Vam je všeč
klasika Forrest Gump. Kaj pa Snif z Johnnyjem Deppom? Casino Martina Scorseseja? Če je odgovor
pritrdilen, potem imamo nekaj za vas. Režiser Doug Liman je ponovno vpregel
Toma Cruisea in z njim na čelu posnel film o ameriškem tihotapcu, ki je konec
70-ih in v prvi polovici 80-ih posloval z nekaterimi izmed najelitnejših
kriminalnih (khm ...) organizacij na svetu.
Tom Cruise
je klasični Tom Cruise, torej bolj "movie star" kot igralec, kar pa
za potrebe filma sploh ni slabo. V naslovni vlogi se namreč odreže povsem
solidno, prav tako večjih zamer ne gojim do ostalih članov igralskega ansambla.
Morda nas, razvajene od Netflixove serije Narcos,
nekoliko zmede le igralec, ki upodablja Pabla Escobarja, saj nanj ne asociira
prav dobro. Nasploh se zdi, da je ravno zaradi omenjene serije lik kokainskega
kralja med filmskimi in televizijskimi ustvarjalci postal sila priljubljen.
Pred Tihotapcem smo ga denimo videli
v Infiltratorju; med filmoma lahko
celo potegnemo nekaj vzporednic, če ne drugega, se v obeh pojavi lik Barryja
Seala.
Naslednja
pohvale vredna stvar je nepredvidljivost. Režiser na nekaj točkah gledalce
resnično preseneti, v najbolj skrajnih trenutkih jih celo premeteno prisili, da
pozabijo na predvidljivi scenarij, kateri se večkrat sploh ne odvije. Primeri
zapisanega so vpeljava lika Pabla Escobarja (kot glavno ime Medelinskega
kartela je predstavljen zelo mimobežno), scena ali dve s Sealovim svakom (bomba
eksplodira nekoliki pozno ...), neizkoriščen lik lokalnega šerifa (igra ga
dokaj prepoznavni Jesse Plemons), za prej neposvečene pa tudi končna usoda
glavnega lika.
Film svojo
forrestgumpsovstvo upraviči s pojavom najrazličnejših zgodovinskih osebnosti,
na katere Barry Seal naleti med svojimi "popotovanji", posledično pa
imajo njegova dejanja zanimiv vpliv na aktualno politično dogajanje, kar je
dodatno podkrepljeno s prikazi resničnih posnetkov. Jimmy Carter, general
Noriega, že omenjeni Medelinski kartel, zakonca Reagan, Bill Clinton itd., od
vsega pa je verjetno najboljša in najbolj subtilna referenca pojav kasnejšega
ameriškega predsednika Georgeja W. Busha, ki takrat še ko prismuknjeni mladec
(kasneje je bil samo še prismuknjen ...) izmenja nekaj besed z glavnim likom,
medtem ko oba čakata na hodniku Bele hiše.
Seveda ima
vse skupaj tudi svoje šibke točke. Zgodba je v splošnem zbanalizirana, po drugi
strani pa so posamezni dogodki prav po hollywoodsko neverjetni. Mrgoli
nelogičnih potez, ki se v resnici nikakor ne bi mogle zgoditi in so skozi humor
prikazane kot nekaj povsem normalnega, gledalec pa se mora upreti na "suspension
of disbelief". To je še nekako lahko sprejeti, vendar humor, posamezni
kadri in film nasploh preveč spominjajo na že videno iz drugih del.
Skozi
pripovedno lahkotnost, solidno režijo, glasbeno podlago in politično zanimivost
torej dobimo film, ki je povsem gledljiv in zabaven, vendar presežka zaradi
premalo inovativnosti in dodane vrednosti ne ustvari. Škoda, glede na to, da je
bila cena posnetega plačan z življenjem dveh pri filmu sodelujočih pilotov, ki
sta umrla jeseni 2015, med vračanjem na medelinsko letališče. Tretji član
posadke, prav tako pilot, je bil poškodovan.
Foto: IMDb
Ni komentarjev:
Objavite komentar