Aki
Kaurismäki je za številne prestižne nagrade nominirani in večkrat nagrajeni
finski režiser ter scenarist, ki pa že slabih trideset let prebiva na
Portugalskem. Njegov zadnji film, Druga
stran upanja, je bil lani na Berlinskem filmskem festivalu nominiran
za zlatega leva (najboljši film), prejel pa je srebrnega (najboljši režiser).
Gre za
zgodbo o Wikströmu, pravkar ločenemu trgovcu poznih srednjih let, in mlademu
sirskemu beguncu Khaledu. Poti obeh se na začetku za kratek čas neopazno
križata, nato pa sledimo dvema praktično ločenima tokovoma, ki se čez čas
prepleteta v celoto. Wikström se odloči, da se bo namesto s preprodajo moških
srajc raje ukvarjal z gostinstvom, in tako od prodaje željnega (kmalu bivšega)
lastnika odkupi zavidanja nevredno gostilno. Njegova zgodba je komična, po
drugi strani pa je Khaledova bolj trpka, saj dobimo vpogled v njegovo kruto
usodo. Nekega dne je namreč v Alepu naletel na porušeno hišo, pod njo pa je
bila zakopana skoraj vsa njegova družina. Tako je z bližnjimi pokopal tudi boga
in se odpravil čez mejo kot begunec. Na poti (ki ga je, kot pove, vodila tudi
čez našo rodno grudo) je izgubil stik s sestro, kar se zdi edina stvar, katera
ga še ohranja pri življenju in mu daje smisel, saj si jo neskončno želi zopet
najti. Miru pa nima tudi na Finskem, kjer je tarča lokalnih nacional(social)istov,
ki še sami ne vedo dobro, proti komu ali čemu se sploh repenčijo oz. kdo ali
kaj je tisto, kar jih moti ...
Dogajanje
ves čas spremlja subtilen, skorajda latenten humor, ki pa je ravno zaradi tega
eden izmed adutov filmske predstave. Dodatno lahko pohvalimo še fotografijo,
saj različna "senčenja" delu vdihnejo unikaten pečat. Toda, kaj ko
ostali elementni kazijo estetiko posnetega in že tako mračni finski atmosferi
dodajo še več malodušja. Z grotesknostjo sicer ni nič narobe, je pa ta povsem
premalo stilizirana. Kostumografija in scenografija sta nikakršni, človek pa si
prav želi, da bi svoj pridih dodal nekdo, kot je npr. ameriški režiser Wes
Anderson, znan po stilizirani podobi svojih filmov. Kaurismäki je pač človek
vsebine, boste rekli, a tudi tu razen že prežvečene družbene kritike ne dobimo
kaj dosti. Da, procedura in papirografija sta hudič, pota administracije pa so
zavita v spiralo, a na to je opozorilo že mnogo drugih filmov in umetniških del
nasploh. Še najbolj sveža je morda ravno zadnja scena, ko v notranje organe
ranjeni Khaled pomirjeno leži ob vodi in se igra s kužkom, ki je prav tako
vsiljivec, spokojnost pa mu daje dosežen cilj – najdena sestra!
Išče pa tudi
Wikström. Najprej denar, nato posel, potem nišo, na koncu pa najde izgubljeno
ženo. Druga stran upanja pa ni samo
film o iskanju. Poleg sovraštva osvetli še ljubezen in dobroto, ter tako
postane film o človeški solidarnosti. Delavka v azilnem domu, iraški begunec,
lokalni klateži, obupani brat in obupni gostinec so ljudje, ki jim za sočloveka
ni vseeno ter so tako sposobni pokukati preko nezdrave pameti, birokracije,
strahu in egoizma. Kaurismäki ni posnel filma, ki bi z aktualnostjo zdržal
desetletja (vsaj upamo), je pa trenutno še aktualna tematika begunstva zagotovo
vredna režiserjeve kritike.
Film
priporočam vsem ljubiteljem finskega filmarja in pa tistim, ki jim je blizu
nekoliko nenavaden humor. Ostali? Utegnete se nekoliko (ali pa kar precej)
dolgočasiti.
Foto: IMDb
Ni komentarjev:
Objavite komentar