Pri sedemnajstih predstavlja režijski debi
ameriške filmarke Kelly Fremon Craig. Komična mladinska drama s primesmi
romantičnega filma je svoj navdih – tudi po besedah avtorice – črpala pri
mojstru “coming of age” filma, pokojnemu Johnu Hughesu. Kako uspešna je bila
Fremon Craigova s svojim lastnim neodvisnim projektom, si preberite v spodnjih
vrsticah.
Mladinski oz. najstniški filmi so svoj vrh in razcvet doživeli v
osemdesetih letih preteklega stoletja. Sobotni
klub (The Breakfast Club), Reci karkoli (Say
Anything …), Risky Business in Ostani z menoj (Stand
by Me) so le nekateri predstavniki širokega spektra žanrskih klasik.
Njihovo bistvo iz današnje perspektive tiči v tem, da so še vedno aktualni,
zabavni in primerni za vse generacije. Tudi Pri
sedemnajstih se med ogledom opazno zgleduje po pionirjih. Še več,
tega sploh ne skriva. Glavna junakinja Nadine priznava, da ji današnji časi ne
ležijo najbolj, da je stara duša, ki so ji všeč stara glasba, stari filmi, celo
stari ljudje, pa tudi njena garderoba je stara kakšnih trideset let. V ozadju
ene izmed scen slišimo skladbo “True” nekdaj popularne angleške zasedbe Spandau
Ballet, najbolj očitno referenco pa dobimo skozi sceno v bazenu, ki zelo
spominja na tisto iz Ameriške gimnazije (Fast Times at Ridgemont High, 1982).
Najbolj pozitivna stvar filma je gotovo prekaljeni igralski
maček Woody Harrelson, ki z likom ciničnega srednješolskega učitelja gospoda
Brunerja ukrade prav vsako sceno, v kateri se pojavi. V vlogi brata glavne
junakinje nastopa Blake Jenner, ki je predlani nase opozoril v Linklaterjevem Ta nora 80a (Everybody Wants Some!!), če pa ste se
spraševali, od kje poznate simpatično Hailee Steinfeld, vam svetujemo ponoven
ogled vesterna bratov Coen Pravi pogum (True Grit, 2010). Kar se tiče ostalih
igralcev, o pretiranih zvezdah ne moremo govoriti, morda omenimo še Kyro
Sedgwick v vlogi Nadinine matere, katera svoje delo opravi solidno.
Če smo prej zapisali, da je prvina klasik njihova brezčasna aktualnost,
tega nikakor ne moremo trditi za Pri
sedemnajstih. Ko se na koncu gledalec tolaži z besedami “morda bi mi bil
film bolj všeč, če bi ga videl kot najstnik” je jasno, da nekaj ni bilo
narejeno prav oz. zadosti dobro. Film nas tekom ogleda premalo vsrka in prave
rdeče niti ne vzpostavi, povrh vsega pa je na momente še predvidljiv. Tako
očitno kot je dejstvo, da se bo idila prekinila s smrtjo očeta, so tudi besede,
ki jih ima izreči gospod Bruner, ko Nadine pripelje pred prag njene hiše.
Omenimo še, da je scena, v kateri Nadinin on-off ljubezenski interes Erwin
predstavi svoj animirani film, milo rečeno pretirana in reakcije po projekciji
tako izpadejo že malodane patetično, pa tudi sam Hayden Szeto je, če bolje
pogledamo, prav tak. In ja, kolikokrat se zgodi, da 30-letnik igra vlogo
najstnika?
Sčasoma nam
postane jasno, da si želi biti Nadine zgolj ljubljena, saj ji po smrti očeta in
izgubi najboljše/edine prijateljice manjka ravno tega, ljubezni. Morda se
zaradi tega zateka v preteklost in idealizira nekaj, česar sploh ne pozna, samo
zato, da bi za hip izginila iz trenutne situacije. Eno izmed sporočil filma
utegne biti tudi, da zaradi podobnih razlogov veliko dobrih deklet pristane v
zvezi z izkoriščevalskimi barabami, kakršna je Nick, kateremu se Nadine
naposled izogne. V kolikor se najstniki v sami zgodbi ne bodo našli, zna biti Pri sedemnajstih za njih
vseeno poučen film, a za kaj več žal “prekratek”.
Foto: IMDb
Ni komentarjev:
Objavite komentar