sobota, 6. januar 2018

The Edge of Seventeen (2016)


Pri sedemnajstih predstavlja režijski debi ameriške filmarke Kelly Fremon Craig. Komična mladinska drama s primesmi romantičnega filma je svoj navdih – tudi po besedah avtorice – črpala pri mojstru “coming of age” filma, pokojnemu Johnu Hughesu. Kako uspešna je bila Fremon Craigova s svojim lastnim neodvisnim projektom, si preberite v spodnjih vrsticah.
Mladinski oz. najstniški filmi so svoj vrh in razcvet doživeli v osemdesetih letih preteklega stoletja. Sobotni klub (The Breakfast Club), Reci karkoli (Say Anything …), Risky Business in Ostani z menoj (Stand by Me) so le nekateri predstavniki širokega spektra žanrskih klasik. Njihovo bistvo iz današnje perspektive tiči v tem, da so še vedno aktualni, zabavni in primerni za vse generacije. Tudi Pri sedemnajstih se med ogledom opazno zgleduje po pionirjih. Še več, tega sploh ne skriva. Glavna junakinja Nadine priznava, da ji današnji časi ne ležijo najbolj, da je stara duša, ki so ji všeč stara glasba, stari filmi, celo stari ljudje, pa tudi njena garderoba je stara kakšnih trideset let. V ozadju ene izmed scen slišimo skladbo “True” nekdaj popularne angleške zasedbe Spandau Ballet, najbolj očitno referenco pa dobimo skozi sceno v bazenu, ki zelo spominja na tisto iz Ameriške gimnazije (Fast Times at Ridgemont High, 1982).
Najbolj pozitivna stvar filma je gotovo prekaljeni igralski maček Woody Harrelson, ki z likom ciničnega srednješolskega učitelja gospoda Brunerja ukrade prav vsako sceno, v kateri se pojavi. V vlogi brata glavne junakinje nastopa Blake Jenner, ki je predlani nase opozoril v Linklaterjevem Ta nora 80a (Everybody Wants Some!!), če pa ste se spraševali, od kje poznate simpatično Hailee Steinfeld, vam svetujemo ponoven ogled vesterna bratov Coen Pravi pogum (True Grit, 2010). Kar se tiče ostalih igralcev, o pretiranih zvezdah ne moremo govoriti, morda omenimo še Kyro Sedgwick v vlogi Nadinine matere, katera svoje delo opravi solidno.
Če smo prej zapisali, da je prvina klasik njihova brezčasna aktualnost, tega nikakor ne moremo trditi za Pri sedemnajstih. Ko se na koncu gledalec tolaži z besedami “morda bi mi bil film bolj všeč, če bi ga videl kot najstnik” je jasno, da nekaj ni bilo narejeno prav oz. zadosti dobro. Film nas tekom ogleda premalo vsrka in prave rdeče niti ne vzpostavi, povrh vsega pa je na momente še predvidljiv. Tako očitno kot je dejstvo, da se bo idila prekinila s smrtjo očeta, so tudi besede, ki jih ima izreči gospod Bruner, ko Nadine pripelje pred prag njene hiše. Omenimo še, da je scena, v kateri Nadinin on-off ljubezenski interes Erwin predstavi svoj animirani film, milo rečeno pretirana in reakcije po projekciji tako izpadejo že malodane patetično, pa tudi sam Hayden Szeto je, če bolje pogledamo, prav tak. In ja, kolikokrat se zgodi, da 30-letnik igra vlogo najstnika?
Sčasoma nam postane jasno, da si želi biti Nadine zgolj ljubljena, saj ji po smrti očeta in izgubi najboljše/edine prijateljice manjka ravno tega, ljubezni. Morda se zaradi tega zateka v preteklost in idealizira nekaj, česar sploh ne pozna, samo zato, da bi za hip izginila iz trenutne situacije. Eno izmed sporočil filma utegne biti tudi, da zaradi podobnih razlogov veliko dobrih deklet pristane v zvezi z izkoriščevalskimi barabami, kakršna je Nick, kateremu se Nadine naposled izogne. V kolikor se najstniki v sami zgodbi ne bodo našli, zna biti Pri sedemnajstih za njih vseeno poučen film, a za kaj več žal “prekratek”.

                                                                         Foto: IMDb

Ni komentarjev:

Objavite komentar