planetu grozi jedrska vojna dveh telebanov s slabo frizuro ...
Na začetku dobimo lep kolaž predstavitve idiličnega mesteca, ki je raslo na rokah njegovih pridnih in motiviranih prebivalcev, do zadnjega poštenih in dobrosrčnih ljudi. Gre za prikaz povojne idile in entuziazma ZDA, poznanih iz takratnih reklamnih plakatov in televizijskih reklam. Saj veste: "More Doctors Smoke CAMELS than any other cigarette!" ... Da ni (bilo) čisto tako, se razkrije kmalu po tem. Zgodba za nekaj časa izgubi rdečo nit, kar je morda tudi posledica dejstva, da si gledalec lahko dolgo zakriva oči in izmišljuje pojasnila, ki predrugačijo resnico o tem, kdo je dejansko ogovoren za (montirani) napad na družino, katere življenje spremljamo. Ko ni več nobenega dvoma o poteku dogodkov, to pa se zgodi približno takrat, ko "popustijo" Lodgeova očala, se zabava lahko prične. (Ste opazili podobnost med zunanjim izgledom D-Fensa iz Prostega pada in Gardnerjem Lodgeom?) Do konca smo deležni kar nekaj fine glasbe (Alexandre Desplat), Coenovskega humorja in Tarantinovske krvavosti. Kaj pa originalnost? Navsezadnje je ravno pravšnje razmerje med izvirnostjo in ponavljanjem bistvo recepta za popularnost, ki pa je film (še) ni deležen.
Vzrok gre morda res iskati v dejstvu, da glavna zvezdnika filma, igralec Matt Damon in režiser George Clooney, pripadata neki drugi generaciji in nista več personi, zaradi katerih bi horde njunih oboževalcev hitele v kinodvorane. Pa je sploh kdo še tako "velik"? Zanimiva je bila opazka filmskega publicista in novinarja Andreja Gustinčiča, ki je na razpravi po premieri filma na lanskem Liffu izjavil, da bi bilo v glavni vlogi morda zanimivo videti Toma Cruisea. Cruise je navsezadnje večji simbol Amerike kot Damon, nekakšen filmski Uncle Sam, konec koncev pa se je tako kot on proslavil tudi skozi upodobitev temačnejših likov. Dovolj špekulacij, čez igralsko zasedbo pripomb ni, pozorni pa ste med njo lahko opazili tudi Glenna Fleshlerja iz prve sezone Pravega detektiva. Posebna pohvala gre še Oscarju Isaacu, premalokrat uporabljenemu hollywoodskemu igralcu, ki šov ukrade v drugi polovici.   
O končni simboliki naj si mnenje vsak ustvari sam, vsekakor pa ogled ravno prav dolge komične kriminalne drame priporočam. Aja, upam, da pred tem niste videli napovednika. Ali prebrali te recenzije ...

                                                                            Foto: IMDb

Ni komentarjev:

Objavite komentar