True Detective, s02e05 (2015)

"Pain is inexhaustible. It's only people who get exhausted."

Mislim, da lahko zdaj z gotovostjo rečem, da je druga sezona Pravega detektiva slabša od premierne. Teoretične rezerve so izčrpane. Karkoli se lahko zgodi, tudi izjemen razplet, ki je bil lani morda šibkejša točka za večino gledalcev, ne more spremeniti tega dejstva. Igor Harb, ki piše recenzijo serije za spletni portal časopisa Delo, je v povezavi s peto epizodo "tvitnil", da je druga sezona  bolj podobna seriji Zakon in red: sestanki in mediacije. Hkrati za Delo.si dodaja: "66 dni kasneje in spet smo na začetku...". Se strinjam. Preveč je posedanja, pogovarjanja in zakonskih zdrah zakoncev Semyon. A little less conversation, a little more action please! Sezona ima osem epizod, z ogledano peto se tako prebijemo dodobra čez polovico, pa serija še vedno ni ujela pravega ritma, z izjemo dveh prebliskov v podobi četrte in -vsaj zame- prve epizode. Ponovno nisem doživel izkušnje suspenza (kot približka izpostavljam "obisk" detektiva Velcora pri psihiatru in pri delodajalcu), zanimanje je (ponovno) upadlo. Kot napisano, mineta dva meseca. Tožilec Geldof preiskavo Casperejevega umora zaključi in napove kandidaturo za guvernerja. Semyonu v tem času ne uspe povrniti izgubljenih milijonov, z ženo sta se preselila v manjšo in preprostejšo hišo. Zanj zdaj dela (bivši) detektiv Velcoro, ki je pri policiji dal odpoved. Bezzeridesova je umaknjena iz terena in hodi na nekakšne sestanke spolnih prestopnikov. Woodrugh prav tako opravlja delo pisarniške narave, preiskuje namreč zavarovalniške goljufije, razlog pa je enak kot pri Bezzeridesovi- domevno spolno nadlegovanje. Semyon naroči Velcoru, naj zasleduje Blakea. Sledi mu do razkošne vile dr.Pitlorja, kjer odkrije, da Blake, dr.Pitlor in sin župana Chessania poslujejo s prostitutkami. Vpleten je bil tudi Caspere. Vplivne stranke so izkoriščali s kočljivimi posnetki iz zabav. Ena izmed strank naj bi bil tudi predsednik družbe Catalyst, Jacob McCandless, ki Semyonu v zameno za posnetke iz Casperejevega skrivnega domovanja ponudi zemljo (ne v loncu, tisto malo večje kvadrature). Preiskava umora ponovno steče. Woodrugh in Bezzeridesova se odpravita na lokacijo, iz katere je nazadnje klicala pogrešano dekle, Vera. Naletita na neobljudeno hišo, v bližnjem gozdu pa na nekaj, kar lahko opišem kot krvavo mučilno lopo. Velcoro izve, da so aretirali množičnega posiljevalca, čigar DNK se ujema s tisto, najdeno na njegovi ženi po posilstvu. Jezen, izdan in šokiran se odloči obiskati Semyona. . .

                                                                            Foto: HBO       

Sledeče epizode pričakujem v upanju, da bodo iz njih iztržili, kar se iztržiti da.

True Detective, s02e04 (2015)

"All that sugar, Frank. I wonder you haven't lost your teeth."

Skrbi me, da sem po krajšem oddihu od druge sezone Pravega detektiva izgubil stik s tokom in se s tem oddaljil od objektivnega komentiranja zgodbe, pa vendar; četrta epizoda se mi je zdela boljša od predhodne, verjetno tudi od druge. Še vedno sem mnenja (kar sem kot minus v prejšnjih objavah manj izpostavljal), da serija trenutno bolj kot na misteriju okoli primera poizkuša bazirati na dia- in monologih, kakor da bi šlo za tekmovanje, kdo bo izrekel najbolj sočen -in oh in sploh za anale- stavek. Plus točke sicer rade volje podarim vsaj občasni humorni noti. A tok se je tokrat le nekoliko pospešil, "barčica" pravih detektivov je celo vijugala sem ter tja in ni vztrajala le na začrtani premici. Stvari se počasi sestavljajo skupaj, vzporedno se odkrivajo nove povezave in vprašanja, ki pritegnejo pozornost. Kakšno operacijo je prestala Semyonova žena? Kaj bo z Woodrughovim otrokom, ki je na poti? Kaj skrivata dr.Pitlor in Chessanijeva hči? Komuna Bezzeridesinega očeta? Kontaminirana zemlja? Ledo Amarilla? Woodrugh v nočnem klubu, kjer poizveduje o prostitukah pri prostitukah, naleti na bivšega soborca in z njim preživi (no, tehnično gledano verjetno še kaj drugega) noč. Kasneje izve, da je njegovo (bivše) dekle noseča. Semyon sklepa nove "mutne" posle, da bi pokril propadlo investicijo, Bezzeridesova je s strani užaljenega podrejenega obtožena spolnega nadlegovanja, Velcoro pa dobi ponudbo, ki je morda ne bo mogel zavrniti. Dixona in Woodrugha sled pripelje v zastavljalnico, v kateri odkrijeta Casperejevo ročno uro. Posnetek iz zastavljalnice ju posredno vodi do mehiškega zvodnika Amarille. Odvije se oborožena racija (odsek le-te, ki je bil prikazan v "trailer"-ju, sem omenjal v prejšnji objavi), kjer jo hudo skupijo kriminalci, civilisti in tudi policisti "na čelu" (nekoliko ironičen izbor izraza, je treba priznati) z enim od ustaljenih karakterjev. Zanima me, v katero smer bo zaneslo preiskavo v bodoče. Nagibam se k mnenju, da proti dr.Pitlorju (Rick Springfield), saj se je poleg povezave z Casperejem, Chessanijem in komuno Eliota Bezzeridesa izkazal kot preveč markanten karakter za eno samo sceno v vsej sezoni. Ogledana epizoda v enem stavku: več razpletanja in manj zapletanja je skupaj z nekaterimi novimi vprašanji končno pritegnilo mojo pozornost na način, katerega sem od te sezone pričakoval in tudi izkusil skozi prvo epizodo. Če si odtrgam še en stavek in citiram svoj najljubši lik (in upodobitelja) detektiva Velcora, upam, da lahko končno rečem: "Alright, enough of this monkey fuck!"

                                                                            Foto: HBO

Z zanimanjem torej čakam naslednjo epizodo.         

True Detective, s02e03 (2015)

"You call me you got something" -"Well, I got shot. That's something."

Odtenek boljša epizoda od prejšnje, predvsem mislim na začetni del in lovljenje zamaskiranca proti koncu, ki poskrbi za rahel porast adrenalina, a je še vseeno daleč od, lahko rečem legendarnega, 6-minutnega kadra iz prve sezone Pravega detektiva (vsi, ki ste prejšnjo sezono spremljali, boste takoj vedeli, o čem govorim, ostali si to obvezno poglejte, za domačo nalogo). Prva scena ne le spominja na, ampak s svojo grotesknostjo že kar kopira Twin Peaks (da, ponovno ga omenjam). Zdi se, da se Velcoro znajde v nekakšnih vicah, na pol poti med tem in onim svetom, kar ponazarjata pojoči Conway Twitty in Velcorov oče, za katerega kasneje izvemo, da je terminalni bolnik. Tehtnica se nato z globokim vdihom prevesi na stran živih in izkaže se (kakšno presenečenje), da Velcoro vendarle ni mrtev. Ne vem, kateri naivnež je dejansko mislil, da Farrellov lik umre, ko pa je v scenah iz "trailer"-jev jasno vidno, da brkati detektiv svoje poti ne zaključi tako hitro (poudarek je na brkati, mislim pa predvsem na sceno, ko Velcoro in Bezzeridesova naokoli strašita s pištolami). Kot napisano, se zdrami, pogleda svoj trup in postane mu jasno, da je bil ustreljen z gumijastimi naboji. Hiša, v kateri je bil ustreljen, je prizorišče umora Bena Casprea. Za zdaj še neznanec, ki je Velcoru nalomil rebra, je s seboj vzel tudi očitno pomembne posnetke s kamere v hiši. Ostane pa seznam klicev s stacionarnega telefona. Woodrugh in Bezzeridesova tako obiščeta prisrčno družinico župana Chessania, saj naj bi na ta naslov prišlo kar nekaj klicev. Semyona naprej pestijo neurejene zadeve glede poslov. Sumiti prične, da je Casperea nekdo pospravil ravno zato, da bi škodil njemu. Sum se podkrepi, ko izve za umor enega njegovih "henchman"-ov, Bena. Kar teži Woodrugha, verjetno ni posttravmatski sindrom vojnega veterana, temveč afera s soborcem. Velcora nekdanja žena posvari, da sta o njem poizvedovala državna policista. Za avtomobil, s katerim je bilo verjetno pripeljano Casperejevo truplo, se izkaže, da (je) pripada(l) transportnemu oddelku filmske ekipe. Šofer je pred izginotjem vozila odstopil z delovnega mesta, zato ga Velcoro in Bezzeridesova skleneta obiskati. Takrat se vname požar nekaj metrov od hiše nekdanjega šoferja. . . Ko potegnem črto, tretja epizoda ni ponudila dosti več od predhodne. Dogajanje se komplicira, premiki naprej so minimalni, liki pa postajajo dolgočasni (za razliko od njihovih igralcev, posebej omenjam Farrella). Prva epizoda je postavila dobre temelje, iz katerih bi se dalo graditi nebotičnike, za zdaj pa na žalost ostajamo nekje na višini stanovanjske zgradbe. Morda pa temelje le poglabljajo, z namenom zgraditi nekaj veličastnega? V tem primeru zmoti atmosfera, ki bi morala biti bolj dušeča in skrivnostna, takšna, kot so jo zastavili s prvo epizodo oz. sezono.

                                                                             Foto: HBO                 

Še vedno optimističen čakam na naslednjo epizodo.                                                    

True Detective, s02e02 (2015)

"Nobody gets rich on their own money."

Druga epizoda me je pustila nekoliko hladnejšega kot premierna. Ne ponudi globljega, nadaljnjega vpogleda v razvoj dogodkov in na način zgodbo samo preveč komplicira. Kar se tiče likov, ne izvemo nič novega in pretresljivega. Velcoro se sooči z nekdanjo ženo, ki izve za njegov incident z očetom sinovega sošolca. Sporoči mu, da bosta z novim partnerjem zahtevala polno skrbništvo nad njunim (?) sinom in zagrozi s testom očetovstva (Tu mi še vedno ni jasno, ali Velcoro dejansko ve, da sin ni njegov, ali pa se testa boji zaradi tega, kar bi lahko pokazal, in raje živi v prepričanju, da je otrokov oče.). Woodrugh še naprej ostaja skrivnosten, spoznamo pa njegovo mamo, socialni primer, ki očitno obožuje Clinta Eastwooda. Kar se tiče Bezzeridesove, beseda ponovno nanese na njenega hipijevskega očeta (v prvi sezoni smo ga spoznali v podobi Davida Morsea), ki je nekoč vodil zloglasno komuno, v kateri je odraščala tudi sama. Poleg tega se ponovno naslonijo na njeno seksualnost, ko iskanje morebitnega "dekleta" Bena Caspereja konča z ogledom posnetka seksa. Nekaj izvemo o preteklosti Semyona, prva scena, kjer zgodaj zjutraj zija v madeža na stropu, pa se mi je zdela ena boljših. Staviti si upam, da bomo ta "dva nedolžna fleka" videli v še kakšni od naslednjih epizod. . . Naj obnovim še dogajanje. Detektiva Velcoro in Dixon iz Vincija zdaj pri reševanju umora Bena Caspereja sodelujeta z Woodrughom in Bezzeridesovo. Slednja sta s strani državnih preiskovalcev naprošena, naj dodatno preučita še sumljivo policijo Vincija in dogajanje v tem mestu. Če se pošalim: Velcoro preiskuje umor, Woodrugh in Bezzeridesova pa njega. V resnih težavah se znajde tudi Semyon, ki skupaj s Casperejem izgubi nezabeleženo transakcijo, ki mu jo je izplačal v zameno za nakup zemlje ("Caspere died with my money in his pocket."). Njegovo slabo finančno stanje prične izkoriščati župan Vincija (pri izbiri igralca "casting" ekipi od srca čestitam, kajti tako na oko pokvarjenega in antipatičnega tipa v življenju še nisem videl), kateremu vroči nepopoln obrok za "svojo" igralnico. Tako se tudi v interesu Semyona znajde potreba po razrešitvi umora. In prav njega preiskovanje pripelje na vročo sled, ko izve za hišo, kamor je Caspere vodil prostitutke. Tja pošlje Velcora in zadnja scena postane mešanica šoka in negotovosti. . . Na izginotje dekleta iz prve epizode nas spomni (in tu je žal poudarek) klic detektiva Ilince partnerki Bezzeridesovi.

                                                                         Foto: The Playlist

V upanju na napredek pri razvoju dogodkov in pri prikazu ozadja likov čakam na naslednjo epizodo.

True Detective, s02e01 (2015)

"Never do anything out of hunger. Not even eating."

Prva sezona Pravega detektiva, ki jo je HBO pričel predvajati na začetku lanskega leta, je postala ultimativna uspešnica, tako med kritiki, kot gledalci. Upravičeno so nekateri trdili, da tako dobre detektivske serije ni bilo vse od žal prezgodaj zaključenega Lynchovega Twin Peaksa. (Iskreno povedano, je od takrat naprej, torej od daljnega leta 1991, žanr vegetiral in čakal, da ga nekdo oživi.) Pričakovanja pred drugo sezono so bila temu primerno visoka. Lansko leto sta Woody Harrelson in predvsem Matthew McConaughey v svojih vlogah (pravih) detektivov briljirala, predvsem za slednjega je bila serija eden izmed številnih uspehov leta 2014. Ko sem izvedel, da so za drugo sezono aktivirali Collina Farrella in Vincea Vaughna, sem bil pozitivno presenečen nad drugo in ne toliko nad prvo izbiro, saj se mi je Farrell za vlogo v seriji takšnega formata zdel preveč logična in klišejska izbira. Izbor Rachel McAdams in Taylorja Kitscha sem sprejel bolj stoično. Torej, ustvarjalci so si serijo zamislili tako, da vsako sezono gledamo drugo zgodbo, na drugem kraju (času), z drugo zasedbo. Tokrat je zgodba postavljena v sončno, mediteransko Kalifornijo. Ray Velcoro (Farrell) je detektiv v mestu Vinci, ki za kriminalca in poslovneža Franka Semyona (Vaughn) odpravlja neprijetnosti vse od kar mu je ta pred leti izdal, kdo je posilil njegovo (nosečo?-verjetno ne!) ženo. Ani Bezzerides (McAdams) je detektivka šerifovega urada v Venturi, ki izhaja iz dokaj pestrega družinskega ozadja in domnevno udejanja nenavadne spolne prakse. Paul Woodrugh (Kitsch), policist prometne patrulje, je zadnji in nikakor ne najmanj zanimiv protagonist, razen če seveda mislite, da so številne opekline po trupu in jemanje Viagre v 30-ih nekaj običajnega? Že glede same zgodovine likov je dovolj zanimivega za naslednjih sedem epizod, a vendar se zdi osrednji zaplet zgodbe umor in ugrabitev (da, v tem vrstnem redu) mestnega svetnika Bena Caspereja, ki izgine ravno v času, ko bi moral biti prisoten na podpisu pomembne pogodbe med Semyonom in ruskim vlagateljem Osipom Agronovim. . .  Prva epizoda druge sezone me je kljub visokim osebnim pričakovanjem zelo pritegnila. Kot rečeno: liki izjemno dodelani in pestrega porekla, igralci "ta pravi", lokacija poletju primerna (spodobi se, da ni ravno LA), atmosfera podobno fantastična kot v prejšnji sezoni, "opening" še boljši. Oče projekta ostaja Nic Pizzolatto, režija pa tokrat teče pod taktirko Justina Lina. Za konec: zdi se, da bo raven erotike in mehke pornografije letos višja kot lani, bojda se v enem izmed prihajajočih delov obeta celo epska scena skupinskega seksa! Nenazadnje kot nosilec genotipa 46XY ne morem mimo omembe nekaj izjemno mičnih gospodičen, na čelu z Adrio Arjono in Kelly Reilly.

                                                              

                                                                            Foto: IMDb

Komaj čakam naslednjo epizodo!                                                

Still Alice (2014)

"I wish I had cancer." Moja ocena: 3.5/5

Moj zadnji "dolg" do zmagovalcev najprestižnejših kategorij letošnjih Oskarjev. Pravijo, da umrlim ni težko, saj so mrtvi, težko je drugim. Enako naj bi veljalo za neumne. Morda bi si kdo intuitivno ali pa celo iz opažanj mislil, da podobno velja za obolele za Alzheimerjevo boleznijo, vendar že zgornji citat Alice Howland  misel ovrže. In film to lepo pokaže. Grozno je, ko veš, kaj te čaka, ko si še dovolj "priseben", da opažaš, kako toneš. Grozno je (in tu spet tako za bolnike kot svojce), ko noge ubogajo, glava pa ne več. Ciniki bi na zadnji stavek morda ugovarjali, češ "samo poglej nogometaše, se imajo čisto v redu", a to je že druga zgodba. . . Alzheimerjeva bolezen je stanje, ki ga ljudje pogosto mešajo, če ne enačijo, s starostno pozabljivostjo. O bolezni je relativno malo znanega, (pre)malo se o njej govori, čeprav se nam ravno s staranjem prebivalstva počasi, a zanesljivo, bliža manjša epidemija te nevrodegenerativne bolezni. Počasi pravzaprav že vsi lahko citiramo Alice, ko na vprašanje mlajše hčerke, če je poznala koga, ki je umrl za AIDS-om, odgovori: "Oh yeah, honey. Everybody did." Da pa Alzheimerjeve bolezni ne gre nujno enačiti s starostjo, tako kot smo se to že naučili za sive lase in plešanje, nam pokaže film. Alice namreč zboli za redko, dedno obliko, ki prizadene mlajše osebe. Še huje je, ko po genetskem testiranju starejša hči izve, da tudi ona nosi gen, ki je pri njeni mami, ter bo sčasoma tudi pri njej, sprožil nastanek bolezni. Juliane Moore (najbolj sem si jo, verjetno presenetljivo, zapomnil po vlogi v The Big Lebowski), ki je bila v kategoriji za najboljšo žensko glavno vlogo na letošnjih Oskarjih brez neformalne konkurence, suvereno odigra vlogo ženske srednjih let, katere kognitivne funkcije prično upadati. Bolj kot Moore-ova me je (pozitivno) presenetil Alec Baldwin (najbolj sem si ga zapomnil pravzaprav po nobeni vlogi), ki v filmu prevzame vlogo njenega moža. Torej, popolna, ljubeča, uspešna, intelektualno razvita družina se naenkrat znajde pred velikim izzivom za vse družinske člane. Po kopici bolj ali manj dobrih filmov o bolnikih z virusom HIV in rakom, je bil že (spet) čas za poučen in dober prikaz epidemije današnje dobe. Ravno prav dolg, najbolj zgovorne pa so morda zadnje (dobre) tri minute. . .   

                                                                           Foto: IMDb

Ob ogledu sem se asociativno spomnil na Amour (2012), Dallas Buyers Club (2013) in The Normal Heart (2014). 

Top Five (2014)

"What's your top five?" Moja ocena: 3.5/5

Menim, da (filmski) kritik nikoli ne more biti popolnoma objektiven. Kar po mojem loči dobrega kritika od slabega je ravno to, da se prvi zaveda svoje neobjektivnosti. Zakaj to razlagam? Zato, ker moram takoj na začetku priznati, da film, v katerem obdelajo široko paleto zahodne popularne kulture, vse od Pepelke in Charlesa Chaplina, preko Billa Cosbyja in Tupaca, do še danes delujočih novodobnih poetov in resničnostnih oddaj, ter film, v katerem svoj "cameo" nastopi spoštovani Jerry Seinfeld, pri meni suvereno dobi simpatije in "plus točke". Toliko kakor v resnici nisem ljubitelj ameriške kulture (nivo le-te sem z lastno kožo okušal mesec in pol), toliko jim zavidam njihovo popularno ("pop") kulturo. Enostavno me pritegnejo "trivia"-e, reference in pa zmožnost brskanja za materialom po košu bogate zakladnice, kot je to dodobra opazno npr. pri odlični nanizanki Modern Family. Top Five kar naprej servira omembe raznih akterjev, izmišljenih in resničnih, ki vsaj pri meni sprožajo izjemno ugodje ("Recorder? What are you, Lois Lane?"). Film sem doživel kot nekakšen "tribute" pop kulturi, z osredotočenostjo na stand-up komedijo in hip-hop sceno vzhodne obale. Vmes se najdejo tudi kritike današnjega scenskega dogajanja, tako tiste zabavne ("Andre, if this thing flops, we could be talking Dancing with the Stars, man."), kot take, ki ponudijo malo globji vpogled ("...this is all I have. Okay? I don't have a talent. Right? I don't sing. I don't dance. I don't act. I don't tell jokes...I am finally famous. Don't ruin this for me!"). Dogajanje je postavljeno v New York in spremlja enega zadnjih dni Andrea Allena (Chris Rock je ime glavnega junaka skoval iz imen svojega brata in deda) pred TV poroko v živo, ki jo v Los Angelesu pripravlja njegova zaročenka (Gabrielle Union). Z njo Allen komunicira prek kratkih telefonskih pogovorov. V slabih 24-ih urah se zgodi nekaj zanimivih pripetljajev, dialogov, preobratov in dobrih šal, ki se pričnejo, ko tistega dne zjutraj privoli v intrevju z novinarko New York Timesa (Rosario Dawson). Same zgodbe sicer ne gre jemati preveč resno, kar film jasno sporoča, vendar vseeno priporočam ogled. Rockov tretji režiserski projekt, med produkcijsko ekipo pa se ne ravno presenetljivo najdeta tudi v filmu omenjena Jay-Z in Kanye West.

                                                                           Foto: IMDb

Ob ogledu sta mi na misel asociativno prišla filma Training Day (2001) in Birdman (2014) ter že omenjena serija Modern Family (2009-)