Ugrabitev je
bila posneta že konec leta 2014, a je nato sledilo kar nekaj zamikov datuma
premiere. V filmu režiserja Luisa Prieta (verjetno nima nobene tesnejše
povezave z znamenitim mojstrom fotografije Rodrigom Prietom) in scenarista Knata
Gwaltneyja (ja, dejansko je zadevo spisal moški) glavno vlogo prevzame Halle
Berry, nekdanje Bondovo dekle, ki kljub lani dopolnjenemu abrahamu še vedno
premore nekaj atributov, zaradi katerih smo jo pred šestnajstimi leti lahko
gledali ob boku (tudi dobesedno) Pierca Brosnana.
Problem pri
Berryjevi je pravzaprav zgolj ta, da je za svoj lik predobra igralka. Dobršna
mera patetike, ki se odraža skozi film, namreč odpade ravno na Karlo Dyson, ki
se z odločnostjo zveri in nagonom matere odloči slediti ugrabiteljem svojega
sina. Je mati s popolnimi belimi zobmi in dovršeno postavo, ki si kruh služi
kot natakarica v lokalu s hitro prehrano, kajti ženske njenega kalibra se v
življenju na drugačen način res ne znajdejo ... Tekom preganjanja ugrabiteljev
večkrat potegne sila nelogične poteze, a to glede na psihično stanje, v katerem
se lik znajde, lahko – sicer s težavo – še
nekako spregledamo. Brez kritike pa nikakor ne moremo izpustiti posameznih
izustkov, ki cinikom prav gotovo privabijo nasmeh na ustnice ("You took
the wrong kid!").
Tudi sicer
zasnova filma stoji na zelo zlizani podlagi, scenarij pa je kot švicarski sir;
pa ne zaradi kvalitete, ampak zaradi lukenj. Film se začne z eno izmed
kasnejših scen, na dveh mestih je pomoč in z njo razplet tako blizu (a na koncu
tako daleč), zaključek, ko se tretji izmed ugrabiteljev s puško v rokah
Dysonovi opravičuje in želi izpasti nedolžen, pa po nesmiselnosti poseka vse;
dobimo namreč vtis, da so ustvarjalci s poceni finto želeli zgolj šokirati
gledalce. Kar sledi, je hiter in površen epilog ("A police spokesman has
confirmed the break-up of an overseas child abduction ring. Arrest have been
made in Paris, New York, London and Dubai."), ostajajo pa nerazjasnjena
vprašanja, kot je npr. to, zakaj so ugrabitelji izbrali ravno malega Frankija
oz. kako to, da so poznali njegovo ime in ime njegove matere. Glede na
kvaliteto scenarija sicer čudi, da mantre "Marco ... Polo" niso
uporabili še v zaključku, ko Dysonova najde svojega sina ...
Vseeno Ugrabitev ponudi nekaj trenutkov
filmskega užitka, suspenza, napetosti, na momente celo vznemirljive
misterioznosti. Na začetku zgodbe nam ustvarjalci servirajo kar nekaj možnih
ugrabiteljev, vse od pozne sodelavke do moža v parku. (Osebno se mi je zdelo,
da je v ugrabitev nemara vpleteno "popolno dekle" Frankijevega očeta,
ki se pač želi odkrižati motečega pastorka.) Predvsem začetek scen, ki se
odvijajo v in okoli hiše ugrabiteljskega para nam navkljub nesmiselnemu početju
Dysonove, katera v hišo vkoraka kar sama, pri gledalcu proži določene pozitivne
emocije. Žal na koncu pravega dogovora oz. zadovoljivega razpleta nismo
deležni.
Ugrabitve torej
glede na oceno in zapisano ne moremo ravno priporočati, je pa vseeno od časa do
časa vredno pogledati kakšen slabši film. Če ne drugega zaradi tega, da znamo ceniti
boljše. In če smo že omenili slabše filme, naj v zagovor aktualnega pripomnimo,
da se ta uvršča v kategorijo "prvi (ali vsaj med prvimi) na vasi"; za
kategorijo "so bad it's good" se pač jemlje preveč resno.
Foto: IMDb
Ni komentarjev:
Objavite komentar