My First Highway (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Belgijsko-nizozemska koprodukcija je bila na lanskem festivalu Film na oko predstavljena v okviru tekmovalnega programa. Film bi lahko opisali tudi kot "coming of age gone wrong", pri čemer se zadnji besedi ne nanašata na samo kvaliteto prikazanega, saj gre za soliden izdelek, katerega odlikujejo režija, kadriranje in fotografija, temveč na sam potek zgodbe, ki je nekoliko nekonvencionalen, a zato toliko bolj sporočilen.

Mladi (in starejši) igralci svoje delo opravijo na zadovoljivem nivoju. Glavna izmed njih, Aäron Roggeman (nekoliko spominja na mladega Johnnyja Deppa) in Romy Louise Lauwers, nista ravno najbolj blesteča izmed cehovskih vrstnikov, a vlogi najstnikov s problemi, od katerih jih eden že ima, drugi pa si jih pridela tekom filma, vseeno odigrata solidno, čeprav o kakšnih posebej karizmatičnih in globokih likih prav tako ne moremo govoriti. Kar se tiče stranskih igralcev in njihovih likov, so ti postavljeni preveč v ozadje, česar gledalci pretežno zahodnjaške produkcije nismo vajeni, a je bil to morda ravno namen. Ena izmed značilnosti Moje prve avtoceste so dokaj eksplicitni seksualni prizori (festivalska oznaka 14+) in tematika spolnosti nasploh (samozadovoljevanje, posilstvo), kar pa ob starosti glavnih akterjev sproža nekaj pomislekov.

Kot zgoraj zapisano, je ena od odlik filma režija, za katero je poskrbel relativno mladi Belgijec Kevin Meul. Takoj se opazi zanimivo in dobro kadriranje, prav takšna pa je tudi fotografija (Menno Mans). Posamezne scene žanru primerno dopolnjuje dobra klubska glasba, ki ustvari svojevrstno vzdušje. Tekom zgodbe smo priča nekaj t.i. "callback" momentom (našteli smo jih približno pet), ki jih poznamo že iz najrazličnejših hollywoodskih filmov. Gre za eno izmed tehnik, s katero scenaristi poizkušajo popestriti svoje izdelke in scenariju vdahniti dodano vrednost. Tako smo npr. na začetku priča prizoru, ko protagonistov mlajši bratec z mamico stavi, da jo lahko poljubi, brez da bi se je pri tem dotaknil z ustnicami, ko ta zapre oči pa se izkaže, da gre le za potegavščino, s pomočjo katere se da ukrasti poljub. Enako frazo nato protagonist uporabi za to, da poljubi dekle, ki mu je všeč.

Pa ostanimo še malo pri scenariju. Zgodba svoj vrhunec doseže nekje na sredini. Po tem se zdi, da ni za povedati ničesar več, da bi moral scenarist z glavnim dogodkom še nekoliko počakati in da nas čaka še 45 minut dolgočasnega razpletanja. A vendar se tempo dogajanja vseeno vzdržuje na zadovoljivem nivoju. Tako do konca prejmemo nauk, da se zaradi objestnosti, ki se napaja pri trenutni zaljubljenosti, ne izplača zapraviti lastne prihodnosti, glavni junak pa tekom dogodkov skoraj postane enak človeku, kateremu je sodil, kar je nekoliko groteskno in ironično, tako kot tudi zadnja scena, ki se zaključi še z enim izmed "callback"-ov. Kljub vsemu jasnih odgovorov glede preteklosti in prihodnosti glavnih junakov ne dobimo, a je to v resnici eden izmed čarov filmske umetnosti nasploh, saj mora gledalec uporabiti lastno domišljijo, konec koncev pa tudi življenje samo ne ponuja enoznačnih oz. dokončnih odgovorov.  

Moja prva avtocesta torej predstavlja zanimiv žanrski odmik od ustaljenih pravil, ki s solidno tehnično izvedbo poda nekaj življenjskih sporočil, ki so prvenstveno namenjena odraščajočim, a jih bodo, ironično, razumeli predvsem odrasli. Zgolj slaba ura in pol igralnega časa pa v primeru, da vam film ne bo všeč, ne predstavlja rizične naložbe.

                                                                         Foto: IMDb

The Edge of Seventeen (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Pri sedemnajstih predstavlja režijski debi ameriške filmarke Kelly Fremon Craig. Komična mladinska drama s primesmi romantičnega filma je svoj navdih – tudi po besedah avtorice – črpala pri mojstru “coming of age” filma, pokojnemu Johnu Hughesu. Kako uspešna je bila Fremon Craigova s svojim lastnim neodvisnim projektom, si preberite v spodnjih vrsticah.

Mladinski oz. najstniški filmi so svoj vrh in razcvet doživeli v osemdesetih letih preteklega stoletja. Sobotni klub (The Breakfast Club), Reci karkoli (Say Anything …), Risky Business in Ostani z menoj (Stand by Me) so le nekateri predstavniki širokega spektra žanrskih klasik. Njihovo bistvo iz današnje perspektive tiči v tem, da so še vedno aktualni, zabavni in primerni za vse generacije. Tudi Pri sedemnajstih se med ogledom opazno zgleduje po pionirjih. Še več, tega sploh ne skriva. Glavna junakinja Nadine priznava, da ji današnji časi ne ležijo najbolj, da je stara duša, ki so ji všeč stara glasba, stari filmi, celo stari ljudje, pa tudi njena garderoba je stara kakšnih trideset let. V ozadju ene izmed scen slišimo skladbo “True” nekdaj popularne angleške zasedbe Spandau Ballet, najbolj očitno referenco pa dobimo skozi sceno v bazenu, ki zelo spominja na tisto iz Ameriške gimnazije (Fast Times at Ridgemont High, 1982).

Najbolj pozitivna stvar filma je gotovo prekaljeni igralski maček Woody Harrelson, ki z likom ciničnega srednješolskega učitelja gospoda Brunerja ukrade prav vsako sceno, v kateri se pojavi. V vlogi brata glavne junakinje nastopa Blake Jenner, ki je predlani nase opozoril v Linklaterjevem Ta nora 80a (Everybody Wants Some!!), če pa ste se spraševali, od kje poznate simpatično Hailee Steinfeld, vam svetujemo ponoven ogled vesterna bratov Coen Pravi pogum (True Grit, 2010). Kar se tiče ostalih igralcev, o pretiranih zvezdah ne moremo govoriti, morda omenimo še Kyro Sedgwick v vlogi Nadinine matere, katera svoje delo opravi solidno.

Če smo prej zapisali, da je prvina klasik njihova brezčasna aktualnost, tega nikakor ne moremo trditi za Pri sedemnajstih. Ko se na koncu gledalec tolaži z besedami “morda bi mi bil film bolj všeč, če bi ga videl kot najstnik” je jasno, da nekaj ni bilo narejeno prav oz. zadosti dobro. Film nas tekom ogleda premalo vsrka in prave rdeče niti ne vzpostavi, povrh vsega pa je na momente še predvidljiv. Tako očitno kot je dejstvo, da se bo idila prekinila s smrtjo očeta, so tudi besede, ki jih ima izreči gospod Bruner, ko Nadine pripelje pred prag njene hiše. Omenimo še, da je scena, v kateri Nadinin on-off ljubezenski interes Erwin predstavi svoj animirani film, milo rečeno pretirana in reakcije po projekciji tako izpadejo že malodane patetično, pa tudi sam Hayden Szeto je, če bolje pogledamo, prav tak. In ja, kolikokrat se zgodi, da 30-letnik igra vlogo najstnika?

Sčasoma nam postane jasno, da si želi biti Nadine zgolj ljubljena, saj ji po smrti očeta in izgubi najboljše/edine prijateljice manjka ravno tega, ljubezni. Morda se zaradi tega zateka v preteklost in idealizira nekaj, česar sploh ne pozna, samo zato, da bi za hip izginila iz trenutne situacije. Eno izmed sporočil filma utegne biti tudi, da zaradi podobnih razlogov veliko dobrih deklet pristane v zvezi z izkoriščevalskimi barabami, kakršna je Nick, kateremu se Nadine naposled izogne. V kolikor se najstniki v sami zgodbi ne bodo našli, zna biti Pri sedemnajstih za njih vseeno poučen film, a za kaj več žal “prekratek”.

                                                                         Foto: IMDb

Moonlight (2016)

Režija: Barry Jenkins

Scenarij: Barry Jenkins

Igrajo: Alex Hibbert, Ashton Sanders, Trevante Rhodes, Mahershala Ali, Naomie Harris

Lanski zmagovalec (dokaj zmedene) podelitve oskarja za najboljši film je čudovito predstavljena zgodba o treh življenjskih fazah temnopoltega fanta z imenom Chiron. Mesečino odlikujeta izjemna režija (Barry Jenkins) in fotografija (James Laxton), scenarij pa je nastal na podlagi semiavtobiografske drame Tarella Alvina McCraneyja. Chirona upodobijo trije različni mladi igralci, ki so svoje delo vsi po vrsti opravili več kot uspešno, saj vsak izjemno ujame protagonistova značaj in poteze, tako da imamo resnično občutek, da vseskozi spremljamo eno in isto osebo. Enako velja v primeru njegovega prijatelja Kevina, ki ga prav tako upodobijo trije igralci različnih generacij. Tudi stranski liki so odigrani več kot solidno, izstopata Naomie Harris in predvsem Mahershala Ali, kateremu je vloga prinesla celo oskarja, pa čeprav je zradiran že po prvi tretjini zgodbe. Vizualno čudovit in pripovedno močan film sicer najbolje teče v prvi polovici, nato pa se njegov motor nekoliko ustavi, a vendar ne toliko, da mu ne bi uspelo več kot uspešno pripeljati do cilja. In to med prvimi leta 2016!

Moja ocena: 4.5/5

                                                                                                            Foto: IMDb

Ozark, s01e08 (2017)

Tokratna epizoda nas popelje nazaj v leto 2007, ko Obama pravzaprav še ni bil Obama, ko se je Osama bin Laden skrival neznano kje in ko je Facebook veljal za perspektivno spletno platformo. Skozi nelinearen tok dogodkov, kar je dobrodošla sprememba in pohvale vreden aspekt naracije, se seznanimo z Martyjevo indoktrinacijo v kartelno poslovanje, spremljamo pa tudi bolj osebno zgodbo njegove družine. Poleg tega je predstavljeno ozadje agenta Pettyja, katerega mati je po nesrečnem naključju postala odvisna od opiatov, kar je sina verjetno dodatno spodbudilo v njegovem boju proti drogam. Manjkajoč košček mozaika ostaja usoda Pettyjovega takratnega partnerja, zato imam občutek, da se bomo v preteklost še vrnili ... Dodano vrednost epizodi daje tudi njena filozofska plat; vse od Martyjeve razlage o "učinku metulja" pa do prikaza človeške lakomnosti, kateri so očitno edina ovira zakonski predpisi, ne pa morala.    

                                                                          Foto: IMDb 

Ozark, s01e07 (2017)

Jonah, ta zabredli Trioki vran, je končno tudi faca in dečko, ki zna razmišljati s svojo glavo, ter je povrh tega še sila zabaven. V epizodi dobimo nekaj vrhuncev suspenza, a jo vseeno še kar kvari predvidljivost, mestoma pa se zdi potek zgodbe privlečen za lase. Snell na "miren" način pride do svojih ciljev; lahko bi rekli, da kot volk ostane sit, duhovnik in njegova žena (ter njun plod) pa cela. Marty je nasprotno v velikih težavah, vsega skupaj pa ne olajša niti prihod poklicnega zastraševalca (morilca?) niti Charlottin izlet v neznano. Vseeno se Byrdova znajdeta in krepko oskubita mamo Wendyjinega sodelavca, ki ji pretijo nesluteni zapleti druge vrste ... Ključni predmeti tokratne epizode postanejo plavalna očala, prašič na ražnju, zaporniška ograja in kanta bencina, od katerih imajo največjo pomensko vrednost prva, čeprav bo zanimivo videti tudi, do kod seže vpliv Ruthinega očeta.

                                                                                                            Foto: IMDb

Ozark, s01e06 (2017)

Ok, zgodba je že kar precej namotana, zdaj jo bo potrebno še odmotati. Logično, saj smo čez polovico serije, no, če v zakup vzamemo, da epizoda na njenem repu trajaja slabo uro in pol, pa niti ne. Kakorkoli, Marty zabrede globoko v težave; najprej mu Snell onemogoči postavitev cerkve, nato za njegovo početje izve Rachel, na koncu pa se nad konstrukcijo svetišča razbohoti še prepovedani krst. Aja, vmes komaj uide smrti, za nameček pa Wendy odkrije, da ni bila edina, ki je pred zakoncem skrivala svoje početje, zato se svež začetek zdi še bolj oddaljen kot prej. Charlotte izgubi nedolžnost (?) z Abercrombie modelom, njenega brata pa strast do orožja kar ne mine in ne mine. Buddy pove, da je Detroit zapustil po tem, ko je ubil Jimmyja Hoffo, Wendy pa se mu izpove o nekdanji politični karieri, ko je delala za bodočega senatorja in kasneje predsednika ZDA, Baracka Obamo, kateri je po slabem letu brezvladja očitno že postal ikona.  

                                                                         Foto: IMDb

Misel za novo leto

"Now if you think about it, if I toss a coin a hundred times, and I'm allowed to withhold from you the answers half the times, the I can convince you that I have a coin with two heads."

Ben Goldacre