Zgodba o dr. A

To ni zgodba o dr. A. Ampak jo bom vseeno povedal. Dr. A je star 45 let. Je specialist plastične kirurgije, kar je za nauk zgodbe, kot boste videli, kar precej pomembno. Ampak ne prehitevajmo.

Dr. A je bil v osnovni šoli in na gimnaziji med najboljšimi učenci, da ne rečem v samem vrhu. Srednješolsko izobraževanje je dovršil kot zlati maturant. Vpisal se je na medicinsko fakulteto. Po sedmih letih študija (eno leto je "žrtvoval", pa kaj, zdaj mu je tako ali tako žal, da ni še kakšnega ... ) je opravil zadnji izpit in postal doktor medicine. Sledilo je šest mesecev pripravništva, nato je bil dve leti sobni zdravnik, saj razpisa za delovno mesto na željenem oddelku ni bilo ‒ kljub temu, da je tam visel že od prvih letnikov fakultete ‒, končno pa je vendarle pridobil tako željeno specializacijo. Sledilo je še šest let usmerjanja v ozko področje medicine, ki z ostalimi nima kaj dosti skupnega, šele po tem je postal specialist. In sedaj jih ima 45. Aja, vmes se je poročil, dobil otroke in malo tudi postaral, čeprav si slednjega ne prizna. Ob ponedeljkih in torkih dela izključno v zasebni ustanovi, kjer samoplačniško opravlja estetske posege in sprejema bolnike, ki si lahko privoščijo obravnavo mimo čakalne vrste javnega zdravstva. Sredo, četrtek in petek preživi v univerzitetni bolnišnici, kjer je zaposlen za preostalih 60 % časa. Tam so mu hočeš nočeš podali soglasje za delno zaposlitev, saj bi sicer dr. A univerzitetno bolnišnico zapustil in se za 100 % časa zaposlil pri zasebniku, kjer bi še pomagal ljudem, ampak morda malo manj. In manj bi imel od tega. Ne seveda v finančnem smislu, to nikakor, a manj bi bilo moralnega zadoščenja in strokovnih izzivov.

Problem nastopi, ker je na volitvah zmagala populistična stranka, ki si je za cilj programa zadala ukinitev možnosti dela zdravnikov v javnih in zasebnih ustanovah hkrati (ker: proletariat!). Dr. A je tako postavljen pred odločitev: ali se ponovno za 100 % delovnega časa zaposli v zmahani in slabo upravljani univerzitetni bolnišnici, ali pa za enak delež časa v moderni zasebni.

Vrnimo se nekaj vrstic nazaj. Omenil sem, da je star 45 let, mož, oče, malo pa tudi že star. Poudarek na malo, nikakor ne na star! Tistih 60 % časa, ki ga preživi v univerzitetni bolnišnici, mu res daje moralno in strokovno zadoščenje, ampak na račun tega je manj z družino, domov prinese manj denarja za poplačilo kredita (ja, tudi tega si je nakopal ... ) in več slabe volje. Zadnje čase so bolniki zahtevni. Pa ne samo to, tudi nesramni. (Predvsem tisti v univerzitetni bolnišnici, natupirane dame ob ponedeljkih in torkih popoldne pa malo manj.) In zdi se mu, to pa čisto zares, da ga javnost ne ceni prav dosti.

Prosim vas, da se postavite v njegovo kožo. Kako bi se odločili?

 

Epilog: Zgodba je plastičen ‒ sem rekel, da je specializacija dr. A za nauk zgodbe pomembna! ‒ primer, ki opisuje stanje, v katero vodi politična in medijska gonja. Zakaj bi se morali strokovnjaki odločati, ali bodo do zvrnitve v grob raje zganjali samo vrhunsko medicino ali se prepustili izključno bolje plačani rutini? Mar ni bolnikom v interesu, da vrhunskih strokovanjakov iz javnega zdravstva ne premami ugodnejši urnik in višje plačilo zasebnega ali, če hočete, samoplačniškega sektorja?

Močno upam, da bo večina še pravočasno spregledala in prenehala nasedati tistim, ki se bojujejo za "robustno javno zdravstvo" in proti "dvoživkam". Kajti resnično me skrbi, da bo rezultat tega razdelitev zdravstva na dva povsem ločena svetova, ki bosta delovala vzporedno; državnega in samoplačniškega. Javnega, kolikor ga sploh je, ne bo več. In katerega mislite, da bo izbral dr. A?

 

Pripis: Dr. A je povsem izmišljena oseba, vendar vsaka podobnost z resničnim zdravnikom nikakor ni slučajna niti naključna! 

Zdravstvena demokracija v banana republiki

Zadnje dni me ‒ tudi zaradi razplet(anj)a dogodkov v naši sredini ‒ preokupira misel, ki jo pripisujejo slovitemu dunajskemu psihoanalitiku Sigmundu Freudu, kateri naj bi razmišljal nekako takole (po najboljših močeh prevajam iz angleščine): "Večina ljudi si svobode ne želi zares, saj prinaša odgovornost, katere se bojijo."

Trdim, da je demokracija slab sistem, vendar verjetno najboljši izmed vseh, ki jih poznamo. Precej žalostno, se strinjate? Morda niti ne. Ali pa, kakor za koga. V zrelejših demokracijah (bolje zapisano, demokracijah s tradicijo) se morda princip prav dobro ‒ ali vsaj boljše ‒ obnese. Banane republike pa potrebujejo diktatorje. Benevolentne, če je le mogoče. Kar je itak najboljši sistem, čeprav samo v teoriji.

Povod za zadnje stavke je populistična manipulacija imenovana dvig plač medicinskim sestram, ki jo je izvedla aktualna in ki jo že obljublja najverjetnejša bodoča vlada. Preden me napadete, po možnosti raztrgate ali celo prenehate z branjem ‒ kar bi me od vsega verjetno še najbolj vznejevoljilo ‒, naj razložim. Prav je, da se medicinskim sestram dvigne plače. Seveda nisem za princip uravnilovke, saj si jih ene bolj zaslužijo kot druge (popolnoma enako je z zdravniki), pa vendar. Še enkrat, nedvoumno: medicinske sestre si zaslužijo višje plače. Zadovoljni? Prav. Zdaj pa k pojasnilu. Tole zna boleti. Zdravniki so bili izigrani. Ker, ne boste verjeli, si tudi oni zaslužijo višje plače. Pustite dodatke, čiste privatnike, korupcijo in zaporedno štempljanje. Govora je o glavnini. Povzemam primer, objavljen v članku nedavnega izvoda revije Delo:

"Osnovna začetna plača diplomirane babice ... ko začne pri 23 letih delati, bo po novem 41. plačni razred ... 2114 evrov bruto. Bodoči zdravnik takrat še študira .... Ko postane pri 27 letih ... specializant ... je uvrščen ... v 38. plačni razred, kar pomeni ... 1879 evrov bruto ... Med šestletno specializacijo plačno napreduje, a ko opravi specialistični izpit, se mu napredovanja izbrišejo ... kot mlad zdravnik specialist, star je 33 let, je uvrščen v 45. plačni razred, kar pomeni ... 2473 evrov bruto. V tem času je babica napredovala trikrat in je uvrščena v 47. plačni razred. Pri isti starosti bo torej imela ... 116 evrov višjo plačo od zdravnika specialista ... "

Precej besed, ki nakazujejo, za kako hudo anomalijo gre, je zapisanih že v samem povzetku: "bodoči zdravnik takrat še študira", "med šestletno specializacijo", "se mu napredovanja izbrišejo", "kot mlad zdravnik, star je 33 let", "v tem času je babica napredovala trikrat", "pri isti starosti bo imela babica 116 evrov višjo plačo".

Ne predstavljam si vlade, ki bi namesto ‒ nalijmo si čistega vina ­‒ populističnega dviganja plače negovalnemu kadru uvedla participacijo za razbremenitev vseh nivojev zdravstva. Od primarja navzgor. Veste, zakaj ne? Ker bi bil to zanjo politični samomor. In zakaj? Ker ljudje tega ne bi odobravaili. Spet, zakaj? Ker preprosto ne vedo, kaj je dobro zanje. In spet smo pri benevolentnih diktatorjih in demokraciji ...

Še enkrat. Medicinske sestre (in babice) si zaslužijo višje plače. Si jih pa tudi zdravniki, higienično razmerje pač mora o(b)stajati. Ne boste verjeli, ampak tudi mi imamo družine, konjičke, ogledane stvari, ki bi si jih radi kupili (ok, to verjamete), za ostanek etičnega pogona pa se jih ne da zamenjati. In prav je tako. Etični pogon je gorivo, ki najbolj onesnažuje. Zastruplja pravzaprav. Naše zdravstvo. In, če si sposodim še eno ekološko metaforo, vodi v iz-gorelost. Za to pa smo zdravniki morda res sami krivi. Spomnim se namreč ene izmed mentoric tekom specializacije, ki nam je krožečimzdravnikom po prihodu iz izobraževanja v tujini govorila, kako tamkajšnji specializanti na oddelku ostajajo po cel dan, brez pripomb. Na moje vprašanje, ali so za to tudi plačani, je odvrnila, da "medicina ni ekonomija". No ja, včeraj sem v ambulanti skoraj predpisal zdravilo, ki ga načeloma lahko pridepisujejo le specialisti določene stroke. Če bi ga, bi me morda zavarovalnica po prstih udarila z dobrimi 2000 evri kazni. Medicina ni ekonomija ...

Torej, če bi radi radi vsak dan jedli v restavaciji z Michelinovo zvezdico in ne v McDonald'su, nočete pa, da bi chefi dobro zaslužili, ampak bi rajši, da se dvigne plače zaposlenim v verigi hitre prehrane, saj so mizerno plačani, verjetno prihajate iz banane republike. Mladi imajo dandanes možnost izbire. In zakaj bi najboljši učenci še naprej izbirali slabo plačane in zahtevne poklice?

Prihodnost v banana republiki zna biti kruta.

OBVEZNO CEPLJENJE ALI OKOSTENELOST NEKEGA SAMEMU SEBI SLUŽEČEGA DRŽAVNEGA APARATA

V aktualni, februarski številki revije ISIS, uradnem glasilu Zdravniške zbornice Slovenije, je upokojeni onkolog in predavatelj medicinske etike, prof. dr. Matjaž Zwitter, izpostavil problem slabe celokupne precepljenosti zdravstvenih delavcev proti novemu koronavirusu. Konkretno, s primerom. V uvodu piše takole:

 

68-letni Jože J. je bil sprejet v bolnišnico zaradi akutne zapore uriniranja. Ob sprejemu so ga testirali na virus korona in je bil negativen. Prvih pet dni po operaciji je dobro okreval, nato pa so se začele težave s prehladnimi znaki, splošno oslabelostjo in kašljem. Test na korono je bil tokrat pozitiven. Stanje se je slabšalo, bil je premeščen na intenzivni oddelek in za en teden priključen na respirator. Po treh tednih je bil odpuščen domov, še vedno hudo šibak. V času hospitalizacije ni imel obiskov. Svojci so raziskovali izvor okužbe in izvedeli, da sta na oddelku za COVID-19 zboleli dve medicinski sestri. En mesec preden je bil Jože sprejet v bolnišnico, je tam potekalo cepljenje zdravstvenih delavcev, vendar sta ti dve medicinski sestri odklonili cepljenje "iz prepričanja". Svojci so z njegovim pooblastilom zaradi malomarnega zdravljenja vložili tožbo proti bolnišnici.

 

Razplet takšnega primera na sodišču bi bilo zanimivo opazovati, še zlasti zato, ker je povezavo med prenosom okužbe iz katerkoli od dotičnih medicinskih sester na pacienta J.J. nemogoče vzročno dokazati. A srž zgodbe stoji drugje ...

Po predstavitvi papirnatega primera prof. Zwitter doda, da je slednjega v pregled poslal znani odvetniški družbi, od katere je prejel odgovor, ki je podlaga nadaljnjemu razpravljanju.

35. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) pravi:

 

Delavec mora spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb.

 

Iz tega je moč sklepati, da delavec ni dolžan skrbeti le za lastno varnost pri delu, od koder izhaja neodgovornost delodajalca in zavarovalnice pri malomarnem neupoštevanju tega načela, temveč tudi, da je dolžan skbeti za varovanje zdravja in življenja tretjih oseb. Slednje seveda ne velja samo za zdravstvene delavce, ampak za domala vse zaposlene, ki imajo na svojem delovnem mestu osebni stik z ljudimi, takšnih pa je normalno večina. Res je, da so zadeve v zdravstvu občutljivejše, saj so stiki zaradi narave dela pač tesnejši, a vseeno. Citiram še 37. člen ZDR:

 

Delavec se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

 

V kolikor zdravstveni delavec ni cepljen proti katerikoli bolezni iz programa obveznega ali priporočenega cepljenja, s tem gotovo moralno škoduje svojemu delodajalcu. Zamislite si samo čevljarskega vajenca v pošvedranih čevljih. Ne najboljša reklama, kaj? Druga zadeva je materialna škoda. Če bi J.J. s svojci tožbo dobil, bi ta vsekakor nastopila.

Sledi razprava o sankcijah. Pod te se zvrstijo opomin, denarna kazen, odvzem bonitet in odpoved pogodbe o zaposlitvi. V primeru teh delodajalec res tvega tudi tožbo s strani sankcioniranega zaposlenega, vendar, mar je ne tudi v prvem, zgoraj predstavljenem primeru? Morda je res nekoliko preuranjeno od že pogodbeno zaposlenih zdravstvenih delavcev (in zaposlenih v zdravstvu!) zahtevati obvezno cepljenje, lahko pa to postane konsenz vseh zdravstvenih zavodov v državi za novozaposlene v prihodnje; še več, po mojem mnenju bi se to moralo prenesti že v sfero izobraževanja. Če se ne motim, je bil pogoj za vpis v 3. (ali pa je bil to 4.?) letnik medicinske fakultete opravljeno cepljenje proti hepatitisu B. To kot obvezo za vse, ki so pri opravljanju svojega dela ali praktičnega pouka izpostavljeni možnosti okužbe, nalaga tudi Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB). Pa privatniki? Samo počakajte, da jih kdo toži!

Pravico do zdravstvenega varstva zagotavlja celo ustava, Zakon o pacientovih pravicah pa med drugim pravi, da ima pacient pravico do primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave v skladu z medicinsko doktrino. Kakor torej pasivna zaščita proti nalezljivim boleznim, proti katerim se je moč cepiti, ne spada pod to?

Podporo obveznemu cepljenju zdravstvenih delavcev daje tudi ZNB:

 

Vsakdo ima pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugijh pred temi boleznimi.

 

Žal zakonodaja Republike Slovenije (razen v primeru hepatitisa B, glej pa tudi spodaj omenjeno novelo) za zdravstvene delavce ne predpisuje obveznega cepljenja, po drugi strani pa razpolaga z zadostno materialno-pravno podlago za odškodninsko odgovornost nasproti pacientom v primerih, kakor je v uvodu predstavljeni. To bi bilo potrebno zelo jasno predočiti vsem, ki se proti cepljenju sklicujejo na podlagi "prepričanja" in branijo možnost "svobodne izbire".

Moje z leti dozorelo mnenje je, da bi moralo biti cepljenje proti nalezljivim boleznim, ki so glede na (nekdanjo) pogostnost, hitrost potencialnega širjenja in posledice za zdravje uvrščene v program obveznega cepljenja, tudi v praksi obvezno! Prav tako sem mnenja, da bi morali biti zdravstveni delavci, zaposleni v zdravstvu in zaposleni v rizičnih dejavnostih (npr. domovi za starejše) obvezno cepljeni proti gripi in novemu koronaviru, pa tudi proti zelo nalezljivim boleznim s hudimi posledicami za zdravje, ki bi se utegnile pojaviti v prihodnje ter bi zoper njih obstajalo učinkovito cepivo. Seveda takšno prakso zaradi obširnih pravic delavnega ljudstva težko uveljaljamo takoj, je pa smiselno postopoma uvajati določene sankcije. Neplačana bolniška odsotnost se zdi neproduktiven ukrep, saj bi ljudje, kot se že dogaja, na delovno mesto pač hodili bolni. Po drugi strani je polno krtije stroškov zdravljenja nalezljive bolezni, proti kateri posameznik ni bil cepljen, pa bi moral biti, povsem smotrno. Razmisliti velja tudi o odvzemu določenih bonitet, kot je npr. famozni "COVID dodatek", ali pa nižjih ocenah s strani nadrejenega, ki bi onemogočale napredovanje, kar pa je pri nas še zelo v povojih. Veliko potencialne moči imajo specialisti medicine dela, prometa in športa, ki na vsakih nekaj let izdajo mnenje o primernosti posameznika za opravljanje določenega poklica. V kolikor ta ne bi predočil potrdila o opravljenem sezonskem cepljenju proti gripi za preteklih nekaj let, bi to lahko pomenilo dvom v njegovo sposobnost za varno opravljanje dela.

Lani sprejeta novela zakona o nalezljivih boleznih predvideva cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam kot pogoj za vpis v javni ali javno financirani zasebni vrtec, prav tako pa opravljeno cepljenje v skladu z letnim programom za vse kandidate za vpis v šole in na fakultete, ki usposabljajo in izobražujejo za delo v vzgoji, izobraževanju, zdravstvu ali socialnovarstvenih zavodih. Predstavlja enega od začetnih korakov, vendar se na nadaljnji poti ne smemo ustaviti. In pika. V roko.