Misel za nov dan

"Ko moraš izbrati, ali boš ravnal pravilno ali prijazno, izberi prijazno."

dr. Wayne W. Dyer

The Accountant (2016)

Moja ocena: 4/5

Računovodja, projekt igralca in filmarja Bena Afflecka, režiserja Gavina O’Connorja (Warrior) in scenarista Billa Dubuqueja (podobnost z njegovim prvencem Sodnik je očitna), je akcijska kriminalna drama, ki je pred izidom obljubljala veliko. So bila pričakovanja izpolnjena?

Že sama igralska zasedba na čelu z zgoraj omenjenim Affleckom je razmeroma pestra. Anno Kendrick ponovno vidimo izven lahkotnejšega projekta, oskarjevec J. K. Simmons prevzame vlogo policijskega uradnika, Jon Bernthal je klasični robatež, Jeffrey Tambor spomni na Odbito rodbino, John Lithgow pa … no, ne izdajmo vsega. Skratka, vse glavne face delujejo rutinirano, povečini znotraj vlog in likov, s katerimi so se že proslavile, edina izjema je protagonist. Bena Afflecka namreč nikakor ne kupim kot (površno predstavljenega) avtista. Njegov videz pač veliko bolj spominja na Batmana kot pa na Raymonda iz Rain Mana, kakor klišejsko se to že sliši.

Poleg vsega je, kot že omenjeno, podoba avtističnega genija predstavljena skrajno površinsko in hollywoodsko, Affleck pa je avtist takrat, ko to od njega zahteva scenarij. Scena, v kateri vstopi v sobo, kjer za mizo spi Kendrickova, ga nikakor ne predstavlja kot avtista. Nisem strokovnjak, vendar se mi zdi, da avtist v izogib čudni in neprijetni socialni situaciji ne bi poizkušal ponovno zapreti vrata, da bi opozoril na svoj prihod, mar ne? Skratka, računovodja bolj kot avtist deluje kot nekdo s skrajno obliko obsesivno-kompulziven motnje, ki je povrhu še sorazmerno introvertiran.

Še en minus in zgolj scenaristična figura je analitičarka Medina, ki skozi film odkriva računovodjino identiteto. Lik je spisan površinsko, predstava medla; kot rečeno: Medina je tu zato, ker za potrebe toka zgodbe pač nekdo mora biti. Podobno kot oskrbovanci nevroznanstvene institucije, ki kljub letom svoje vloge odigrajo tako slabo, da je to že skoraj komično.

Če se oddaljimo od igralcev in likov, je potrebno na prvem mestu okrcati rabo številnih kliše elementov. “I’ll find you” so izustili že številni filmski skrivnostneži, hladnokrven strel med dramatičnim vedenjem ustreljenega je klasika že vse od Indiane Jonesa, podoba ostarelega para, na katerega se naveže junak, pa od Supermana. Na drugem mestu negativno kritiko zasluži motiv predvidljive in patetične bratske romance, ki je kaplja čez dramaturški rob.

A zakaj Računovodja, glede na oceno, vendarle ne razočara? Film je precej gledljiv, za kar se ima zahvaliti nelinearnemu toku zgodbe, ki nam kot kamenčke v mozaiku ponuja manjkajoče drobce skrivnosti iz preteklosti, bolj ali manj posrečenim preobratom (tisti končni, ki bo dodobra predramil igralce igričarske franšize “Hitman”, še posebej preseneti) in premeteni računovodsko-tehnični plati filma, ki opravičuje njegov naslov. Za trenutek boste morda celo podvomili o generalnem negativcu … Morda bi veljalo Računovodjo označiti za vrhunski televizijski film, s tem v kali zatreti gledalčeva globlja pričakovanja, čarom in presenečenjem pa razgrniti rdečo preprogo. Tako bi namesto o “guilty pleasure”-ju lahko govorili tudi o dobrem filmu.

Skratka, Računovodja za kratkočasenje vsekakor pride prav. V njem je dovolj akcije, kriminalke, misterija, trilerja, drame in tudi komedije, da utegne služiti kot solidno filmsko potešilo.

                                                                                                        Foto: IMDb

Allied (2016)

Ocena: 4/5

Napovedniki, morda zdaj bolj kot kadarkoli prej, uničujejo izkušnjo ob ogledu filma. Morda pa so krivi filmi sami. “Trailer”-ji namreč prikažejo glavni zaplet zgodbe, ki pa se lahko v poteku igralnega časa izpostavi dokaj pozno. In ravno to je glavni problem Zaveznikov. Skratka, če si filma še niste ogledali in ga želite doživeti v vsem sijaju, te recenzije ne berite.

Začetek zgodbe nas popelje v romantično Casablanco, ki ima v filmski zgodovini že zagotovljen poseben kult. Tam se spoznata dva vizualno osupljiva vohuna: Max Vatan, ki pospremljen z dokaj očitnim CGI-jem pristane kar v puščavi, in Marianne Beauséjour, ki ga obkrožena z lokalno smetano pričaka v središču mesta. Že sama glavna igralca sta prva puhlica, izpostavljena že za rane dobe Hollywooda, kateri si ne sme dopustiti (oz. mu ne dopusti publika?), da bi ne-karakterne vloge zaupal igralcem povprečnega izgleda. Kakorkoli, medtem ko se dvojec pripravlja na skrivno misijo – ubiti tamkajšnjega  veleposlanika Tretjega rajha – si ustvarjalci vzamejo čas za razvoj ljubezenske zgodbe, zapeljevanje, dialoge in prizor hladnokrvnega umora v telefonski govorilnici, dogajanje pa vrhunec, vsaj za zaprisežene filmofile, doseže s pojavom nemškega igralca Augusta Diehla, ki je močna, dobra in morda nenamerna referenca na Neslavne barabe. Diehl ponovno igra SS-ovskega veljaka, ki pa tokrat kljub vljudnem provociranju in sumničavosti ne uspe razkriti vsiljivcev. Nasprotno, v dokaj napeti in dobro posneti akcijski sekvenci nato, kot še nekaj drugih, konča osvinčen. Sedaj pa se začne zares …

saj preidemo v čas izpostavitve glavnega zapleta, ki je bil prikazan že v napovedniku. Ob vsej idili, ki je nastala po dogodkih v Casablanci (poroka, otrok, izjemno romantični London sredi vojne vihre … ) je sicer tudi najbolj naivnemu gledalcu jasno, da se bo nekje zapletlo, vendar za napovednik amnestičnega razvoj dogodkov vseeno nekoliko preseneti. Kdor je zaplet vnaprej poznal, je namreč prikrajšan ne samo za presenečenje ob razkritju le-tega, temveč je mimo njega odletela vsa dotedanja predzgodba, v kateri je, kot zgoraj omenjeno, moč najti nekaj solidnosti. Morda velja na tem mestu omeniti še eno izmed puhlic, in sicer v obliki poroda pod od sovražnih letal zakritim nočnim nebom. Ko Marianne Maxu pred še zadnjo izpostavitvijo povišanega znotrajtrebušnega tlaka, ki bo na plano povil njuno takoj po rojstvu jokajočo hčerko, veli, da je tukaj in zdaj in pred Bogom in pred njim takšna, kakršna je v resnici, gledalec sicer dobi nenadno potrebo po izpraznitvi vsebine svojega želodca, vendar retrogradno zadeva deluje, saj potrjuje pristnost Mariannine ljubezni, poleg tega pa predstavlja kontrast nadaljnjemu razvoju zgodbe.

Zdaj že lahko povemo, da je Marianne pravzaprav (zelo verjetno) nemška vohunka. Drobec za drobcem nato odkrivamo ozadje zgodbe in Maxu sledimo na njegovem spretnem pohajkovanju do resnice. V tem delu filma ponovno odkrijemo nekaj suspenza, dobre akcije in Pittove možatosti. Pozoren gledalec v glavi že premleva možne zaključke zgodbe (ona je vohunka – umreta oba; ona ni vohunka, on ji ne verjame – umre ona; itd.), ta pa se konča morda najbolj predvidljivo, a vseeno, zahvaljujoč Pittovi obrazni mimiki, čustveno. Prizor, ko se oče in hči leta kasneje sprehajata po obljubljeni destinaciji, doda še piko na i.

Skratka, Zaveznika, najnovejši izdelek režiserja Roberta Zemeckisa in scenarista Stevena Knighta, predstavlja solidno popestritev vsakega večera v dvoje, saj bo nežnejši spol zagotovo kupil s svojo romantičnostjo, fantje pa boste, upam si trditi, da tudi med solo ogledom, uživali v njegovi vohunski misterioznosti.

                                                                       Foto: IMDb

Misel za nov dan

" ... Nekdo lahko prebije vse življenje med štirimi stenami. Če se ne zave ali če ne občuti, da je jetnik, tedaj ni jetnik. So pa, ki jim je ječa celotni naš planet. Ki vidijo neskončno prostranstvo vesolja, milijone zvezd in tujih nebesnih teles, do katerih jim je za vekomaj zaprta pot. Ta zavest jih dela največje sužnje časa in prostora."

Hasan Ibn Saba (Vladimir Bartol: Alamut)

The Magnificent Seven (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Akira Kurosawa je s svojimi filmi, najkonkretneje morda s Sedmimi samuraji, vplival na mnoge sodobne avtorje, kar se lepo kaže skozi dela, kot je npr. franšiza Vojna zvezd. Temu ustrezno so preko Atlantika že leta 1960 pripravili Sedem veličastnih, kjer se je sedmerica takrat najbolj robatih, možatih in neustrašnih hollywoodskih igralcev vživela v rešitelje izkoriščane mehiške vasi. 56 let kasneje so se vrnili, domnevno še bolj robati, še bolj možati in še bolj neustrašni. Pa so kos legendam, kot sta Yul Brynner in Steve McQueen?

Novodobnih Sedem veličastnih je dober poklon in soliden “remake” starejšega brata dvojčka (“čaki, kaj?”). Glede na tempo, ki ga gledalec dandanes pričakuje od tovrstnega žanra, je temu primerno dinamičen in manj linearen, čeprav še vedno ohrani preprosto osnovno zgodbo, ki je tako značilna za vestern nasploh. Premore sicer nekaj klišejev, ki pa niso pretirano moteči, ob tem pa ohranja sposobnost presenetiti gledalca in ustvariti skorajda zavidljiv suspenz. Akcijske scene si je Antoine Fuqua zamislil in tudi realiziral zelo dobro, posebej velja omeniti poslednji spopad, ki je primerno raztegnjen in ponudi tisto pravo “streljačino”. Vmes se film sicer nekajkrat izgubi in nekoliko vleče. Ustvarjalci so si pač vzeli čas, kar po svoje tudi ni tako slabo.

Sedem veličastnih je predvsem dobra zgodba o maščevanju, ki vsebuje vse elemente, ki so za to potrebni: moralnega in pokončnega protagonista, totalno izkrivljenega antagonista in osebno noto. Matt Bomer, ki se, glede na svojo prepoznavnost, pojavi za dokaj kratek čas, tu odigra pomembno vlogo, saj se gledalec z usodo njegovega lika tako bolj poistoveti ter posledično do zlih zavojevalcev čuti toliko večji odpor. Večplastnost je kakopak odveč, predalčkanje pa želeno. Morda filmu prav zaradi tega manjka tisto nekaj več, ne ponudi namreč višjega doživetja, moralnega sporočila ali dramskega momenta.

Če se, kot se spodobi, pomudimo še pri igralcih, je potrebno na prvem mestu izpostaviti odličnega Petra Sarsgaarda, ki je uspel upodobiti enega bolj priskutnih in nizkotnih negativcev letos. Njegova vloga, kot že napisano, k privlačnosti zgodbe pripomore ogromno. Denzel Washington, kot glavni nosilec vsega plemenitega, svojo vlogo odigra standardno kakovostno, dobro pa mu parirata tudi Ethan Hawke in celo Chris Pratt, ki med sedmerico vnese največ šaljivosti oz. zbadljivosti. Pohvaliti je potrebno tudi preostale štiri, najprej Vincenta D’Onofria, nato pa še Manuela Garcio-Rulfa, Martina Sensmeierja in Bjung-hun Leeja. Na tem mestu seveda ne moremo mimo opažanja, da sedmerica ne sestoji več samo iz belcev, temveč med njo najdemo še Mehičana, Indijanca, Kitajca in Afroameričana, kar je seveda v skladu z duhom časa, v katerem je film nastal. Druga stvar, mimo katere ne moremo, je ta, da film predstavlja združitev tria Fuqua-Washington-Hawke, ki je pred petnajstimi leti sodeloval v čislanem Dnevu za trening. Da Hawke napram Washingtonu ni več tako nebogljen, se prav tako mora omeniti.

Za konec še k tehničnim aspektom. Fuqua je seveda režiser, najbolj prekaljen v žanru sodobnega akcijskega filma. Pred izidom so se mnogi bali, da bo film preveč posodobljen, kljub temu pa je režiser pripravil vestern, ki je v osnovi zvest zakoreninjenim normam. K vsemu pripomoreta še solidni kamera in fotografija, kjer je opazno predvsem lepo koriščenje svetlobe.

Sedem veličastnih je vsekakor vestern, ki si ga ljubitelji tega žanra ne smejo privoščiti izpustiti, za vse ostale pa predstavlja soliden film, ki zna popestriti marsikateri (fantovski) večer.

                                                                                                       Foto: IMDb

V dvoje

Včeraj sem "pobingeal" celotno prvo sezono Marčetičeve serije V dvoje (2015-). No, prvi del sem gledal že pred dvema letoma na YouTubu, pa sem ga včeraj vseeno še enkrat. In nato še ostalih devet. Lepo. Pohvale. Luki sledim že vse od fantastične spletne serije Dan ljubezni (2009-2010), ki je zaznamovala moje zgodnje študentsko življenje, saj so nekatere njene fore postale naše interne. ("OMG Simon! -Sandi." Ja, bogi naš kolega Sandi ... ) Skratka, kaj reči ob novi, za Popov portal Voyo ustvarjeni vsebini na zahtevo? Ponovno lahko pohvalim ustvarjalce, predvsem za scenarij, njegovo gostoto in humornost, ter nekatere igralske predstave. Ja, Niko Zagode, tebe gledam! Vseeno je zadeva za kanček preveč "dramedična" in pa – vem, da to ni krivda ustvarjalcev, pa vseeno – produkcijsko absolutno podhranjena. No, sedaj prihaja druga sezono, ki naj bi bila prav produkcijsko na višjem nivoju, ne dvomim pa, da tudi vsebinsko (še) boljša. Komaj čakam!

                                                                                                       Foto: IMDb

War Dogs (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Vojni psi je z resničnimi dogodki navdihnjena zgodba o dveh ameriških “hustlerjih”, ki predstavljata vse, kar je s to državo narobe. Sla po denarju, preprodaja orožja, poslovne prevare; v filmu naletimo tudi na objestne šale in stereotipen prikaz jugovzhodne Evrope (prav zanimiva je meglena Tirana, medtem ko v Miamiju ves čas sije sonce) ter Bližnjega vzhoda. Kljub vsemu ta z dokaj dobro pripravljenim scenarijem le postreže z nekaj zanimivi sekvencami.

Kot že omenjeno, nas scenarij, ki ga je pomagal spisati režiser filma, Todd Phillips (triologija Prekrokana noč in Draga, počakaj, sem na poti), seznani z nekaj zanimivimi tehničnimi dejstvi iz orožarske industrije ter vedoželjnega gledalca sili k obračanju številk. Tudi lika sta solidno spisana (o tem več kasneje), izstopa pa še nekaj komičnih sekvenc in dialogov. Kljub temu gre pri konkretni izvedbi za dokaj šablonsko zgodbo, videno že (pre)večkrat: zabaven začetek s predstavitvijo glavnih protagonistov, dobra glasbena podlaga, katera pomaga ustvariti vzdušje (izbor je pripravil Cliff Martinez, resda pa so posamezne pesmi v kakšnem drugem filmu že bolje delovale … ), zaplet, ki komedijo prevesi v dramo, resetiranje dogajanja in epilog. Pravzaprav so Vojni psi nekakšna mešanica med Gospodarjem vojne, od katerega so si izposodili osnovni koncept, in Volkom in Wall Streeta, pri katerem so našli nekaj scenaristični idej. In Jonaha Hilla. Dodajte še ščepec referenc iz De Palmovega Brazgotinca in imate jih.

Ko smo ravno pri stvareh, razvidnih že iz napovednika, naj ponovno omenimo Jonaha Hilla, ki je skrbel predvsem za komično plat dogajanja. Igralec je (spet) pridobil kar nekaj telesne teže in prav srhljivo spominja na pokojnega stanovskega kolega Chrisa Penna. Gotovo ne moremo zanikati, da njegov nastop premore določeno mero svojevrstne zabavnosti, kot tudi ne tega, da je lik Efraima odlična karikatura pravega trgovca z orožjem, čeprav cenenosti, kot je na primer njegov značilen smeh, ponovno prispevajo k šablonskosti. Na drugi strani je Miles Teller njegova protiutež in če smo Hilla primerjali s Chrisom Pennom, lahko njega označimo za Toma Cruisa. Mimogrede, resnični David Packouz, ki ga Teller upodablja, se na začetku filma kot pevec s kitaro pojavi v domu za ostarele. (Resnični Efraim Diveroli je bil medtem že izpuščen iz zapora.) Kar se tiče ostale zasedbe, nam ostanejo še Ana de Armas, Kevin Pollak in Bradley Cooper, ki je prevzel tudi vlogo koproducenta. Prva se v vlogi Packouzovega dekleta in matere njegove hčerke odreže solidno, njen španski naglas pa, glede na to, da je osredje zgodbe postavljeno v Miami, deluje avtentično. Pollak je po dolgem času prava osvežitev, medtem ko Cooper z vlogo širi svoj umetniški razpon.

Vojni psi so z dokaj zanimivim scenarijem na kratko film, ki bazira predvsem na komičnem in lahkotnem prikazu resničnega dogajanja ter katerega realizacija je povsem povprečna, brez presežkov v režiji, fotografiji, montaži itd. Gledalce utegne bolj pritegniti letošnji Prava fanta, kjer prav tako ob dokaj kompleksni zgodbi in komični noti z dobro medsebojno kemijo prepričujeta Ryan Gosling in Russell Crowe.         

                                                                                                       Foto: IMDb