Top 3: December 2017

1. Plan B: Heartbeat

2. Walk the Moon: Kamikaze

3. Tom Grennan: Royal Highness

The Big Sick (2017)

Režija: Michael Showalter

Scenarij: Emily V. Gordon, Kumail Nanjiani

Igrajo: Kumail Nanjiani, Zoe Kazan, Holly Hunter, Ray Romano

Neodvisni film, o katerem letos govorijo vsi? Upravičeno? Zagotovo. Poglejte samo Kumaila Nanjianija, prej relativno neznanega komika, ki od uspeha filma dalje uživa v pozornosti širše javnosti; nenazadnje je prav oktobra odvodil eno izmed oddaj SNL, kar je tudi preroška tematika odličnega scenarija. Slednji ohlapno bazira na resnični ljubezenski zgodbi Nanjianija in njegove žene Emily. Poleg tega prednjači humor, ki je dokaj subtilen, šale v večini ne potrebujejo razlage, nekajkrat pa se lahko nasmejimo tudi karakternim lastnostim posameznih likov. Presenetita Ray Romano in Holly Hunter ter ostali bolj ali manj neznani igralci, katere je kot take prav lepo videti na jumbo plakatih, ki trenutno krasijo tudi našo prestolnico. Igralsko najslabše se morda odreže prav Nanjiani, ki pa s svojo simpatičnostjo in odrsko prezenco svoje glumaške pomanjkljivosti spretno zakamuflira. Vsem, ki pogrešate originalnost sodobne hollywoodske produkcije, film najtopleje priporočam, čeprav je vreden ogleda prav vseh, morda se proti koncu le kakšno minuto preveč zavleče. 

Moja ocena: 4/5

                                                                         Foto: IMDb

Ozark, s01e05 (2017)

Ustvarjalci vpeljejo še en stranski lik, ki bo imel, tako se vsaj zdi, v prihodnosti še posebej pomembno vlogo. Na prvi vtis sicer ne gre še za enega negativca, pa vendar, bodimo odprti za vse možnosti. Truplo Bobby Deana so njegovi morilci pustili prav ob Martyjevem doku, s čimer so ga želeli prestrašiti oz. mu dati vedeti, s kako "pomembnimi" ljudmi ima opravka. No, tega je poteza pustila dokaj hladnega, saj ob srečanju s Snellom njegovo poslovno ponudbo zatre kar v kali. Če so v prejšnji epizodi Wendy prebudile sence preteklosti, jo tokrat dokončno ujamejo, saj se prikaže sin njenega pokojnega ljubimca, ki zahteva odgovore na svoja vprašanja. Charlotte se podruži z Wyattom, očitno edino svetlo točko družine Langmore, njegov oče, ki seveda nikakor ni gej, pa s Pettyjem. Medtem pri Byrdovih doma lomasti Snellov plačanec, ki ga najmlajši član družine blago zazna in v garaži pusti puško, katera v prihajajočih delih kani imeti zadnjo besedo.  

                                                                         Foto: IMDb

Ozark, s01e04 (2017)

Serija je dobila svojo obliko. Stvari so stekle in Marty je objasnil nekaj stvari. Srž četrte epizode je famozni joškačev sef, v katerem se skriva dokaz o tem, da direktor slačikluba pere denar, zato ima Marty v rokah orožje, s katerim bo sedaj to lahko počel še sam, v čisto svojem striptiz klubu. Brez kavč avdicij, jih ima pa zato morda (spet) njegova žena, katero prebudijo sence preteklosti. Se ji bo Marty maščeval in se dokončno ogrel za prikupno poslovno partnerico? No ja, vsekakor lahko njunega sina nedvomno in dokončno razglasimo za čudaka. Agent Petty muhari v dobesednem in prenesenem pomenu besede, medtem ko Ruth postane protagonistova uradna partnerica v zločinu. Po slovesu enega izmed stranskih likov je vpeljan nov negativec, lokalni don Jacob Snell, ki ga upodablja škotski igralec Peter Mullan. Kdaj se bo srečal z Martyjem in kako utegne ogroziti njegove posle, kanim(o) izvedeti prav kmalu! 

                                                                         Foto: IMDb 

Misel za nov teden

"There is nothing noble in being superior to your fellow man; true nobility is being superior to your former self."

Ernest Hemingway

Why Him? (2016)

Moja ocena: 3/5

Nov teden, nova komedija. Nedavno sem pisal o Božični žurki v pisarni, sedaj pa je tu že nov izcedek hollywoodske produkcije zabavnic, Zakaj ravno on?. Glede na vložek bi lahko rekli, da gre za še slabši izdelek od prej omenjene Božične žurke v pisarni, čeprav ga absolutno vseeno prekaša. Poglejmo zakaj.

Ugani, kdo pride na večerjo je postavil določena merila takrat nepoznanega žanra, katerega glavna značilnost je predstavitev izbranca družini. Po letu 1967 pomnimo morda le še en film, ki je vsaj približno primerljiv s Kramerjevim, to pa so Njeni tastari (mimogrede, režiser filma, katerega recenzijo prebirate, je tu sodeloval kot eden od scenaristov). Zakaj ravno on? se stvari res loti nekonvencionalno in “moderno”, vendar slednjemu – kaj šele prvemu! – ne seže do kolen.

Pri ekstenzivni produkciji pogrešam malo več indie umirjenosti, prvinskosti, enostavnosti, iznajdljivosti in grajenja zgodbe na z denarjem nemerljivih prvinah. Konkretno je pri Zakaj ravno on? preveč zanašanja na zunanje elemente, na nedomiselna pomagala. Ali film res potrebuje Elona Muska in dva člana skupine Kiss, da mu v kina uspe privabiti gledalce? Kritikov to prav gotovo ne gane.

Pohvaliti sicer velja izbiro glavnih igralcev. James Franco je ravno pravšnji za vlogo mladega, seksi in odpuljenega “tehnološkega mogula”, Bryan Cranston pa se v vlogi konzervativnega očeta odreže nemara še bolje, sploh če se spomnimo, da si je nekaj izkušenj nabral že med snemanjem serije Glavca. Tudi njuni izbranki, Zoey Deutch, še ena vzhajajoča zvezda iz Los Angelesa, in Megan Mullally, morda najbolj znana iz serije Will in Grace, sta vsaka za svojo starost prikupni in delo opravita solidno. Nikakor ne moremo mimo Keegana-Michaela Keya (lani smo ga skupaj s sodelavcem in prijateljem Jordanom Peelom že lahko spremljali v gledljivi akcijski komediji Keanu in v še bolj kritiško čislani komični drami Don’t Think Twice), ki s svojo karakterno vlogo filmu vsekakor vliva dodano vrednost, prezreti pa ne gre tudi mladega Griffina Glucka, katerega se nemara spomnite iz Moje neprave žene.

Kje se torej zatakne? Odgovor je preprost. Pri scenariju in izvedbi. Da se ne bomo spet ponavljali, naj povem, da večino pri Božični žurki v pisarni kritiziranih elementov najdemo tudi v Zakaj ravno on?. Kot že zapisano, vse skupaj potencira še prekomerna želja ugajati in zanašanje na zunanje elemente: “cameos”, reference, sama podoba in umestitev Mayhewega dvorca itd. Glavni motiv zgodbe je (tokrat?) seks, v nekoliko bolj domiselni in zabavni obliki pa smo deležni tudi nekaj (dobesedno) straniščnega humorja. Sceno z japonskim straniščem morda velja celo posebej izpostaviti in pohvaliti.

Zakaj ravno on? je film, ki režiserju in soscenaristu Johnu Hamburgu ne bo v tak ponos kot Stari, rad te imam izpred osmih let, med ogledom pa iz dvorane ne boste oddrveli samo zaradi tega, ker boste v glavni vlogi lahko občudovali Bryana Cranstona in se spominjali starih dobrih časov, ko je kot Walter pustošil po Albuquerqueju. No, pa sem vsemu skupaj primerno tudi jaz svoje pisanje izdatno začinil in tudi zaključil z referencami.

                                                                                                           Foto: IMDb

Office Christmas Party (2016)

Moja ocena: 3/5

Hollywoodske komedije znajo biti zelo klišejske, polne neumnih zapletov, preobratov in razpletov, že videnih “smešnih” scen ter primitivnih, pozornosti željnih manerizmov. Takšnih je večina modernih poizkusov, vendar obstajajo tudi svetle izjeme … med katere pa – vam bom kar povedal – Božična žurka v pisarni ne spada!

Naj se po vzoru nekaterih piscev za začetek pomudim pri redkih, a vseeno prisotnih pozitivnih plateh zgodbe izpod peresa kar šestih scenaristov in zrežirane s strani dvojca Josh Gordon/Will Speck (Drkajva skupaj). V prvi vrsti je potrebno omeniti soliden “soundtrack”, ki se resda ne približa tistim, katerih smo vajeni denimo iz Tarantinovih filmov, niti tistim iz filmov podobno sumljive kvalitete, a vseeno ostaja relativen presežek. Pesmi so umeščene ustrezno in dejansko pričarajo “feel good” vzdušje zabave. Posebej je potrebno izpostaviti lik Walterja Davisa (igralec Courtney B. Vance), ki totalno poruši samega sebe in s svojimi norčijami in neumnostmi še najbolj pripomore k zabavi gledalca. Omeniti velja, da je samo dogajanje tokrat postavljeno v Chichago, kar vseeno nekoliko razbije praznično rutino New Yorka oz. Los Angelesa.

Če smo B. Vanceja pohvalili, pa moramo okrcati enega izmed protagonistov, nezapomljivega T. J. Millerja, ki nikakor ni dorasel vlogi otročjega šefa, ki priredi najbolj noro božično zabavo v mestu. Skratka, kje sta Jonah Hill in Will Ferrell, ko ju potrebuješ? Ostali liki in igralci so zgolj povprečni, še najbolj neizkoriščen pa seveda ostane Jason Bateman. Resda je Olivia Munn s svojimi mešanimi potezami krasna za znoret, vendar ji to oskarja zagotovo ne bo prineslo …

V ameriških komedijah že leta opažamo obilico referenc na nekatera stara in nova dela hollywoodske produkcije. Čeprav te mestoma zaradi domiselnosti in proženja nostalgije izpadejo izjemno učinkovito, pa so vse prevečkrat zlorabljene še bolj kot v Pa ne še en film za mulce. V Božični žurki v pisarni je konkretno največ govora o Hitrih in drznih, ki služijo tudi kot “kladivo Stanislavskega”, saj se v eni izmed scen razpleta ekipa poigrava z mislijo skoka preko dvignjenega mostu.

Če reference prispevajo k šablonskosti in klišejem, pa to še bolj velja za neumestne prizore, ki z namenom nasmejati presežejo vse meje razumnega in celo dobrega okusa. Izenačevanje znotrajčrevesnega pritiska, fotokopiranje anatomskih predelov med nogama in prizori v stilu “epic fails december 2016” osnovnošolce morda še dandanes neizmerno zabavajo, a so za nekoliko starejšo publiko nesprejemljiva, cenena, primitivna in vulgarna oblika komedije.

Sam razplet zgodbe je totalno nerealen in podcenjuje gledalčevo inteligenco. Vsem je namreč jasno, da je za velik premik v tehnološkem svetu potrebno še kaj več kot nekaj minut ekstremne motivacije. Seveda vsemu skupaj sledi še družinska sprava – konec dober, vse dobro.

Skratka, celoten film bo šel mimo vas hitreje kot redke dobre šale mimo večine gledalcev na medijski premieri, čez leto ali dve pa zanj obstaja velika nevarnost, da se ga sploh ne boste več spomnili. Zgolj za silo, če nimate prevelikih pričakovanj!

                                                                        Foto: IMDb