Moja ocena: 3.5/5
Belgijsko-nizozemska koprodukcija je bila na lanskem festivalu Film na oko predstavljena v okviru tekmovalnega programa. Film bi lahko opisali tudi kot "coming of age gone wrong", pri čemer se zadnji besedi ne nanašata na samo kvaliteto prikazanega, saj gre za soliden izdelek, katerega odlikujejo režija, kadriranje in fotografija, temveč na sam potek zgodbe, ki je nekoliko nekonvencionalen, a zato toliko bolj sporočilen.
Belgijsko-nizozemska koprodukcija je bila na lanskem festivalu Film na oko predstavljena v okviru tekmovalnega programa. Film bi lahko opisali tudi kot "coming of age gone wrong", pri čemer se zadnji besedi ne nanašata na samo kvaliteto prikazanega, saj gre za soliden izdelek, katerega odlikujejo režija, kadriranje in fotografija, temveč na sam potek zgodbe, ki je nekoliko nekonvencionalen, a zato toliko bolj sporočilen.
Mladi (in starejši) igralci svoje
delo opravijo na zadovoljivem nivoju. Glavna izmed njih, Aäron Roggeman (nekoliko spominja na mladega Johnnyja
Deppa) in Romy Louise Lauwers, nista ravno najbolj blesteča izmed cehovskih
vrstnikov, a vlogi najstnikov s problemi, od katerih jih eden že ima, drugi pa
si jih pridela tekom filma, vseeno odigrata solidno, čeprav o kakšnih posebej
karizmatičnih in globokih likih prav tako ne moremo govoriti. Kar se tiče
stranskih igralcev in njihovih likov, so ti postavljeni preveč v ozadje, česar
gledalci pretežno zahodnjaške produkcije nismo vajeni, a je bil to morda ravno
namen. Ena izmed značilnosti Moje prve
avtoceste so dokaj eksplicitni seksualni prizori (festivalska oznaka 14+)
in tematika spolnosti nasploh (samozadovoljevanje, posilstvo), kar pa ob starosti
glavnih akterjev sproža nekaj pomislekov.
Kot zgoraj zapisano, je ena od
odlik filma režija, za katero je poskrbel relativno mladi Belgijec Kevin Meul.
Takoj se opazi zanimivo in dobro kadriranje, prav takšna pa je tudi fotografija
(Menno Mans). Posamezne scene žanru primerno dopolnjuje dobra klubska glasba,
ki ustvari svojevrstno vzdušje. Tekom zgodbe smo priča nekaj t.i.
"callback" momentom (našteli smo jih približno pet), ki jih poznamo
že iz najrazličnejših hollywoodskih filmov. Gre za eno izmed tehnik, s katero
scenaristi poizkušajo popestriti svoje izdelke in scenariju vdahniti dodano
vrednost. Tako smo npr. na začetku priča prizoru, ko protagonistov mlajši
bratec z mamico stavi, da jo lahko poljubi, brez da bi se je pri tem dotaknil z
ustnicami, ko ta zapre oči pa se izkaže, da gre le za potegavščino, s pomočjo
katere se da ukrasti poljub. Enako frazo nato protagonist uporabi za to, da
poljubi dekle, ki mu je všeč.
Pa ostanimo še malo pri
scenariju. Zgodba svoj vrhunec doseže nekje na sredini. Po tem se zdi, da ni za
povedati ničesar več, da bi moral scenarist z glavnim dogodkom še nekoliko
počakati in da nas čaka še 45 minut dolgočasnega razpletanja. A vendar se tempo
dogajanja vseeno vzdržuje na zadovoljivem nivoju. Tako do konca prejmemo nauk,
da se zaradi objestnosti, ki se napaja pri trenutni zaljubljenosti, ne izplača
zapraviti lastne prihodnosti, glavni junak pa tekom dogodkov skoraj postane
enak človeku, kateremu je sodil, kar je nekoliko groteskno in ironično, tako
kot tudi zadnja scena, ki se zaključi še z enim izmed "callback"-ov.
Kljub vsemu jasnih odgovorov glede preteklosti in prihodnosti glavnih junakov
ne dobimo, a je to v resnici eden izmed čarov filmske umetnosti nasploh, saj
mora gledalec uporabiti lastno domišljijo, konec koncev pa tudi življenje samo
ne ponuja enoznačnih oz. dokončnih odgovorov.
Moja prva avtocesta torej
predstavlja zanimiv žanrski odmik od ustaljenih pravil, ki s solidno tehnično
izvedbo poda nekaj življenjskih sporočil, ki so prvenstveno namenjena odraščajočim,
a jih bodo, ironično, razumeli predvsem odrasli. Zgolj slaba ura in pol
igralnega časa pa v primeru, da vam film ne bo všeč, ne predstavlja rizične
naložbe.
Foto: IMDb
Foto: IMDb
Ni komentarjev:
Objavite komentar