The Magnificent Seven (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Akira Kurosawa je s svojimi filmi, najkonkretneje morda s Sedmimi samuraji, vplival na mnoge sodobne avtorje, kar se lepo kaže skozi dela, kot je npr. franšiza Vojna zvezd. Temu ustrezno so preko Atlantika že leta 1960 pripravili Sedem veličastnih, kjer se je sedmerica takrat najbolj robatih, možatih in neustrašnih hollywoodskih igralcev vživela v rešitelje izkoriščane mehiške vasi. 56 let kasneje so se vrnili, domnevno še bolj robati, še bolj možati in še bolj neustrašni. Pa so kos legendam, kot sta Yul Brynner in Steve McQueen?

Novodobnih Sedem veličastnih je dober poklon in soliden “remake” starejšega brata dvojčka (“čaki, kaj?”). Glede na tempo, ki ga gledalec dandanes pričakuje od tovrstnega žanra, je temu primerno dinamičen in manj linearen, čeprav še vedno ohrani preprosto osnovno zgodbo, ki je tako značilna za vestern nasploh. Premore sicer nekaj klišejev, ki pa niso pretirano moteči, ob tem pa ohranja sposobnost presenetiti gledalca in ustvariti skorajda zavidljiv suspenz. Akcijske scene si je Antoine Fuqua zamislil in tudi realiziral zelo dobro, posebej velja omeniti poslednji spopad, ki je primerno raztegnjen in ponudi tisto pravo “streljačino”. Vmes se film sicer nekajkrat izgubi in nekoliko vleče. Ustvarjalci so si pač vzeli čas, kar po svoje tudi ni tako slabo.

Sedem veličastnih je predvsem dobra zgodba o maščevanju, ki vsebuje vse elemente, ki so za to potrebni: moralnega in pokončnega protagonista, totalno izkrivljenega antagonista in osebno noto. Matt Bomer, ki se, glede na svojo prepoznavnost, pojavi za dokaj kratek čas, tu odigra pomembno vlogo, saj se gledalec z usodo njegovega lika tako bolj poistoveti ter posledično do zlih zavojevalcev čuti toliko večji odpor. Večplastnost je kakopak odveč, predalčkanje pa želeno. Morda filmu prav zaradi tega manjka tisto nekaj več, ne ponudi namreč višjega doživetja, moralnega sporočila ali dramskega momenta.

Če se, kot se spodobi, pomudimo še pri igralcih, je potrebno na prvem mestu izpostaviti odličnega Petra Sarsgaarda, ki je uspel upodobiti enega bolj priskutnih in nizkotnih negativcev letos. Njegova vloga, kot že napisano, k privlačnosti zgodbe pripomore ogromno. Denzel Washington, kot glavni nosilec vsega plemenitega, svojo vlogo odigra standardno kakovostno, dobro pa mu parirata tudi Ethan Hawke in celo Chris Pratt, ki med sedmerico vnese največ šaljivosti oz. zbadljivosti. Pohvaliti je potrebno tudi preostale štiri, najprej Vincenta D’Onofria, nato pa še Manuela Garcio-Rulfa, Martina Sensmeierja in Bjung-hun Leeja. Na tem mestu seveda ne moremo mimo opažanja, da sedmerica ne sestoji več samo iz belcev, temveč med njo najdemo še Mehičana, Indijanca, Kitajca in Afroameričana, kar je seveda v skladu z duhom časa, v katerem je film nastal. Druga stvar, mimo katere ne moremo, je ta, da film predstavlja združitev tria Fuqua-Washington-Hawke, ki je pred petnajstimi leti sodeloval v čislanem Dnevu za trening. Da Hawke napram Washingtonu ni več tako nebogljen, se prav tako mora omeniti.

Za konec še k tehničnim aspektom. Fuqua je seveda režiser, najbolj prekaljen v žanru sodobnega akcijskega filma. Pred izidom so se mnogi bali, da bo film preveč posodobljen, kljub temu pa je režiser pripravil vestern, ki je v osnovi zvest zakoreninjenim normam. K vsemu pripomoreta še solidni kamera in fotografija, kjer je opazno predvsem lepo koriščenje svetlobe.

Sedem veličastnih je vsekakor vestern, ki si ga ljubitelji tega žanra ne smejo privoščiti izpustiti, za vse ostale pa predstavlja soliden film, ki zna popestriti marsikateri (fantovski) večer.

                                                                                                       Foto: IMDb

V dvoje

Včeraj sem "pobingeal" celotno prvo sezono Marčetičeve serije V dvoje (2015-). No, prvi del sem gledal že pred dvema letoma na YouTubu, pa sem ga včeraj vseeno še enkrat. In nato še ostalih devet. Lepo. Pohvale. Luki sledim že vse od fantastične spletne serije Dan ljubezni (2009-2010), ki je zaznamovala moje zgodnje študentsko življenje, saj so nekatere njene fore postale naše interne. ("OMG Simon! -Sandi." Ja, bogi naš kolega Sandi ... ) Skratka, kaj reči ob novi, za Popov portal Voyo ustvarjeni vsebini na zahtevo? Ponovno lahko pohvalim ustvarjalce, predvsem za scenarij, njegovo gostoto in humornost, ter nekatere igralske predstave. Ja, Niko Zagode, tebe gledam! Vseeno je zadeva za kanček preveč "dramedična" in pa – vem, da to ni krivda ustvarjalcev, pa vseeno – produkcijsko absolutno podhranjena. No, sedaj prihaja druga sezono, ki naj bi bila prav produkcijsko na višjem nivoju, ne dvomim pa, da tudi vsebinsko (še) boljša. Komaj čakam!

                                                                                                       Foto: IMDb

War Dogs (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Vojni psi je z resničnimi dogodki navdihnjena zgodba o dveh ameriških “hustlerjih”, ki predstavljata vse, kar je s to državo narobe. Sla po denarju, preprodaja orožja, poslovne prevare; v filmu naletimo tudi na objestne šale in stereotipen prikaz jugovzhodne Evrope (prav zanimiva je meglena Tirana, medtem ko v Miamiju ves čas sije sonce) ter Bližnjega vzhoda. Kljub vsemu ta z dokaj dobro pripravljenim scenarijem le postreže z nekaj zanimivi sekvencami.

Kot že omenjeno, nas scenarij, ki ga je pomagal spisati režiser filma, Todd Phillips (triologija Prekrokana noč in Draga, počakaj, sem na poti), seznani z nekaj zanimivimi tehničnimi dejstvi iz orožarske industrije ter vedoželjnega gledalca sili k obračanju številk. Tudi lika sta solidno spisana (o tem več kasneje), izstopa pa še nekaj komičnih sekvenc in dialogov. Kljub temu gre pri konkretni izvedbi za dokaj šablonsko zgodbo, videno že (pre)večkrat: zabaven začetek s predstavitvijo glavnih protagonistov, dobra glasbena podlaga, katera pomaga ustvariti vzdušje (izbor je pripravil Cliff Martinez, resda pa so posamezne pesmi v kakšnem drugem filmu že bolje delovale … ), zaplet, ki komedijo prevesi v dramo, resetiranje dogajanja in epilog. Pravzaprav so Vojni psi nekakšna mešanica med Gospodarjem vojne, od katerega so si izposodili osnovni koncept, in Volkom in Wall Streeta, pri katerem so našli nekaj scenaristični idej. In Jonaha Hilla. Dodajte še ščepec referenc iz De Palmovega Brazgotinca in imate jih.

Ko smo ravno pri stvareh, razvidnih že iz napovednika, naj ponovno omenimo Jonaha Hilla, ki je skrbel predvsem za komično plat dogajanja. Igralec je (spet) pridobil kar nekaj telesne teže in prav srhljivo spominja na pokojnega stanovskega kolega Chrisa Penna. Gotovo ne moremo zanikati, da njegov nastop premore določeno mero svojevrstne zabavnosti, kot tudi ne tega, da je lik Efraima odlična karikatura pravega trgovca z orožjem, čeprav cenenosti, kot je na primer njegov značilen smeh, ponovno prispevajo k šablonskosti. Na drugi strani je Miles Teller njegova protiutež in če smo Hilla primerjali s Chrisom Pennom, lahko njega označimo za Toma Cruisa. Mimogrede, resnični David Packouz, ki ga Teller upodablja, se na začetku filma kot pevec s kitaro pojavi v domu za ostarele. (Resnični Efraim Diveroli je bil medtem že izpuščen iz zapora.) Kar se tiče ostale zasedbe, nam ostanejo še Ana de Armas, Kevin Pollak in Bradley Cooper, ki je prevzel tudi vlogo koproducenta. Prva se v vlogi Packouzovega dekleta in matere njegove hčerke odreže solidno, njen španski naglas pa, glede na to, da je osredje zgodbe postavljeno v Miami, deluje avtentično. Pollak je po dolgem času prava osvežitev, medtem ko Cooper z vlogo širi svoj umetniški razpon.

Vojni psi so z dokaj zanimivim scenarijem na kratko film, ki bazira predvsem na komičnem in lahkotnem prikazu resničnega dogajanja ter katerega realizacija je povsem povprečna, brez presežkov v režiji, fotografiji, montaži itd. Gledalce utegne bolj pritegniti letošnji Prava fanta, kjer prav tako ob dokaj kompleksni zgodbi in komični noti z dobro medsebojno kemijo prepričujeta Ryan Gosling in Russell Crowe.         

                                                                                                       Foto: IMDb

Café Society (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Woody Allen se ne misli ustaviti. Ta ultra produktivni filmski ustvarjalec, nekakšen hollywoodski Stephen King, ki svoje projekte že po pravilu tako zrežira, kot tudi spiše, nam praktično vsako leto servira nov izdelek. Do sedaj se je kot režiser preizkusil že 53-krat, kot scenarist pa celo 76-krat, če štejemo še televizijske serije, dokumentarce, kratke in televizijske filme.

Posvetimo se zdaj Kavarniški gospodi. Zgodba je postavljena v trideseta leta prejšnjega stoletja, razpeta pa je med Los Angelesom, konkretno Hollywoodom, in New Yorkom. V filmu je opaziti nekaj tipičnih Allenovih elementov, kot so čudna naključja, nenavadna sosledja dogodkov, črn humor, mešanje tragike in komike itd. Igralska zasedba je, kar se Allenovih filmov tiče, sveža. Če se nekoliko pomudimo pri le-tej (po abecednem vrstnem redu): Steve Carell je zelo soliden, Jesse Eisenberg razigran, Blake Lively ohranja dobro ime iz Brezčasne Adaline, Kristen Stewart podobno kot Carell solidna, le brez zelo, prezreti pa nikakor ne gre tudi ostalih.

Že uvodni nagovor pripovedovalca, glas Woodyja Allena, je namignil, da lahko v filmu pričakujemo barve, in res nam jih ta servira z igranjem s svetlobo: vse odtenke rumene, oranžne, rdeče in zlate, ob najrazličnejših delih dneva. Uporaba “barvanja” je morda najbolj očitna takrat, ko se v Philovi pisarni prvič pojavi Vonnie. Kader, ko se kamera osredotoči na njen s svetlobo obsijan obraz, odlično predstavi njeno nadaljnjo vlogo v filmu – vlogo usodne ženske. Allen je za potrebe filma vpregel s tremi oskarji nagrajenega direktorja fotografije, Italijana Vittoria Storara, ki je svoje mojstrstvo že dokazal v Apokalipsi zdaj, Rdečih in Zadnjem kitajskem cesarju. Pohvaliti moramo še scenografijo, kostumografijo in glasbeni ambient.

Film je, vsaj v začetku, postavljen v Hollywood zlate dobe, seveda poln različnih referenc na igralce (Spencer Tracy), filme (The Woman in Red), studie (MGM) in celo na bejzbol (Babe Ruth). Hkrati lepo prikaže zakulisje industrije, kjer so resnični “igralci”, strici iz ozadja, ki služijo prave denarce, skriti pred neželenim bliščem in medijsko pozornostjo. To raje prepustijo napol nadarjenim lepoticam z ameriškega podeželja, ki si s priigranimi zelenci kupijo hišo na Beverly Hillsu, pa tudi alkohol, pomirjevala in droge, ter tako, vsaj za nekaj časa, uživajo v tako želenem življenju. “Ignorance is bliss.” “And curse,” bi dodal, hkrati pa je pameten možakar nekoč dejal “Happiness in intelligent people is the rarest thing I know”. Pa oprostite za nekaj angleščine.

Kavarniška gospoda je simpatičen film brez pravega moralnega, narativnega epiloga, a tega pravzaprav ne potrebujemo, saj se zgodba konča ravno tam, kjer bi se mogla, čeprav bi jo lahko spremljali še kakšno minuto več. Lahko rečemo, da bolj kot na zgodbo z uvodom, jedrom, zaključkom in gosto prepredeno rdečo nitjo spominja na nekakšno kroniko. Na splošno gre za simpatičen izdelek, ki pa kaj več kot to žal ni, kar pa ne pomeni, da si ne splača vzeti ure in pol časa za ogled.

                                                                                                       Foto: IMDb

Sing Street (2016)

Moja ocena: 4/5

Če smo predlani uživali ob gledanju ameriške neodvisne komične drame Dope, smo lahko lani takisto počeli ob spremljanju otoškega Sing Streeta. V filmu ponovno sledimo mladi igralski zasedbi (ki je tokrat še za odtenek mlajša), glasbeno dogajanje pa je preseljeno v osemdeseta leta. Mladi Conor se na novi šoli zaradi hipne ljubezni do dekleta iz dekliškega doma odloči ustanoviti band. Mentor tega početja je njegov starejši brat Brendan, ki Conorju odkriva glasbene fenomene, kateri so zaznamovali njegovo generacijo. Tako lahko tekom zgodbe vidimo (ne pozabite, da smo že v dobi MTV-ja) in slišimo kopico jezdecev britanskih glasbenih lestvic iz prve polovice osemdesetih let, vse od Duran Duran pa do Spandau Balleta, vmes pa se, sicer prikupno zakamuflirana, najde še kakšna bolj subtilna referenca, kot je to za primer “obračun z noži” na šolskem plesu, sekvenca, ki je direktno vzeta iz videospota za hit Beat It. Glasbeno spremljavo, pri kateri je treba omeniti, da res ni bila izbrana na prvo žogo, lepo dopolnjujejo tudi skladbe, ustvarjene posebno za potrebe filma, ki jih izvaja Conorjev band z imenom Sing Street.

Če se pomudimo še nekoliko pri igralski zasedbi, je treba med le-to izpostaviti igralko v glavni ženski vlogi, Lucy Boynton, ki se je znašla naravnost odlično in s svojo prikupnostjo gotovo kupila dobršen del gledalstva, saj je njeno flirtanje s Ferdio Walsh-Peelom izpadlo zelo naravno, odprto ter razigrano. Kar se tiče ostale zasedbe, ji nesolidnosti, če ne drugega zavoljo rosnih let, ne moremo očitati, lahko pa pripomnimo, da Walsh-Peelo v vlogi Conorja izgleda dosti bolj smrkavo kot Dean-Charles Chapman, igralec, na katerega zelo spominja in kateri je v Igri prestolov do “kraljevega pristanka” upodabljal Tommna.

Scenografija in kostumografija dobro ujameta vzdušje osemdesetih, ob slabši resoluciji slike bi celo utegnili pomisliti, da gledamo del serije o Jadranu Krtu. Tudi glasbeno-kulturni vidik desetletja je lepo zajet; družina uživa ob gledanju zdaj že legendarne oddaje Top of The Pops, prikazana sta vpliv MTV-ja in razmah glasbene videoprodukcije. Na tem mestu je zabavno opazovati reakcijo očeta družine Lalor, ki na moderne izvajalce tistega časa gleda z prezirljivim začudenjem, češ “Niso ravno Beatli, kaj?”. Zanimivo je, kako starejši ljudje na moderno glasbo gledajo z viška. Tako so verjetno v šestdesetih letih Beatle podrejali izvajalcem, kot je bil denimo Bing Crosby, danes pa je situacija podobna ravno, če med seboj primerjamo trenutno popularne glasbenike in skupino Duran Duran. Bo že držalo, da je nostalgija hrepenenje po zlatih časih, ki se nikoli niso zgodili.

Režiser John Carney je film posvetil vsem bratov širom sveta, poleg bratske ljubezni in solidarnosti pa odkriva še teme, kot sta družinska disfunkcionalnost in odraščanje v nasilnem okolju, pa naj se gre za kakršnokoli obliko nasilja, tako doma, kot v šoli. (Ko že omenjamo šolo, velja pripomniti, da je režiser nekdanji učenec šole Synge Street, ki je kot snemalna lokacija in središče dogajanja služila tudi v filmu.) Poleg vsega že naštetega ga odlikujejo komični elementi in drzen konec. Če ne drugega, vas bo Sing Street spomnil, kako dobra je bila pravzaprav glasba v osemdesetih, desetletju moderne renesanse, ki nas je, tako National Geographic, ustvarilo.

                                                                                                       Foto: IMDb

Where to Invade Next? (2016)

Moja ocena: 4/5

Večino držav, predstavljenih v dokumentarcu, poznam tako rekoč iz prve roke (eno izmed njih še posebej dobro … ) in več kot očitno je, da vsi ideali, ki jih prikazuje, to niso oz. da je marsikatera stvar prenapihnjena. Vendar: “klin se s klinom zbija” in proti ekstremu se je pač treba boriti z ekstremom, saj bo le tako končni rezultat neka srednja pot, ki je najbolj zdrava alternativa. Zdravstveni sistem, ki omogoča rast zasebnih klinik, kamor nato prebegne vsa zdravniška elita, vsekakor ni ravno zgleda vredna praksa in tudi naši državici ne bi škodilo, če bi uvedla – križajte me! – neke vrste … šolnine, a ima od filma lahko nekaj tako ciljna publika v obliki Američanov, kot tudi ostali gledalci, ki skozenj ob zavedanju, da stvari niso črno-bele, premlevamo določene ideje; lep primer tega je prikaz feminizacija politike in gospodarstva na Islandiji, med katerim bodo prvi v svojih glavah pričeli kovati žensko revolucijo, ostali pa bomo (še enkrat več?) spoznali, da so resnično najbolj uravnoteženi in zato zdravi kolektivi sestavljeni iz približno enakega deleža žensk in moških.

Zavedati se je potrebno, da nihče ni svetnik in da vsi živimo v svetu, ki mu vlada razmerje “cost-benefit”, le da nekateri to izkoriščajo bolj spretno in za zunanjega opazovalca pravičneje od drugih. Če delodajalec za delavce odobri več plačanega dopusta, se na prvi pogled res zdi, da bo proizvodnja trpela, a bodo zato delavci bolj spočiti, zadovoljni in motivirani za nadaljnje delo, kar bo posledično povečalo produktivnost podjetja. Takšna “dobra dela” je potrebno strogo ločiti od pravega altruizma.

Režiser naš intelekt izziva tudi z navajanjem določenih dejstev, pa naj si bodo ta preverljiva ali pa zgolj hrana za teoretike zarot. Zanimivo je, da Združene države ne premorejo nacionalnega muzeja suženjstva, po drugi strani pa v Washingtonu v opomin celemu svetu in v ponos Američanom stoji muzej holokavsta. Si predstavljate obratno situacijo v Nemčiji? Še ena zanimivost je predstavljena skozi zgodbo “boja proti drogam”, kjer je kratko potegnila predvsem afroameriška populacija uživalcev prepovedanih izdelkov … Zanimiva filozofska vprašanja človeške narave se porajajo tudi ob predstavitvi zaporov na Norveškem. Kakšen smisel ima fizična in/ali psihična kazen sama po sebi, ko pa je primarni namen zapora ta, da zločince osami in s tem zaščiti zunanjo populacijo? Bi naj ob doseženi popolni socialni reintegraciji delinkventa pustili za zapahi ali pa ga vrnili v družbo, da bo lahko ponovno postal davkoplačevalec in le-tem ne bo več v breme?

Če se od filozofiranja za konec nekoliko oddaljim in se posvetim še bolj tehnični plati filma, je potrebno takoj pohvaliti režiserjevo uporabo “hollywoodskih gadgetov”: montaže, komičnih elementov, zrežiranih kadrov (kljub slabi italijanski “igralki”) in čustvenih vložkov, ki Mooru, poleg bejzbolske čepice in obsega večjega od višine, kajpak pripadajo. Cinizem in ironija gor ali dol, tega, da je ravno stereotip na dveh nogah eden največjih kritikov civilizacije preko Atlantika, enostavno ne moremo prezreti, kot tudi vse bolj realnega scenarija za njegov naslednji projekt, v katerem bomo morda stransko vlogo ponovno igrali Slovenci. Oz. vsaj Slovenka …

Dejstvo je, da popolnost ne obstaja, lahko pa od vsakogar poberemo nekaj dobrega in se ji tako poizkusimo približati. Konec koncev je edina “reprezentanca”, ki zares šteje, svetovna, čeprav tudi tekmovalnost s seboj prinaša določene prednosti v obliki motivacije za napredek, kar še enkrat več potrjuje koristnost srednje poti. Ali ne bi bilo čudovito, ko bi vsi premogli nekaj italijanske ležernosti, francoske kulinarične spretnosti, finske pragmatičnosti, portugalske pravičnosti, norveške preudarnosti, islandskega duha, tunizijske kolektivnosti, nemške praktičnosti in slovenske spretnosti pisanja filmskih recenzij?

                                                                                                      Foto: IMDb

The BFG (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Veliki dobrodušni velikan britanskega pisatelja Roalda Dahla je na knjižne police prišel leta 1982, takrat, ko je kinodvorane polnil E.T. – Vesoljček, plesišča Thriller, mreže na svetovnem nogometnem prvenstvu v Španiji pa Paolo Rossi. Po tem smo potrebovali celih štiriintrideset let, da smo dobili prvi igrani film, posnet po omenjeni knjigi. Pričakovanja so bila temu primerno visoka, še posebno takrat, ko smo izvedeli, da bo na režiserskem stolčku sedel ravno Steven Spielberg, vlogo velikana pa prevzel po novem na obeh straneh Atlantika velecenjeni Mark Rylance.

Spielberg v središče ponovno postavi depriviligiran lik, ki pa si ga je tokrat izposodil pri Dahlu. Mimogrede; scenarij za Velikega dobrodušnega velikana je spisala Melissa Mathison, ki je z ameriškim režiserjem v podobni vlogi sodelovala že pri E.T.-Vesoljčku, na žalost pa je to tudi njeno zadnje delo, saj je po bolezni umrla novembra lani. Posebni efekti in grafika so sicer zadovoljivi, kako vendar nasprotno, ko pa je industrija za razvoj primerne tehnologije imela več kot tri desetletja časa. Tudi Rylance kot VDV in Ruby Barnhill kot Sophie dobro opravita svoje delo (izgleda, da so velikani in majhne deklice letos dežurni krivci za dobre igralske predstave in pričarano senimentalnost tudi izven televizijskih serij). Žal pa smo pri filmu pogrešali osrednji zaplet, saj gre za sila zmedeno zgodbo brez velikega smisla (a zato z velikim dobrodušnim velikanom) in površno spisanim scenarijem. Zgodba o liku iz obrobja ne nosi osrednjega sporočila, sama pa je tudi premalo kompleksna in brez prave vrednosti.

A vendar smo med ogledom opazili tudi svetle(jše) strani. Scene s kraljico Elizabeto II. so dokaj zabavne in zanimivo je bilo opazovati obnašanje velikana v Buckinghamski palači, na katerega so se bolj ali manj uspešno privajali v službi njenega veličanstva. Seveda referenca na predsednika Reagana mimo nas ni šla neopažena, a kaj, ko je to verjetno edini pravi pokazatelj tega, da je zgodba postavljena v osemdeseta, česar sicer ne opazimo. Proti koncu nam Veliki dobrodušni velikan pričara še nekaj sentimentalnosti, ki nas je vsaj približno spomnila na zgoraj omenjenega Spielbergovega E.T.-ja. Prikazana zanimivost, da sanje s strani “zunanjega” opazovalca trajajo manj časa, kot se zdi tistemu, ki jih izkuša v svoji fazi REM, na kar je genialno opozoril Izvor, je vredna opazke. Pohvala za oblikovanje kompleksne govorne sheme velikana gre našim prevajalcem, kar pa jim je bržkone uspelo s pomočjo prevoda Dahlove knjige. Omeniti velja, da je pri nas film mogoče videti tudi v glasovno sinhronizirani verziji, kar pa verjetno pride v poštev le za mlajšo publiko.

Veliki dobrodušni velikan ni film, katerega ogled je to poletje nekaj nujnega. Ljubitelji družinskih pustolovščin boste denimo bolj uživali ob letošnji Knjigi o Džungli ali pa ob nekaterih drugih filmih, posnetih po knjižni predlogi Roalda Dahla, kot so Willy Wonka in tovarna čokolade, Matilda in Čudoviti lisjak. Lahko pa si ogledate tudi bondiado Samo dvakrat se živi, za katero je scenarij spisal kar Dahl osebno. Niste vedeli? No, sedaj veste.

                                                                                                     Foto: IMDb