Manchester by the Sea (2016)

Moja ocena: 4.5/5

Če filme z letnico 2016 na koncu razporedim od najljubšega do najmanj znosnega, potem kaj hitro ugotovim, da se Manchester by the Sea nahaja prav na vrhu seznama. Zanimivo, pred ogledom nisem imel prav nobenih pričakovanj. Vedel sem sicer, da gre za kritiško čislan film z zelo hvaljeno predstavo glavnega igralca, prebral sem osnovni opis dogajanja, sicer pa sem k ogledu pristopil povsem nepripravljen. No, po koncu sem ostal pod močnim vplivom filma in oborožen z idejami za bodočo recenzijo.

Pa se pomudimo nekoliko pri akterjih. Casey Affleck že dolga leta velja za cenjenega igralca, ki pa je še vedno nekoliko v senci starejšega brata. Kot igralec gotovo neupravičeno, saj se 41-letnik lahko pohvali z zlatim globusom, bafto in še z oskarjem, medtem ko je močnejše področje 44-letnega Bena –­ vsaj po nagradah sodeč – delo za kamero. Casey Affleck v recenziranem filmu delo opravi zelo solidno, a je vsaj delni vzrok za visoko kvaliteto odigrane vloge v tem, da mu je ta pisana na kožo. Nikakor ne gre prezreti Affleckovih soigralcev, kjer na prvem mestu ne bom izpostavil ne Kyla Chandlerja in ne Michelle Williams (ki je mimogrede odlična, a to na prvo oko ni tako izrazito), temveč mladega Lucasa Hedgesa, ki si je z vlogo osirotelega najstnika pripravil odlično referenco za nadaljnje projekte. Morda še omenimo, da se v filmu v manjši stranski vlogi pojavi od "prostih dni" vidno postarani Matthew Broderick, sicer režiserjev znanec iz prejšnjih projektov.   

Ko smo ga že ravno omenili, pa se sedaj premaknimo še k ameriškemu dramatiku, scenaristu in režiserju Kennethu Lonerganu, ki je za potrebe filma opravljal praktično vse tri omenjene vloge. Gre sicer šele za njegov tretji celovečerec, a se je kot režiser in scenarist izjemno izkazal, zato niti malo ne čudi, da je bil za oskarja nominiran v obeh kategorijah (in zmagal v drugi). Zavedati se je potrebno, da gre za izviren scenarij, ki ne temelji na nobenem literarnem delu, pri nastanjanju pa so Lonerganu verjetno še kako prav prišle gledališke izkušnje. Pohvaliti velja še gladek tok kamere, nevpadljivo fotografijo, izbiro snemalnih lokacij in glasbeno spremljavo.

Glavna tematika, izguba družinskega člana in vse kar sledi, je zanimiva in originalna, hkrati pa se vzporedno razkriva še bolj tragična zgodba, pri odkrivanju katere nam pomagajo vmesni prizori iz preteklosti, ki sproti pomagajo razumeti sedanjost. Film lahko brez oklevanja označimo za predstavnika žanra "coming of age", saj gre tudi za zgodbo o odraščanju, za zgodbo o velikih spremembah in novih odgovornostih, kjer sta glavna junaka izmenjaje tako stric kot nečak.

Manchester by the Sea nam vseskozi kaže, da v življenju tudi v najbolj žalostnih, kritičnih, neprijetnih ... skratka, neprimernih trenutkih, vse ne teče gladko, s tem pa pove, da življenje ni film, kar je ironično. "Življenskost" tako ni zlorabljena skozi družinsko dramo, ampak jo slikajo nepredvidljive situacije v najbolj neprimernih trenutkih. (Črno)humorni vložki učinkujejo posredno in neposredno, saj se med filmom nekajkrat lahko prav naglas zasmejimo.

Sam konec ni žalosten, a vseeno pusti grenak priokus. Ni vesel, a vseeno ponuja upanje. Zdi se mi, da ima Manchester by the Sea potencial, da – zanemarljivim napakam navkljub oz. prav zaradi njih – čez nekaj (deset)let(ij) obvelja za klasiko. Nasvidenje torej do takrat.

                                                                         Foto: IMDb