Elle (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Paul Verhoeven, nizozemski režiser, znan po svojih znanstvenofantastičnih filmih in Prvinskemu nagonu, je pri 78-letih, ko se nekateri že otepajo senilnosti, kritike navdušil še z enim filmom. Takrat je zgodbo postavil v Francijo, natančneje v prestolnico Pariz, in sodeloval s tamkajšnjimi igralci, na čelu z eno najbolj cenjenih v domovini nasploh, Isabelle Huppert, kateri je dotična vloga prinesla zlati globus in celo nominacijo za oskarja. Če gre verjeti nekaterim medijem, se je Verhoeven za potrebe filma bojda naučil celo francosko, vse z namenom, da bi bila komunikacija z ekipo čimbolj pristna in neposredna.

Režiser je svoje delo opravil solidno, torej po pričakovanjih. Gledalce šokira že s prvo sceno, katero predhodi godalni napev ob samem skoku v film, in potem dalje odpelje brez problemov. Ravno uvod nam da vedeti ogromno, saj se takoj pokažejo režiserjeva sposobnost, filmski zaplet, kvaliteta glavne igralke in pa karakter njenega lika. O slednjem že prav kmalu, na tem mestu je treba dodati še, da skozi zgodbo kar nekajkrat doživimo tisti (za nekatere) prijeten občutek suspenza, negotovosti, pričakovanja in strahu, ki je sicer iz gledalčeve perspektive iracionalen, a prav zato užitkarski.

Vloga Huppertove spominja na tisto Natalie Portman iz filma Jackie. Gre za odlični igralki, ki sta s svojima lanskoletnima projektoma prepričali tako kritike kot gledalce, a sta obe upodobili lik, ki je s svojo pojavnostjo sila antipatičen. Michèle Leblanc je čustveno otopela, pragmatična ženska stoične drže, ki se ravna po navdihu in ob tem le redko upošteva druge. Posiljena pomede črepinje, se s sinom pogovarja, kot da se ni zgodilo nič, in naslednji dan odide v službo. Hladnokrvno odda kri za testiranje na spolno prenosljive bolezni in prijateljem na večerji mirno zaupa, kaj se ji je zgodilo. Poleg tega spi z možen najboljše prijateljice in brezsramno osvaja moža mlajše sosede. Morda bi ji vse skupaj lahko spregledali, saj je že za časa ranega otroštva doživela hudo preizkušnjo, a ne pozabimo, da je bil že obraz male Michèle, ki ga imamo prav tako priložnost videti, nekako odsoten, odmaknjen. Tu bi lahko načeli razpravo o prirojenem in pridobljenem, a jo raje pustimo za kdaj drugič …

Pravzaprav je glavno sporočilo filma sledeče: v omari vsak skriva oskostnjaka/-e. Michèlin ljubeči oče se je nekega dne prelevil v okrutnega morilca, z najboljšo prijateljico sta imeli pred leti lezbično afero, razlog za razhod s simpatičnim bivšim možem je bilo njegovo nasilno dejanje … za najbolj izprijeno izmed skrivnosti pa seveda izvemo najkasneje, a vendar prekmalu, s premalo vnešenega občutka, vse skupaj pa smo že, to je treba priznati, kar nekako slutili. Skozi film se izrisuje tudi kritika krščanske vere oz. rimskokatoliške cerkve, česar pozoren gledalec ne bo prezrl.

Pa se konkretneje dotaknimo še (naj)šibkejših strani filma. Francoska filmska industrija je ena močnejših v Evropi in vsako leto proizvedejo ogromno filmov, ki pogosto priromajo tudi v naše kinematografe. Moramo priznati, da je relativen izkupiček dokaj reven, a se seveda med velikim številom projektov znajdejo tudi takšni, ki se v zgodovino zapišejo z zlatimi črkami. Elle bolj spominja na tiste druge. Sam humor je dokaj “francoski” in vsebuje veliko neposrečenih domislic, ki z dramatično osrednjo zgodbo tvorijo ironično grotesken kontrast. Nadalje se za časa ogleda ne moremo znebiti občutka, da delo preveč stavi na svojo šokantnost, kot da je to edini način, da si ga bodo gledalci in kritiki na dolgi rok zapomnili. Na nedavni podelitvi oskarjev je v enem izmed vnaprej posnetih prispevkov igralec Javier Bardem lepo povzel, kaj je to umetnost: čustveno potovanje, ki te popelje nekam drugam. Na tem mestu se mu zgolj pokorno pridružujem in vse skupaj zaključujem.

                                                                                                         Foto: IMDb

Jackie (2016)

Moja ocena: 3/5

Vse je relativno. Po zapisanem v naslednjih vrsticah sodeč tudi kvaliteta ocenjevanega filma. John F. Kennedy je bil po mnenju nekaterih eden najbolj karizmatičnih ameriških predsednikov, ki je državo vodil skozi najopaznejše obdobje hladne vojne, po mnenju drugih spet razvajeni “playboy”, ki je v beli hiši pristal na račun imena. Jacqueline “Jackie” Kennedy Onassis (že samo ime veliko pove) za nekatere predstavlja odločno in pokončno žensko, ki je v življenju mnogo pretrpela in ni nikoli našla prave sreče, za druge spet muhasto “hohštaplerko”, ki ji je – oprostite izrazu – viselo za tuje ljudi, pred moževo nezvestobo pa si je vztrajno zatiskala oči.

Film v marsičem spomni na predlansko biografijo Dansko dekle (kar je slabo), med drugim predvsem zaradi odlične predstave osrednje igralke (v Danskemu dekletu sta praktično nastopili kar dve …), ki morda v vlogi kariere, če odštejemo izprijeno kriminalno dramo Leon, odlično upodobi sicer antipatičen lik takratne prve dame, lutke idealne ameriške gospodinje. Ko omenjamo igralce, ne moremo mimo Petra Sarsgaarda, ki upodobi JFK-jevega brata Roberta “Bobbyja” F. Kennedyja, kasneje tudi samega tarčno atentata, še manj pa si lahko privoščimo, da ne bi omenili pred kratkim preminulega angleškega igralca sira Johna Hurta, ki zaigra v vlogi duhovnika, ki na zadnjo pot pospremi ubitega predsednika. Če rečem, da Hurt “poje” že tako dobro Portmanovo, ne zgrešim kaj dosti, s tem pa tudi lepo ponazorim, kako dobro je igralec opravil eno od svojih poslednjih vlog.

Poleg igralcev film seveda odlikuje tudi sam mož za kamero, režiser Pablo Larraín, še eno izmed imen v vse širšem klanu svetovno znanih južnoameriških filmarjev. 40-letni Čilenec ima širšemu slovenskemu občinstvu v kratkem predstaviti še eno biografijo, tokrat o rojaku Pablu Nerudi, pesniku in politiku. Jackie je lepo posnet film. Opazna je igra s svetlobo (francoski direktor fotografije Stéphane Fontaine), lovljenje barv zore in sončnega zahoda, kar pospremi nekatere ključne dialoge v zgodbi. Ponudi nekaj avtentičnih momentov, kakršen je denimo razčesnjenje predsednikove lobanje, in do sedaj še neupodobljenih prizorov, kakršni so tisti tik po samem atentatu, ko v Cadillacovi limuzini drvijo proti bolnišnici, ali pa ko si Jackie v zloglasni roza obleki s telesa briše krvne madeže. Na voljo so tudi posamezni zgodovinski trenutki, od vodenega ogleda Bele hiše s Charlesom Collingwoodom, preko nastopa Pabla Casalsa, katerega smo videli že v Batlerju, do intervjuja s Theodorom H. Whitom. Omeniti velja tudi pesem “Camelot” iz istoimenskega muzikala, ki je bila ena najljubših pesmi JFK-ja in je v filmu uporabljena sentimentalno-simbolično.

O družini Kennedy je bilo posnetih že preveč filmov in serij, v katerih so bile vse teorije zarote obdelane podolgem in počez. Jackie vse skupaj res prikaže iz drugačnega zornega kota, a smo samega klana “lepih ljudi” že dodobra siti. Siti pa smo tudi poveličevanja domnevno pomembnih, medtem ko na preproste dobrodušneže ali pa na tiste, ki so v življenju resnično naredili kaj pomembnega, preprosto pozabljamo. Zanimanje raje preusmerimo na nekoga, ki je znan pretežno zato, ker se je poročil z ameriškim predsednikom (vam je Slovencem to kaj znano?), katerega kultni status izhaja iz okoliščin njegove smrti. Navsezadnje, kakšne kompetence pa so sploh potrebne, da postaneš ameriški predsednik? Zaradi v tem odstavku omenjenega je Greben rešenih, ki je mimogrede precenjena stvaritev, katere število oskarjevskih nominacij pove več o trenutnem stanju v Hollywoodu, kot o samem filmu, vreden večjega občudovanja. Predvsem pa smo siti dolgočasnih filmov z dolgočasno tematiko in z dolgočasnimi liki.

Ko se bo prihodnjič kdo spomnil posneti film o Kennedyjevih, naj posname film o roza obleki Jacqueline Kennedy. Premisa zgodbe naj bo ugotovitev neskladja med DNK, izolirane iz krvi na obleki, in med DNK Johna F. Kennedyja. Spet film o Kennedyjevih, ki bi zaslužil mojo pozornost.

                                                                       Foto: IMDb

Misel za nov dan

"Ko moraš izbrati, ali boš ravnal pravilno ali prijazno, izberi prijazno."

dr. Wayne W. Dyer

The Accountant (2016)

Moja ocena: 4/5

Računovodja, projekt igralca in filmarja Bena Afflecka, režiserja Gavina O’Connorja (Warrior) in scenarista Billa Dubuqueja (podobnost z njegovim prvencem Sodnik je očitna), je akcijska kriminalna drama, ki je pred izidom obljubljala veliko. So bila pričakovanja izpolnjena?

Že sama igralska zasedba na čelu z zgoraj omenjenim Affleckom je razmeroma pestra. Anno Kendrick ponovno vidimo izven lahkotnejšega projekta, oskarjevec J. K. Simmons prevzame vlogo policijskega uradnika, Jon Bernthal je klasični robatež, Jeffrey Tambor spomni na Odbito rodbino, John Lithgow pa … no, ne izdajmo vsega. Skratka, vse glavne face delujejo rutinirano, povečini znotraj vlog in likov, s katerimi so se že proslavile, edina izjema je protagonist. Bena Afflecka namreč nikakor ne kupim kot (površno predstavljenega) avtista. Njegov videz pač veliko bolj spominja na Batmana kot pa na Raymonda iz Rain Mana, kakor klišejsko se to že sliši.

Poleg vsega je, kot že omenjeno, podoba avtističnega genija predstavljena skrajno površinsko in hollywoodsko, Affleck pa je avtist takrat, ko to od njega zahteva scenarij. Scena, v kateri vstopi v sobo, kjer za mizo spi Kendrickova, ga nikakor ne predstavlja kot avtista. Nisem strokovnjak, vendar se mi zdi, da avtist v izogib čudni in neprijetni socialni situaciji ne bi poizkušal ponovno zapreti vrata, da bi opozoril na svoj prihod, mar ne? Skratka, računovodja bolj kot avtist deluje kot nekdo s skrajno obliko obsesivno-kompulziven motnje, ki je povrhu še sorazmerno introvertiran.

Še en minus in zgolj scenaristična figura je analitičarka Medina, ki skozi film odkriva računovodjino identiteto. Lik je spisan površinsko, predstava medla; kot rečeno: Medina je tu zato, ker za potrebe toka zgodbe pač nekdo mora biti. Podobno kot oskrbovanci nevroznanstvene institucije, ki kljub letom svoje vloge odigrajo tako slabo, da je to že skoraj komično.

Če se oddaljimo od igralcev in likov, je potrebno na prvem mestu okrcati rabo številnih kliše elementov. “I’ll find you” so izustili že številni filmski skrivnostneži, hladnokrven strel med dramatičnim vedenjem ustreljenega je klasika že vse od Indiane Jonesa, podoba ostarelega para, na katerega se naveže junak, pa od Supermana. Na drugem mestu negativno kritiko zasluži motiv predvidljive in patetične bratske romance, ki je kaplja čez dramaturški rob.

A zakaj Računovodja, glede na oceno, vendarle ne razočara? Film je precej gledljiv, za kar se ima zahvaliti nelinearnemu toku zgodbe, ki nam kot kamenčke v mozaiku ponuja manjkajoče drobce skrivnosti iz preteklosti, bolj ali manj posrečenim preobratom (tisti končni, ki bo dodobra predramil igralce igričarske franšize “Hitman”, še posebej preseneti) in premeteni računovodsko-tehnični plati filma, ki opravičuje njegov naslov. Za trenutek boste morda celo podvomili o generalnem negativcu … Morda bi veljalo Računovodjo označiti za vrhunski televizijski film, s tem v kali zatreti gledalčeva globlja pričakovanja, čarom in presenečenjem pa razgrniti rdečo preprogo. Tako bi namesto o “guilty pleasure”-ju lahko govorili tudi o dobrem filmu.

Skratka, Računovodja za kratkočasenje vsekakor pride prav. V njem je dovolj akcije, kriminalke, misterija, trilerja, drame in tudi komedije, da utegne služiti kot solidno filmsko potešilo.

                                                                                                        Foto: IMDb

Allied (2016)

Ocena: 4/5

Napovedniki, morda zdaj bolj kot kadarkoli prej, uničujejo izkušnjo ob ogledu filma. Morda pa so krivi filmi sami. “Trailer”-ji namreč prikažejo glavni zaplet zgodbe, ki pa se lahko v poteku igralnega časa izpostavi dokaj pozno. In ravno to je glavni problem Zaveznikov. Skratka, če si filma še niste ogledali in ga želite doživeti v vsem sijaju, te recenzije ne berite.

Začetek zgodbe nas popelje v romantično Casablanco, ki ima v filmski zgodovini že zagotovljen poseben kult. Tam se spoznata dva vizualno osupljiva vohuna: Max Vatan, ki pospremljen z dokaj očitnim CGI-jem pristane kar v puščavi, in Marianne Beauséjour, ki ga obkrožena z lokalno smetano pričaka v središču mesta. Že sama glavna igralca sta prva puhlica, izpostavljena že za rane dobe Hollywooda, kateri si ne sme dopustiti (oz. mu ne dopusti publika?), da bi ne-karakterne vloge zaupal igralcem povprečnega izgleda. Kakorkoli, medtem ko se dvojec pripravlja na skrivno misijo – ubiti tamkajšnjega  veleposlanika Tretjega rajha – si ustvarjalci vzamejo čas za razvoj ljubezenske zgodbe, zapeljevanje, dialoge in prizor hladnokrvnega umora v telefonski govorilnici, dogajanje pa vrhunec, vsaj za zaprisežene filmofile, doseže s pojavom nemškega igralca Augusta Diehla, ki je močna, dobra in morda nenamerna referenca na Neslavne barabe. Diehl ponovno igra SS-ovskega veljaka, ki pa tokrat kljub vljudnem provociranju in sumničavosti ne uspe razkriti vsiljivcev. Nasprotno, v dokaj napeti in dobro posneti akcijski sekvenci nato, kot še nekaj drugih, konča osvinčen. Sedaj pa se začne zares …

saj preidemo v čas izpostavitve glavnega zapleta, ki je bil prikazan že v napovedniku. Ob vsej idili, ki je nastala po dogodkih v Casablanci (poroka, otrok, izjemno romantični London sredi vojne vihre … ) je sicer tudi najbolj naivnemu gledalcu jasno, da se bo nekje zapletlo, vendar za napovednik amnestičnega razvoj dogodkov vseeno nekoliko preseneti. Kdor je zaplet vnaprej poznal, je namreč prikrajšan ne samo za presenečenje ob razkritju le-tega, temveč je mimo njega odletela vsa dotedanja predzgodba, v kateri je, kot zgoraj omenjeno, moč najti nekaj solidnosti. Morda velja na tem mestu omeniti še eno izmed puhlic, in sicer v obliki poroda pod od sovražnih letal zakritim nočnim nebom. Ko Marianne Maxu pred še zadnjo izpostavitvijo povišanega znotrajtrebušnega tlaka, ki bo na plano povil njuno takoj po rojstvu jokajočo hčerko, veli, da je tukaj in zdaj in pred Bogom in pred njim takšna, kakršna je v resnici, gledalec sicer dobi nenadno potrebo po izpraznitvi vsebine svojega želodca, vendar retrogradno zadeva deluje, saj potrjuje pristnost Mariannine ljubezni, poleg tega pa predstavlja kontrast nadaljnjemu razvoju zgodbe.

Zdaj že lahko povemo, da je Marianne pravzaprav (zelo verjetno) nemška vohunka. Drobec za drobcem nato odkrivamo ozadje zgodbe in Maxu sledimo na njegovem spretnem pohajkovanju do resnice. V tem delu filma ponovno odkrijemo nekaj suspenza, dobre akcije in Pittove možatosti. Pozoren gledalec v glavi že premleva možne zaključke zgodbe (ona je vohunka – umreta oba; ona ni vohunka, on ji ne verjame – umre ona; itd.), ta pa se konča morda najbolj predvidljivo, a vseeno, zahvaljujoč Pittovi obrazni mimiki, čustveno. Prizor, ko se oče in hči leta kasneje sprehajata po obljubljeni destinaciji, doda še piko na i.

Skratka, Zaveznika, najnovejši izdelek režiserja Roberta Zemeckisa in scenarista Stevena Knighta, predstavlja solidno popestritev vsakega večera v dvoje, saj bo nežnejši spol zagotovo kupil s svojo romantičnostjo, fantje pa boste, upam si trditi, da tudi med solo ogledom, uživali v njegovi vohunski misterioznosti.

                                                                       Foto: IMDb

Misel za nov dan

" ... Nekdo lahko prebije vse življenje med štirimi stenami. Če se ne zave ali če ne občuti, da je jetnik, tedaj ni jetnik. So pa, ki jim je ječa celotni naš planet. Ki vidijo neskončno prostranstvo vesolja, milijone zvezd in tujih nebesnih teles, do katerih jim je za vekomaj zaprta pot. Ta zavest jih dela največje sužnje časa in prostora."

Hasan Ibn Saba (Vladimir Bartol: Alamut)

The Magnificent Seven (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Akira Kurosawa je s svojimi filmi, najkonkretneje morda s Sedmimi samuraji, vplival na mnoge sodobne avtorje, kar se lepo kaže skozi dela, kot je npr. franšiza Vojna zvezd. Temu ustrezno so preko Atlantika že leta 1960 pripravili Sedem veličastnih, kjer se je sedmerica takrat najbolj robatih, možatih in neustrašnih hollywoodskih igralcev vživela v rešitelje izkoriščane mehiške vasi. 56 let kasneje so se vrnili, domnevno še bolj robati, še bolj možati in še bolj neustrašni. Pa so kos legendam, kot sta Yul Brynner in Steve McQueen?

Novodobnih Sedem veličastnih je dober poklon in soliden “remake” starejšega brata dvojčka (“čaki, kaj?”). Glede na tempo, ki ga gledalec dandanes pričakuje od tovrstnega žanra, je temu primerno dinamičen in manj linearen, čeprav še vedno ohrani preprosto osnovno zgodbo, ki je tako značilna za vestern nasploh. Premore sicer nekaj klišejev, ki pa niso pretirano moteči, ob tem pa ohranja sposobnost presenetiti gledalca in ustvariti skorajda zavidljiv suspenz. Akcijske scene si je Antoine Fuqua zamislil in tudi realiziral zelo dobro, posebej velja omeniti poslednji spopad, ki je primerno raztegnjen in ponudi tisto pravo “streljačino”. Vmes se film sicer nekajkrat izgubi in nekoliko vleče. Ustvarjalci so si pač vzeli čas, kar po svoje tudi ni tako slabo.

Sedem veličastnih je predvsem dobra zgodba o maščevanju, ki vsebuje vse elemente, ki so za to potrebni: moralnega in pokončnega protagonista, totalno izkrivljenega antagonista in osebno noto. Matt Bomer, ki se, glede na svojo prepoznavnost, pojavi za dokaj kratek čas, tu odigra pomembno vlogo, saj se gledalec z usodo njegovega lika tako bolj poistoveti ter posledično do zlih zavojevalcev čuti toliko večji odpor. Večplastnost je kakopak odveč, predalčkanje pa želeno. Morda filmu prav zaradi tega manjka tisto nekaj več, ne ponudi namreč višjega doživetja, moralnega sporočila ali dramskega momenta.

Če se, kot se spodobi, pomudimo še pri igralcih, je potrebno na prvem mestu izpostaviti odličnega Petra Sarsgaarda, ki je uspel upodobiti enega bolj priskutnih in nizkotnih negativcev letos. Njegova vloga, kot že napisano, k privlačnosti zgodbe pripomore ogromno. Denzel Washington, kot glavni nosilec vsega plemenitega, svojo vlogo odigra standardno kakovostno, dobro pa mu parirata tudi Ethan Hawke in celo Chris Pratt, ki med sedmerico vnese največ šaljivosti oz. zbadljivosti. Pohvaliti je potrebno tudi preostale štiri, najprej Vincenta D’Onofria, nato pa še Manuela Garcio-Rulfa, Martina Sensmeierja in Bjung-hun Leeja. Na tem mestu seveda ne moremo mimo opažanja, da sedmerica ne sestoji več samo iz belcev, temveč med njo najdemo še Mehičana, Indijanca, Kitajca in Afroameričana, kar je seveda v skladu z duhom časa, v katerem je film nastal. Druga stvar, mimo katere ne moremo, je ta, da film predstavlja združitev tria Fuqua-Washington-Hawke, ki je pred petnajstimi leti sodeloval v čislanem Dnevu za trening. Da Hawke napram Washingtonu ni več tako nebogljen, se prav tako mora omeniti.

Za konec še k tehničnim aspektom. Fuqua je seveda režiser, najbolj prekaljen v žanru sodobnega akcijskega filma. Pred izidom so se mnogi bali, da bo film preveč posodobljen, kljub temu pa je režiser pripravil vestern, ki je v osnovi zvest zakoreninjenim normam. K vsemu pripomoreta še solidni kamera in fotografija, kjer je opazno predvsem lepo koriščenje svetlobe.

Sedem veličastnih je vsekakor vestern, ki si ga ljubitelji tega žanra ne smejo privoščiti izpustiti, za vse ostale pa predstavlja soliden film, ki zna popestriti marsikateri (fantovski) večer.

                                                                                                       Foto: IMDb