Top 3: Januar 2018

1. Camila Cabello: Havana

2. Tune-Yards: Look at Your Hands

3. Mavis Staples: Build a Bridge

Senke nad Balkanom, s01e04 (2017)

Pojavlja se vzorec: zanimiva epizoda, ki ji sledi nekoliko manj zanimiva. Četrti del je resda boljši od do sedaj – tudi na račun izjemnega prvega – najbolj dolgočasnega drugega, vendar se skozenj premikamo s premajhno hitrostjo. Vseeno je potrebno pohvaliti stopnjevanje napetosti proti koncu, čemur smo že bili priča v preteklosti. Belogardisti imajo v svojih vrstah novega "podtaknjenca", inšpektor Pletikosić se ne pusti več za***avati, Arsovu s tako želenim odvetnikom očitno prede trda, izvemo pa tudi, kdo je famozni Menih. Poleg tega že v uvodu uzremo nesojenega prestolonaslednika, princa Đorđeta Karađorđevića, katerega upodablja dolgo odsotni Žarko Laušević. Sklenemo lahko, da Tanasijevića vendarle ni pogoltnilo močvirje, kamor so ga "odložili" Krojačevi pobje, kakor tudi niso v ognjenih zubljih izginili negativi, na katerih svoje fantazije izživlja general Živković.      

                                                                         Foto: IMDb 

Misel meseca

"Poglejte, darovalec srca je v Nemčiji, vlada omogoči letalo falcon, da gre naš tim po srce, v UKC morajo sočasno imeti pripravljenega bolnika, mu odpreti prsni koš, presaditi srce ... Če zmoremo to, moramo biti sposobni rešiti tudi druge probleme."     

prof. dr. Jadranka Buturović Ponikvar, nova strokovna direktorica UKC Ljubljana (Sobotna priloga, 6. januar 2018)

American Made (2017)

Moja ocena: 3.5/5

Vam je všeč klasika Forrest Gump. Kaj pa Snif z Johnnyjem Deppom? Casino Martina Scorseseja? Če je odgovor pritrdilen, potem imamo nekaj za vas. Režiser Doug Liman je ponovno vpregel Toma Cruisea in z njim na čelu posnel film o ameriškem tihotapcu, ki je konec 70-ih in v prvi polovici 80-ih posloval z nekaterimi izmed najelitnejših kriminalnih (khm ...) organizacij na svetu.

Tom Cruise je klasični Tom Cruise, torej bolj "movie star" kot igralec, kar pa za potrebe filma sploh ni slabo. V naslovni vlogi se namreč odreže povsem solidno, prav tako večjih zamer ne gojim do ostalih članov igralskega ansambla. Morda nas, razvajene od Netflixove serije Narcos, nekoliko zmede le igralec, ki upodablja Pabla Escobarja, saj nanj ne asociira prav dobro. Nasploh se zdi, da je ravno zaradi omenjene serije lik kokainskega kralja med filmskimi in televizijskimi ustvarjalci postal sila priljubljen. Pred Tihotapcem smo ga denimo videli v Infiltratorju; med filmoma lahko celo potegnemo nekaj vzporednic, če ne drugega, se v obeh pojavi lik Barryja Seala.

Naslednja pohvale vredna stvar je nepredvidljivost. Režiser na nekaj točkah gledalce resnično preseneti, v najbolj skrajnih trenutkih jih celo premeteno prisili, da pozabijo na predvidljivi scenarij, kateri se večkrat sploh ne odvije. Primeri zapisanega so vpeljava lika Pabla Escobarja (kot glavno ime Medelinskega kartela je predstavljen zelo mimobežno), scena ali dve s Sealovim svakom (bomba eksplodira nekoliki pozno ...), neizkoriščen lik lokalnega šerifa (igra ga dokaj prepoznavni Jesse Plemons), za prej neposvečene pa tudi končna usoda glavnega lika.      

Film svojo forrestgumpsovstvo upraviči s pojavom najrazličnejših zgodovinskih osebnosti, na katere Barry Seal naleti med svojimi "popotovanji", posledično pa imajo njegova dejanja zanimiv vpliv na aktualno politično dogajanje, kar je dodatno podkrepljeno s prikazi resničnih posnetkov. Jimmy Carter, general Noriega, že omenjeni Medelinski kartel, zakonca Reagan, Bill Clinton itd., od vsega pa je verjetno najboljša in najbolj subtilna referenca pojav kasnejšega ameriškega predsednika Georgeja W. Busha, ki takrat še ko prismuknjeni mladec (kasneje je bil samo še prismuknjen ...) izmenja nekaj besed z glavnim likom, medtem ko oba čakata na hodniku Bele hiše.     

Seveda ima vse skupaj tudi svoje šibke točke. Zgodba je v splošnem zbanalizirana, po drugi strani pa so posamezni dogodki prav po hollywoodsko neverjetni. Mrgoli nelogičnih potez, ki se v resnici nikakor ne bi mogle zgoditi in so skozi humor prikazane kot nekaj povsem normalnega, gledalec pa se mora upreti na "suspension of disbelief". To je še nekako lahko sprejeti, vendar humor, posamezni kadri in film nasploh preveč spominjajo na že videno iz drugih del.

Skozi pripovedno lahkotnost, solidno režijo, glasbeno podlago in politično zanimivost torej dobimo film, ki je povsem gledljiv in zabaven, vendar presežka zaradi premalo inovativnosti in dodane vrednosti ne ustvari. Škoda, glede na to, da je bila cena posnetega plačan z življenjem dveh pri filmu sodelujočih pilotov, ki sta umrla jeseni 2015, med vračanjem na medelinsko letališče. Tretji član posadke, prav tako pilot, je bil poškodovan.

                                                                          Foto: IMDb

Toivon tuolla puolen (2017)

Moja ocena: 3/5

Aki Kaurismäki je za številne prestižne nagrade nominirani in večkrat nagrajeni finski režiser ter scenarist, ki pa že slabih trideset let prebiva na Portugalskem. Njegov zadnji film, Druga stran upanja, je bil lani na Berlinskem filmskem festivalu nominiran za zlatega leva (najboljši film), prejel pa je srebrnega (najboljši režiser).

Gre za zgodbo o Wikströmu, pravkar ločenemu trgovcu poznih srednjih let, in mlademu sirskemu beguncu Khaledu. Poti obeh se na začetku za kratek čas neopazno križata, nato pa sledimo dvema praktično ločenima tokovoma, ki se čez čas prepleteta v celoto. Wikström se odloči, da se bo namesto s preprodajo moških srajc raje ukvarjal z gostinstvom, in tako od prodaje željnega (kmalu bivšega) lastnika odkupi zavidanja nevredno gostilno. Njegova zgodba je komična, po drugi strani pa je Khaledova bolj trpka, saj dobimo vpogled v njegovo kruto usodo. Nekega dne je namreč v Alepu naletel na porušeno hišo, pod njo pa je bila zakopana skoraj vsa njegova družina. Tako je z bližnjimi pokopal tudi boga in se odpravil čez mejo kot begunec. Na poti (ki ga je, kot pove, vodila tudi čez našo rodno grudo) je izgubil stik s sestro, kar se zdi edina stvar, katera ga še ohranja pri življenju in mu daje smisel, saj si jo neskončno želi zopet najti. Miru pa nima tudi na Finskem, kjer je tarča lokalnih nacional(social)istov, ki še sami ne vedo dobro, proti komu ali čemu se sploh repenčijo oz. kdo ali kaj je tisto, kar jih moti ...

Dogajanje ves čas spremlja subtilen, skorajda latenten humor, ki pa je ravno zaradi tega eden izmed adutov filmske predstave. Dodatno lahko pohvalimo še fotografijo, saj različna "senčenja" delu vdihnejo unikaten pečat. Toda, kaj ko ostali elementni kazijo estetiko posnetega in že tako mračni finski atmosferi dodajo še več malodušja. Z grotesknostjo sicer ni nič narobe, je pa ta povsem premalo stilizirana. Kostumografija in scenografija sta nikakršni, človek pa si prav želi, da bi svoj pridih dodal nekdo, kot je npr. ameriški režiser Wes Anderson, znan po stilizirani podobi svojih filmov. Kaurismäki je pač človek vsebine, boste rekli, a tudi tu razen že prežvečene družbene kritike ne dobimo kaj dosti. Da, procedura in papirografija sta hudič, pota administracije pa so zavita v spiralo, a na to je opozorilo že mnogo drugih filmov in umetniških del nasploh. Še najbolj sveža je morda ravno zadnja scena, ko v notranje organe ranjeni Khaled pomirjeno leži ob vodi in se igra s kužkom, ki je prav tako vsiljivec, spokojnost pa mu daje dosežen cilj – najdena sestra!

Išče pa tudi Wikström. Najprej denar, nato posel, potem nišo, na koncu pa najde izgubljeno ženo. Druga stran upanja pa ni samo film o iskanju. Poleg sovraštva osvetli še ljubezen in dobroto, ter tako postane film o človeški solidarnosti. Delavka v azilnem domu, iraški begunec, lokalni klateži, obupani brat in obupni gostinec so ljudje, ki jim za sočloveka ni vseeno ter so tako sposobni pokukati preko nezdrave pameti, birokracije, strahu in egoizma. Kaurismäki ni posnel filma, ki bi z aktualnostjo zdržal desetletja (vsaj upamo), je pa trenutno še aktualna tematika begunstva zagotovo vredna režiserjeve kritike. 

Film priporočam vsem ljubiteljem finskega filmarja in pa tistim, ki jim je blizu nekoliko nenavaden humor. Ostali? Utegnete se nekoliko (ali pa kar precej) dolgočasiti. 

                                                                          Foto: IMDb

Mindhunter, s01e01 (2017)

"I can see that you're naked. I can see that you're cold."

Mindhunter je serija, ki je lansko jesen požela ogromno zanimanja širše javnosti, saj za njo stoji veliko ime filmske režije, David Fincher. Če za kamero sedi član hollywoodske elite, pa so pred njo dokaj nepoznani obrazi, katerim se to bolj ali manj pozna. Jonathan Groff v uvodni sceni izpade simpatičen, kar je, ne razumite me napak, tudi še kasneje, vendar njegova igra zbledi in deluje nekako polprofesionalno, zato pa na drugi strani toliko bolje deluje karakterni igralec Holt McCallany. Dvojica zaenkrat ne deluje prav pristno, se pa kriminalistična psihologa zapleteta v godljo, ki se kot premisa serije razkrije šele na koncu njenega prvega dela. Vse skupaj je postavljeno v nestereotipno prikazano leto 1977, leto smrti glasbenih velikanov in nekaterih filmskih presežkov, med katere ne spada Pasje popoldne, predmet intenzivne privatne in profesionalne okupacije Holdena Forda. Pa ne zato, ker ne bi šlo za vrhunski film z Alom Pacinom v glavni vlogi, temveč zato, ker je uradno izšel leta 1975. 

                                                                          Foto: IMDb

Senke nad Balkanom, s01e03 (2017)

Serija se je po drugem delu vendarle premaknila, poleg tega pa se, kar je še bolj važno, ni zapletla sama vase – scenarij ostaja kompleksen, a jasen. Dvakratnega rablja seveda še ne poznamo, ve pa se, kdo ubije prevarantskega Aljošo, ki mimogrede ni edino podtaknjeno jajce v kozaški družbi. V seriji naj bi imel vsak svojo temno (oz. svetlo, odvisno od lika) plat. V tokratni epizodi tako spoznamo, da dr. in ga. Avakumović nista najbolj popoln par, pa tudi ddr. Davidović nima tako zvestega svetovalnega odvetnika, kot misli. Do zob oboroženi Makedonci se pojavijo v Jatagan mali in zahtevajo sestanek z Menihom, medtem ko "proevropsko" usmerjeni advokat, nihče drug kot Ante Pavelić, obišče separatista Arsova. Beograjsko podzemlje se dokoplje do spornih fotografij generala Živkovića, no, vsaj misli tako, v resnici pa se te znajdejo v rokah premetenega Tanasijevića, kateri je naenkrat do vratu zakopan v tajnosti visoke politike.   

                                                                           Foto: IMDb 

Oskarji 2018 – nominacije

- Sally Hawkins v Obliki vode ni niti črhnila, pa je nominirana. Ali pa prav zato.

- Meryl Streep. Spet? Bi blo čudno, če je ne bi bilo.

- Mary J. Blige v tekmi za oskarja? Očitno je res vsak lahko igralec. Pardon, filmska zvezda.

- Woody Harrelson za Trije plakati pred mestom. Helly yes!

- Med nominiranci za stransko moško vlogo pogrešam Raya Romana.

- Christopher Plummer? Oskraja že ima, sedaj pa je nominacijo izmaknil še Spaceyju.

- Z ljubeznijo, Vincent: Van Goghova skrivnost za najboljši animirani celovečerec? Fair enough.

- Če ga Roger Deakins letos ne odnese domov, potem je lahko Akademijo res sram.

- Martin McDonagh posname najboljši film leta, pa ga ni med nominiranci za režijo?

- Tujejezični so šli letos mimo mene. No, razen seveda Kvadrat.

- Za izvirno glasbeno podlago ga dam Dunkirku.

- Mary J. Blige si je v kategoriji izvirne pesmi prislužila še zgodovinsko drugo nominacijo ...

- McDonagh vsaj za izvirni scenarij!

- The Disaster Artist za scenarij po predlogi. Ja, in to kakšni ...

- Za masko pa brez Oblike vode? Ena redkih kategorij, kjer bi po mojem lahko bil nominiran.

- Nominiranci v kategoriji za scenografijo so kar "legit"!

- Prav tako za kostumografijo. 

Misel za nov teden

"Težko je biti uspešen, če si posran."

Jonas Žnidaršič

A Monster Calls (2016)

Režija: J.A. Bayona

Scenarij: Patrick Ness 

Igrajo: Lewis MacDougall, Sigourney Weaver, Felicity Jones, Toby Kebbell, Liam Neeson

A Monster Calls je že pred izzidom asociiral na svojega koledarskega tekmeca, Spielbergovo (oz. Dahlovo) družinsko pustolovščino Veliki dobrodušni velikan, saj imamo v obeh primerih pred seboj fantazijski film s polno posebnih efektov, v glavnih vlogah pa nastopata otrok in veliki stvor, med katerima se splete prijateljstvo. Prvi sicer ponudi veliko bolj tankočutno zgodbo; kako tudi ne, ko gre v osnovi za občutljivo in skrajno resno tematiko. Film precej potegne nekje okoli prve tretjine, ko prične pošast pripovedovati uvodno izmed treh obljubljenih zgodb. Po pripovedi o "črno-belem" princu komaj čakamo naslednjo moralno levito, a kaj, ko prave ne dobimo več oz. se vse skupaj nekoliko izvodeni, čeprav film pokonci držijo solidne igralske predstave treh svetovno p(ri/o)znanih igralcev, med katerimi je Liam Neeson poleg glasovne sinhronizacije drevesastega velikana prevzel še vlogo Conorjevega dedka, pa čeprav slednjo samo na sliki.

Moja ocena: 3.5/5

                                                                          Foto: IMDb

Pivo in kulinarika: Zbornica

Ambient: 2/5

Hrana: 2/5

Postrežba: 3/5

Sanitarije: 2/5

Ponudba pijače: 3/5

Zbornica je relativno nov fast food – street food hipester style lokalčič v geografskem središču prestolnice, natančneje na Rimski cesti, v bližini bivšega in, kot bomo videli kasneje, veliko bolj okusnega Thai inna. Skratka, ustvarjalci so si zamislili še eno ljubljansko gourmet burger postojanko s svojskim konceptom šolske zbornice. Tako na meniju najdemo burgerje, kot so Profesor Luigi, Turšica, Ravnatelj itd., žal pa atmosferi ne sledi ponudba pijače – vsaj ne v zimskem času –, ki bi lokalu pritičala; pogrešam predvsem raznovrstnejši izbor piv in doma pripravljenih akoholnih in brezalkoholnih zvarkov. Ambient je v osnovi pravilno zastavljen, v hladnejšem času leta zastekljeni interior pa poleg slabe izolacije in provizorične osvetlitve skupaj s prostorom ob glavnem šanku žal delujejo precej slabo. Da ne omenjam sanitarij, ki so poleti po vzoru Jazz Cluba Gajo sicer povsem funkcionalne in higiensko nad minimumom, vendar si človek ob termometrskem kazalcu okoli ničle vseeno želi nekaj več temperaturnega presežka, predvsem kar se tiče tekoče vode ... Natakar(ji) so prijazni, nekoliko leseni, a še simpatični, ponovno pa se zaplete pri hrani. Da pred koncem delovnega časa zmanjka večine jedi iz menija, je naravnost amatersko, a bi to še lahko požrli, za razliko od postrežene hrane. Dotični "vroči pes" je bil prepečen (najverjetneje je bilo potrebno prekriti rok trajanja), suh, brez ideje in življenja, skratka, razočaranje za hrane in pristnih kulinaričnih izkušenj željna usta.   

Kidnap (2017)

Moja ocena: 2.5/5

Ugrabitev je bila posneta že konec leta 2014, a je nato sledilo kar nekaj zamikov datuma premiere. V filmu režiserja Luisa Prieta (verjetno nima nobene tesnejše povezave z znamenitim mojstrom fotografije Rodrigom Prietom) in scenarista Knata Gwaltneyja (ja, dejansko je zadevo spisal moški) glavno vlogo prevzame Halle Berry, nekdanje Bondovo dekle, ki kljub lani dopolnjenemu abrahamu še vedno premore nekaj atributov, zaradi katerih smo jo pred šestnajstimi leti lahko gledali ob boku (tudi dobesedno) Pierca Brosnana.

Problem pri Berryjevi je pravzaprav zgolj ta, da je za svoj lik predobra igralka. Dobršna mera patetike, ki se odraža skozi film, namreč odpade ravno na Karlo Dyson, ki se z odločnostjo zveri in nagonom matere odloči slediti ugrabiteljem svojega sina. Je mati s popolnimi belimi zobmi in dovršeno postavo, ki si kruh služi kot natakarica v lokalu s hitro prehrano, kajti ženske njenega kalibra se v življenju na drugačen način res ne znajdejo ... Tekom preganjanja ugrabiteljev večkrat potegne sila nelogične poteze, a to glede na psihično stanje, v katerem se lik znajde, lahko – sicer s težavo – še nekako spregledamo. Brez kritike pa nikakor ne moremo izpustiti posameznih izustkov, ki cinikom prav gotovo privabijo nasmeh na ustnice ("You took the wrong kid!").

Tudi sicer zasnova filma stoji na zelo zlizani podlagi, scenarij pa je kot švicarski sir; pa ne zaradi kvalitete, ampak zaradi lukenj. Film se začne z eno izmed kasnejših scen, na dveh mestih je pomoč in z njo razplet tako blizu (a na koncu tako daleč), zaključek, ko se tretji izmed ugrabiteljev s puško v rokah Dysonovi opravičuje in želi izpasti nedolžen, pa po nesmiselnosti poseka vse; dobimo namreč vtis, da so ustvarjalci s poceni finto želeli zgolj šokirati gledalce. Kar sledi, je hiter in površen epilog ("A police spokesman has confirmed the break-up of an overseas child abduction ring. Arrest have been made in Paris, New York, London and Dubai."), ostajajo pa nerazjasnjena vprašanja, kot je npr. to, zakaj so ugrabitelji izbrali ravno malega Frankija oz. kako to, da so poznali njegovo ime in ime njegove matere. Glede na kvaliteto scenarija sicer čudi, da mantre "Marco ... Polo" niso uporabili še v zaključku, ko Dysonova najde svojega sina ...

Vseeno Ugrabitev ponudi nekaj trenutkov filmskega užitka, suspenza, napetosti, na momente celo vznemirljive misterioznosti. Na začetku zgodbe nam ustvarjalci servirajo kar nekaj možnih ugrabiteljev, vse od pozne sodelavke do moža v parku. (Osebno se mi je zdelo, da je v ugrabitev nemara vpleteno "popolno dekle" Frankijevega očeta, ki se pač želi odkrižati motečega pastorka.) Predvsem začetek scen, ki se odvijajo v in okoli hiše ugrabiteljskega para nam navkljub nesmiselnemu početju Dysonove, katera v hišo vkoraka kar sama, pri gledalcu proži določene pozitivne emocije. Žal na koncu pravega dogovora oz. zadovoljivega razpleta nismo deležni.    

Ugrabitve torej glede na oceno in zapisano ne moremo ravno priporočati, je pa vseeno od časa do časa vredno pogledati kakšen slabši film. Če ne drugega zaradi tega, da znamo ceniti boljše. In če smo že omenili slabše filme, naj v zagovor aktualnega pripomnimo, da se ta uvršča v kategorijo "prvi (ali vsaj med prvimi) na vasi"; za kategorijo "so bad it's good" se pač jemlje preveč resno.    

                                                                          Foto: IMDb

King Arthur: Legend of the Sword (2017)

Moja ocena: 3.5/5

Vrnil se je kralj Artur, vrnil se je Guy Ritchie. V škornje prvega je po legendah, kakršni sta Richard Harris in Sean Connery, stopil Charlie Hunnam, britanski režiser pa je lani lansiral film s svojimi tipičnimi vzorci. Kako uspešen je pri tem bil, si preberite v spodnjih vrsticah.

Kot zapisano, film odlikuje značilen Ritchijev slog, ki je še vedno najbolje prezentiran v njegovih klasikah, nizkoproračunskem Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki (Lock, Stock and Two Smoking Barrels, 1998) ter britansko-ameriški koprodukciji Pljuni in jo stisni (Snatch, 2000). Omenimo, da je pri slednjih sodeloval še v vlogi scenarista, kar velja tudi za njegov najnovejši projekt. Dinamika, humor, svojevrstna montaža; vse to lahko vidimo v filmu, ki je časovno postavljen na začetek novega veka, lokacijsko pa v območje starodavnega Londiniuma (današnji London). Spomnimo, da se je režiser (in scenarist) že preizkusil pri ustvarjanju filma, ki se dogaja v relativno oddaljeni preteklosti, saj je (zaenkrat) zrežiral dva celovečerca o slavnem detektivu Sherlocku Holmesu z Robertom Downeyjem Jr. v naslovni vlogi. Tudi za legendo o kralju Arturju lahko rečemo, da jo je scenarij uspel ustrezno "modernizirati" in približati gledalcu. K temu seveda pripomore tudi Ritchie, ki z že omenjenimi prijemi, ki jih iz zgodovinskih epov nismo vajeni, preteklosti vdihne svojevrstno svežino. Film je bil posnet na številnih lokacijah širom Velike Bitanije, katerih značilna pokrajina s svojo sivino pomaga ustvariti vzdušje, kar velja tudi za glasbeno spremljavo.

Kar se tiče igralcev, lahko pred glavnega brez slabe vesti postavimo Juda Lawa, ki blesti v vlogi negativca, tiranskega kralja in bratomorilca Vortigerna. Law svojo vlogo opravi zelo dobro in med vsemi sodelujočimi pred kamero resnično izstopa. Na drugi strani je Charlie Hunnam ravno prav mlad in ravno prav znan, da je primeren za vlogo mladega kralja, še preden je ta to sploh postal. Med ostalimi opazimo nekaj znanih obrazov, kot sta Eric Bana in Djimon Hounsou, pa tudi zvezdnika serije Igra prestolov, Aidana Gillena in Michaela McElhattona. Bana je prevzel vlogo Arturjevega očeta, kralja Utherja, ki se pojavlja v odsekih iz preteklosti, vključen pa je tudi v predzgodbo, katera lepo vzpostavi tok dogodkov in igralca Avstralčevega kalibra ne vrže v nič. Medtem ko Hounsou kot sir Bedevere predstavlja moderno in politično korektno gesto (vključitev temnopoltega lika), se v manjši vlogi pojavi tudi bivši nogometni as David Beckham, ki služi kot promotor.     

Manj blesteče točke so klišeji, ki se razkrinkajo že na samem začetku, ko se na velikem platnu pojavi besedilo, katero razloži osnove dogajanja, a je to zavoljo jasnosti zgodbe vseeno pomembno. Prva polovica se nato kljub vsemu odvije na visokem nivoju, vse skupaj pa nekoliko pade po ugrabitvi dečka Bluja in mlade maginje, ko dogodki začnejo izgubljati svoj smisel. Krona vsemu je Arturjev vdor v grad s pomočjo gromozanske kače in že stota Vortigernova priložnost, da mladega povzpetnika ubije, a se začuda raje odloči za govoričenje in vzpostavitev dramatičnega vzdušja.

Razplet nakazuje na nadaljevanje oz. vzpostavitev potencialne franšize, vse pa je bilo seveda odvisno od zaslužka, ki bi moral biti glede na 175 milijonski budžet dokaj visok. Artur je zasedel prestol, okrogla miza je praktično postavljena, vikingi užaljeni, vseeno pa ostaja še nekaj likov, katerih konkretna predstavitev sledi. Merlin je bil že omenjen, medtem ko na Lancelota, Tristana in Guinevere še čakamo (kot slednja se utegne razkriti lepa maginja). Film je ogleda vreden, sploh če ste oboževalec legende o kralju Arturju oz. bi radi videli, kaj ima ponuditi Guy Ritchie. 

                                                                         Foto: IMDb

Senke nad Balkanom, s01e02 (2017)

Pilotna epizoda je pilotna epizoda, namenjena temu, da pritegne čim več gledalcev, budžet pa pač budžet in kot tak omejen. No, vsaj na Balkanu, pa čeprav gre za koprodukcijo. Kar želim povedati, če ste morda še nekoliko jutranji, je, da je drugi del, ki za razliko od ure in pol dolgega predhodnika traja zgolj dve tretjini toliko, manj navdušujoča televizijska predstava. A nikakor ne slaba! Če ne drugega, je na svoj račun prišel nežnejši spol, saj že na začetku epizode uzremo Sebastiana Cavazzo, ali, "piši kao što govoriš", Sebastijana Kavaco, kot preberemo v uvodni špici. Kasneje se izkaže, da njegov pretirano raskavi (na)glas bolj paše v reklamo za Schweppes, pa vendar ... Epizodi še vedno služi svojski humor, tempo pa se žal precej upočasni. Dobimo več vprašanj kot odgovorov, pa čeprav je prvih dovolj nanizal že uvodni del. No, na koncu pride še do druge dekapitacije v tej sezoni, skupi pa jo brat ddr. Maje Davidović.   

                                                                          Foto: IMDb 

Misel za nov teden

"A guy who's always interested in the condition of the world and changing it, either has no problems of his own or refuses to face them."

Henry Miller

Ozark, 1. sezona (2017)

Moja ocena: 4/5

Netflix je preteklo poletje serviral kriminalno serijo, ki je postala njegova najbolj gledana v letu 2017. Čeprav so bili ustvarjalci kakšnih deset let prepozni za revolucijo v slogu Krivih poti (Breaking Bad, 2008–2013), so vseeno ponudili dovolj kvaliteten izdelek za kratkočasenje. K sodelovanju so pritegnili Jasona Batemana, uveljavljenega hollywoodskega igralca, znanega predvsem po svojih komičnih vlogah v televizijskih serijah in filmih.

Prvi je tudi ena številnih pozitivnih (obstajajo tudi negativne, ne skrbite) strani serije. Prekaljeni igralski maček z značilno štimo Michaela Blutha iz Odbite rodbine (Arrested Develompment, 2003– ) v tokrat nekoliko resnejši seriji odlično upodobi finančnika Martina "Martyja" Byrda, ki po "zaslugi" poslovnega partnerja in lastne človeške lakomnosti (kateri so očitno edina ovira zakonski predpisi, ne pa morala!) iz krivih zaide na še bolj ukrivljena pota. Od igralske zasedbe je potrebno omeniti še staro znanko Lauro Linney, ki upodablja Martyjevo ženo Wendy, v vlogi agenta Pettyja odličnega Jasona Butlerja Harnerja, škotskega igralca Petra Mullana in veterana Harrisa Yulina. Tudi ekipa mlad(oletn)ih igralcev se odreže solidno, potegnemo pa lahko celo nekaj vzporednic z HBO-jevo serijo Igra prestolov (Game of Thrones, 2011– ). Tako mali Skylar Gaertner kot Martyjev sin Jonah po svojem čudaškem obnašanju precej spominja na Brana Starka, na Joffreyja Baratheona pa s svojo antipatičnostjo in kruto naravo asociira žena lokalnega dona Jacoba Snella, Darlene.   

Zadeva se sicer začne dokaj klišejsko (uvodne besede, hitro prepričani stranki, omenjanje Trumpa, predaja letaka ... ). Vseeno nas tragikomika ne povsem razočarane pospremi preko prve epizode, toda kaj, ko nas pričakajo nove luknje v scenariju (zakaj bi kartel privolil v posel z Martyjem, ki je, popolnoma nesumljivo, kar naenkrat dvignil 8 milijonov in odšel ... ). Vseeno (novi) liki, tok zgodbe in sama postavitev, ki je precej posrečena, saj je smo umeščeni na gledalcu ameriških serij precej neznan teren, serijo še vedno držijo v pozitivni bilanci in jo pripeljejo do sredine sezone. Slednjo je bilo, zamotano, potrebno še (delno) odmotati. V zadnji tretjini dobimo nekaj vrhuncev suspenza, drznosti in celo (politične) nekorektnosti, a jo kvarita predvidljivost (npr. lestev na pomolu) in manj jasne poteze, mestoma pa se zdi potek zgodbe še naprej privlečen za lase. Ena izmed zadnjih epizod, katera spada med boljše, nas popelje celo nazaj v leto 2007, ko Obama pravzaprav še ni bil Obama, ko se je Osama bin Laden skrival neznano kje in ko je Facebook veljal "le" za perspektivno spletno platformo. Skozi nelinearen tok dogodkov je lepo predstavljeno ozadje dogodkov, spoznamo pa tudi preteklost nekaterih glavnih likov. Zadnji, slabo uro in pol trajajoči del, ponudi kar nekaj razpletov, ki po eni strani serijo zaključujejo kot celoto, po drugi strani pa jo puščajo odprto za morebitne nove sezone.

Sezona številka dve s prav tako desetimi epizodami je bila potrjena že poleti, s snemanjem pa so pričeli lansko jesen. Zaenkrat še ne vemo, kdaj točno jo bomo lahko "pobingeali", znano pa je, da se bo ekipi pridružila dvakratna nominiranka za oskarja, igralka Janet McTeer. Seveda bomo še vedno sledili zgodbi glavnega lika in njegove družine, Jason Bateman pa bo poleg igralske vloge nadaljeval s sodelovanjem pri režiji in produkciji. Do takrat enkrat, torej! 

                                                                         Foto: IMDb

Beauty and the Beast (2017)

Moja ocena: 3.5/5

Nekateri še pomnimo Disneyjevo risano uspešnico Lepotica in zver iz leta 1991. Morda nismo dovolj stari, da bi delo spremljali v kinodvoranah, smo pa rastli ob tematskih zvezkih, sličicah, sestavljankah itd., kar morda še bolj odraža vpliv stvaritve. Takrat so risanim junakom glasove posodili igralci vse do kalibra Angele Lansbury, izid pa je zaznamovala tudi smrt pisca glasbenih besedil Howarda Ashmana. Smo po več kot četrt stoletja res potrebovali še filmsko različico v osnovi tradicionalne francoske pravljice, ki so jo Američani spretno predrugačili?    

Zakaj pa ne? Zgodba je zanimiva, gre za preverjeno formulo, ki je studio Disney ponesla v njegovo renesančno obdobje, poleg vsega pa je minilo dovolj časa, da se je vse skupaj že nekoliko ohladilo, tehnologija pa napredovala do te mere, da je mogoče pravljično magijo prenesti tudi v svet igranega filma. Torej se pravo vprašanje glasi, ali je ustvarjalcem uspelo storiti slednje. Odgovor je pritrdilen. Pred seboj imamo stilsko dovršen izdelek, v katerem velja pohvaliti vse od kostumov, preko scenografije, pa do glasbe. Med ogledom imamo nemalokrat občutek, da zaradi obvladljive postavitve posameznih scen gledamo odrsko predstavo oz. pravi muzikal, katerega duh, poleg tistega iz risanega filma, Lepotica in zver dobro ujame.

Kategorija zase so igralske predstave, kjer so ustvarjalci nabrali še močnejši arzenal filmskih zvezd kot ob priložnosti pred dobrimi petindvajsetimi leti. Na velikem platnu se tako zvrstijo Emma Watson, Dan Stevens, Luke Ewans, Josh Gad, Kevin Kline, Ewan McGregor, Ian McKellen, Emma Thompson in Stanley Tucci. Večina igralcev prihaja iz Velike Britanije, kar gotovo ni naključje, saj se je kombinacija močne ameriške produkcije in arhaično-pravljičnega britanskega dialekta že večkrat izkazala za zmagovito (Gospodar prstanov, Igra prestolov ...).

Kljub vsemu pohvaljenemu pa film ne ponudi ničesar novega, ničesar presenetljivega, ničesar svežega, ničesar drugačnega in ničesar prav posebnega. Na nivoju risanke za otroke deluje čisto v redu, a je ob premisleku že sama zgodba precej plehka. O tem, kako je z njenim tokom kar se tiče originalnosti oz. v primerjavi z že omenjenim risanim predhodnikom, tukaj ne bomo razpravljali. Morda raje omenimo to, kar so opazili mnogi in nekateri zaradi tega celo dvignili ogromno prahu, nam pa se ni zdelo nič posebnega. V filmu namreč nastopa tudi homoseksualno naravnan karakter (kateri, vam ne bomo razkrili, med drugim zato, ker je to med samim ogledom dokaj očitno), a je njegova pojava (kolikor se le da) diskretna, nevsiljiva in ne preveč direktna. V Hollywoodu je diverziteta namreč dokaj priljubljena tema (poglejmo samo letošnjega zmagovalca oskarjev) in tudi v osnovi izdelki za otroke niso nobena izjema, kar se pri dotičnem odraža še na drugih mestih, česar priseben gledalec prav gotovo ne bo prezrl.  

Zanimivo je, da je bila glavna ženska vloga v filmu, ki je na letošnji podelitvi oskarjev za nekaj sekund okusil slast zmage, sprva ponujena Emmi Watson, poleg tega pa so si ustvarjalci Lepotice in zveri v vlogi slednje zamislili Ryana Goslinga, ki je kasneje zaigral prav v Deželi La La. Pa sami presodite, kateri se bolj tolče po glavi.

                                                                         Foto: IMDb 

Manchester by the Sea (2016)

Moja ocena: 4.5/5

Če filme z letnico 2016 na koncu razporedim od najljubšega do najmanj znosnega, potem kaj hitro ugotovim, da se Manchester by the Sea nahaja prav na vrhu seznama. Zanimivo, pred ogledom nisem imel prav nobenih pričakovanj. Vedel sem sicer, da gre za kritiško čislan film z zelo hvaljeno predstavo glavnega igralca, prebral sem osnovni opis dogajanja, sicer pa sem k ogledu pristopil povsem nepripravljen. No, po koncu sem ostal pod močnim vplivom filma in oborožen z idejami za bodočo recenzijo.

Pa se pomudimo nekoliko pri akterjih. Casey Affleck že dolga leta velja za cenjenega igralca, ki pa je še vedno nekoliko v senci starejšega brata. Kot igralec gotovo neupravičeno, saj se 41-letnik lahko pohvali z zlatim globusom, bafto in še z oskarjem, medtem ko je močnejše področje 44-letnega Bena –­ vsaj po nagradah sodeč – delo za kamero. Casey Affleck v recenziranem filmu delo opravi zelo solidno, a je vsaj delni vzrok za visoko kvaliteto odigrane vloge v tem, da mu je ta pisana na kožo. Nikakor ne gre prezreti Affleckovih soigralcev, kjer na prvem mestu ne bom izpostavil ne Kyla Chandlerja in ne Michelle Williams (ki je mimogrede odlična, a to na prvo oko ni tako izrazito), temveč mladega Lucasa Hedgesa, ki si je z vlogo osirotelega najstnika pripravil odlično referenco za nadaljnje projekte. Morda še omenimo, da se v filmu v manjši stranski vlogi pojavi od "prostih dni" vidno postarani Matthew Broderick, sicer režiserjev znanec iz prejšnjih projektov.   

Ko smo ga že ravno omenili, pa se sedaj premaknimo še k ameriškemu dramatiku, scenaristu in režiserju Kennethu Lonerganu, ki je za potrebe filma opravljal praktično vse tri omenjene vloge. Gre sicer šele za njegov tretji celovečerec, a se je kot režiser in scenarist izjemno izkazal, zato niti malo ne čudi, da je bil za oskarja nominiran v obeh kategorijah (in zmagal v drugi). Zavedati se je potrebno, da gre za izviren scenarij, ki ne temelji na nobenem literarnem delu, pri nastanjanju pa so Lonerganu verjetno še kako prav prišle gledališke izkušnje. Pohvaliti velja še gladek tok kamere, nevpadljivo fotografijo, izbiro snemalnih lokacij in glasbeno spremljavo.

Glavna tematika, izguba družinskega člana in vse kar sledi, je zanimiva in originalna, hkrati pa se vzporedno razkriva še bolj tragična zgodba, pri odkrivanju katere nam pomagajo vmesni prizori iz preteklosti, ki sproti pomagajo razumeti sedanjost. Film lahko brez oklevanja označimo za predstavnika žanra "coming of age", saj gre tudi za zgodbo o odraščanju, za zgodbo o velikih spremembah in novih odgovornostih, kjer sta glavna junaka izmenjaje tako stric kot nečak.

Manchester by the Sea nam vseskozi kaže, da v življenju tudi v najbolj žalostnih, kritičnih, neprijetnih ... skratka, neprimernih trenutkih, vse ne teče gladko, s tem pa pove, da življenje ni film, kar je ironično. "Življenskost" tako ni zlorabljena skozi družinsko dramo, ampak jo slikajo nepredvidljive situacije v najbolj neprimernih trenutkih. (Črno)humorni vložki učinkujejo posredno in neposredno, saj se med filmom nekajkrat lahko prav naglas zasmejimo.

Sam konec ni žalosten, a vseeno pusti grenak priokus. Ni vesel, a vseeno ponuja upanje. Zdi se mi, da ima Manchester by the Sea potencial, da – zanemarljivim napakam navkljub oz. prav zaradi njih – čez nekaj (deset)let(ij) obvelja za klasiko. Nasvidenje torej do takrat.

                                                                         Foto: IMDb

Senke nad Balkanom, s01e01 (2017)

Sence nad Balkanom je trojček Dragana Bjelogrlića, s katerim je v rodni Srbiji in na širšem prostoru nekdanje skupne države požel veliko odobravanja. Zadeve se je lotil kot režiser, producent in glavni igralec, inšpektor Andra Tanasijević "Tane". Prste vmes smo imeli, poleg ostalih igralcev nekdaj skupnega prostora, tudi Slovenci, na čelu z Magnificom, ki je za serijo spisal glasbo, in Sebastianom Cavazzo, kateremu je stranska vloga, če gre verjeti medijem, prinesla večno slavo ... Skratka, zgodba se osredotoča na spletke konec 20-ih let 20. stoletja, ko v ruski cerkvi v Beogradu umorijo pravoslavnega duhovnika. Morilec je eden izmed kozakov, ki so se po oktobrski revoluciji zatekli v Kraljevino SHS, vendar želi umor podtakniti lokalnim mafijskim veljakom, ki z Rusi tekmujejo pri trgovanju z opijem. No, s tem se opaja tudi inšpektor Tanasijević, kar je že prvi kliše – spomnimo se samo Fredericka Abberlinea Iz pekla ali pa kirurga Johna W. Thackeryja. Zdi se, da zarotnik sodeluje z aktualnim sovjetskim režimom, vendar je to, poleg odsekane glave, stvar prihodnje epizode ...  

                                                                         Foto: IMDb

Ozark, s01e10 (2017)

Zadnji, slabo uro in pol trajajoči del, ponudi kar nekaj suspenza in razpletov, ki po eni strani serijo zaključujejo kot celoto, po drugi strani pa jo puščajo odprto za morebitne nove sezone. Marty se ponovno združi z družino, Snelli dobijo novega poslovnega partnerja, Petty pa ostane praznih rok. Po drugi strani Rachel zbeži z goro denarja (je mislila, da bodo nanjo kar pozabili?), kazino čaka, da ga nekdo zgradi, gledalci pa trenutek, ko bomo končno spoznali pravega Martyjevega šefa. Seveda je tu še vprašanje družine Langmore; mislim, "očka" še vedno tiči v zaporu, Wyatt in Three pa se ne zavedata, kaj je zakrivila njuna lastna kri, Ruth, ki ji, enkrat ko bo njen greh razkrit, trda prede. Pa ne s strani bratrancev ali očeta, temveč ustvarjalcev serije ... Kakorkoli že, po dobro zastavljeni zaključni epizodi prve sezone z zanimanjem spremljam, kdaj bo znano več glede datuma izida druge.

                                                                          Foto: IMDb

Ozark, s01e09 (2017)

Začetek in konec epizode sta zadetek v polno. S tem, ko duševno manjzmožen fant v trgovini z orožjem nabavi visokozmogljivo (pol)avtomatsko puško, ob tem pa mu debelušna blagajničarka zaželi kar najlepši dan, ustvarjalci o svoji državi povedo zelo veliko, še več pa s tem, ko izdelek orožarske industrije v roke prejme mladoletnik z družinsko anamnezo pozitivno na "srednješolski masaker". Poleg tega sceno proti koncu še enkrat uporabijo kot t.i. "callback", medtem ko Russ, nesumljiv kot je, nabavlja potrebščine za planirano ugrabitev. Bratoma Langmore načrte kasneje prekriža Ruth, kateri Wyatt pove, da nameravajo zapustiti državo; tako svoj "callback" dobi tudi električna lestev na pomolu. Ko za potek dogodkov izve agent Petty in hladnokrvno ugasne klubski televizor, na koncu dobimo še sceno vredno primerjave s podobno iz filma Manchester by the Sea ("So why the fuck are you looking at me for?"). 

                                                                         Foto: IMDb

Misel za nov teden

"Do not tolerate brilliant jerks, the cost to teamwork is too high."

Reed Hastings

My First Highway (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Belgijsko-nizozemska koprodukcija je bila na lanskem festivalu Film na oko predstavljena v okviru tekmovalnega programa. Film bi lahko opisali tudi kot "coming of age gone wrong", pri čemer se zadnji besedi ne nanašata na samo kvaliteto prikazanega, saj gre za soliden izdelek, katerega odlikujejo režija, kadriranje in fotografija, temveč na sam potek zgodbe, ki je nekoliko nekonvencionalen, a zato toliko bolj sporočilen.

Mladi (in starejši) igralci svoje delo opravijo na zadovoljivem nivoju. Glavna izmed njih, Aäron Roggeman (nekoliko spominja na mladega Johnnyja Deppa) in Romy Louise Lauwers, nista ravno najbolj blesteča izmed cehovskih vrstnikov, a vlogi najstnikov s problemi, od katerih jih eden že ima, drugi pa si jih pridela tekom filma, vseeno odigrata solidno, čeprav o kakšnih posebej karizmatičnih in globokih likih prav tako ne moremo govoriti. Kar se tiče stranskih igralcev in njihovih likov, so ti postavljeni preveč v ozadje, česar gledalci pretežno zahodnjaške produkcije nismo vajeni, a je bil to morda ravno namen. Ena izmed značilnosti Moje prve avtoceste so dokaj eksplicitni seksualni prizori (festivalska oznaka 14+) in tematika spolnosti nasploh (samozadovoljevanje, posilstvo), kar pa ob starosti glavnih akterjev sproža nekaj pomislekov.

Kot zgoraj zapisano, je ena od odlik filma režija, za katero je poskrbel relativno mladi Belgijec Kevin Meul. Takoj se opazi zanimivo in dobro kadriranje, prav takšna pa je tudi fotografija (Menno Mans). Posamezne scene žanru primerno dopolnjuje dobra klubska glasba, ki ustvari svojevrstno vzdušje. Tekom zgodbe smo priča nekaj t.i. "callback" momentom (našteli smo jih približno pet), ki jih poznamo že iz najrazličnejših hollywoodskih filmov. Gre za eno izmed tehnik, s katero scenaristi poizkušajo popestriti svoje izdelke in scenariju vdahniti dodano vrednost. Tako smo npr. na začetku priča prizoru, ko protagonistov mlajši bratec z mamico stavi, da jo lahko poljubi, brez da bi se je pri tem dotaknil z ustnicami, ko ta zapre oči pa se izkaže, da gre le za potegavščino, s pomočjo katere se da ukrasti poljub. Enako frazo nato protagonist uporabi za to, da poljubi dekle, ki mu je všeč.

Pa ostanimo še malo pri scenariju. Zgodba svoj vrhunec doseže nekje na sredini. Po tem se zdi, da ni za povedati ničesar več, da bi moral scenarist z glavnim dogodkom še nekoliko počakati in da nas čaka še 45 minut dolgočasnega razpletanja. A vendar se tempo dogajanja vseeno vzdržuje na zadovoljivem nivoju. Tako do konca prejmemo nauk, da se zaradi objestnosti, ki se napaja pri trenutni zaljubljenosti, ne izplača zapraviti lastne prihodnosti, glavni junak pa tekom dogodkov skoraj postane enak človeku, kateremu je sodil, kar je nekoliko groteskno in ironično, tako kot tudi zadnja scena, ki se zaključi še z enim izmed "callback"-ov. Kljub vsemu jasnih odgovorov glede preteklosti in prihodnosti glavnih junakov ne dobimo, a je to v resnici eden izmed čarov filmske umetnosti nasploh, saj mora gledalec uporabiti lastno domišljijo, konec koncev pa tudi življenje samo ne ponuja enoznačnih oz. dokončnih odgovorov.  

Moja prva avtocesta torej predstavlja zanimiv žanrski odmik od ustaljenih pravil, ki s solidno tehnično izvedbo poda nekaj življenjskih sporočil, ki so prvenstveno namenjena odraščajočim, a jih bodo, ironično, razumeli predvsem odrasli. Zgolj slaba ura in pol igralnega časa pa v primeru, da vam film ne bo všeč, ne predstavlja rizične naložbe.

                                                                         Foto: IMDb

The Edge of Seventeen (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Pri sedemnajstih predstavlja režijski debi ameriške filmarke Kelly Fremon Craig. Komična mladinska drama s primesmi romantičnega filma je svoj navdih – tudi po besedah avtorice – črpala pri mojstru “coming of age” filma, pokojnemu Johnu Hughesu. Kako uspešna je bila Fremon Craigova s svojim lastnim neodvisnim projektom, si preberite v spodnjih vrsticah.

Mladinski oz. najstniški filmi so svoj vrh in razcvet doživeli v osemdesetih letih preteklega stoletja. Sobotni klub (The Breakfast Club), Reci karkoli (Say Anything …), Risky Business in Ostani z menoj (Stand by Me) so le nekateri predstavniki širokega spektra žanrskih klasik. Njihovo bistvo iz današnje perspektive tiči v tem, da so še vedno aktualni, zabavni in primerni za vse generacije. Tudi Pri sedemnajstih se med ogledom opazno zgleduje po pionirjih. Še več, tega sploh ne skriva. Glavna junakinja Nadine priznava, da ji današnji časi ne ležijo najbolj, da je stara duša, ki so ji všeč stara glasba, stari filmi, celo stari ljudje, pa tudi njena garderoba je stara kakšnih trideset let. V ozadju ene izmed scen slišimo skladbo “True” nekdaj popularne angleške zasedbe Spandau Ballet, najbolj očitno referenco pa dobimo skozi sceno v bazenu, ki zelo spominja na tisto iz Ameriške gimnazije (Fast Times at Ridgemont High, 1982).

Najbolj pozitivna stvar filma je gotovo prekaljeni igralski maček Woody Harrelson, ki z likom ciničnega srednješolskega učitelja gospoda Brunerja ukrade prav vsako sceno, v kateri se pojavi. V vlogi brata glavne junakinje nastopa Blake Jenner, ki je predlani nase opozoril v Linklaterjevem Ta nora 80a (Everybody Wants Some!!), če pa ste se spraševali, od kje poznate simpatično Hailee Steinfeld, vam svetujemo ponoven ogled vesterna bratov Coen Pravi pogum (True Grit, 2010). Kar se tiče ostalih igralcev, o pretiranih zvezdah ne moremo govoriti, morda omenimo še Kyro Sedgwick v vlogi Nadinine matere, katera svoje delo opravi solidno.

Če smo prej zapisali, da je prvina klasik njihova brezčasna aktualnost, tega nikakor ne moremo trditi za Pri sedemnajstih. Ko se na koncu gledalec tolaži z besedami “morda bi mi bil film bolj všeč, če bi ga videl kot najstnik” je jasno, da nekaj ni bilo narejeno prav oz. zadosti dobro. Film nas tekom ogleda premalo vsrka in prave rdeče niti ne vzpostavi, povrh vsega pa je na momente še predvidljiv. Tako očitno kot je dejstvo, da se bo idila prekinila s smrtjo očeta, so tudi besede, ki jih ima izreči gospod Bruner, ko Nadine pripelje pred prag njene hiše. Omenimo še, da je scena, v kateri Nadinin on-off ljubezenski interes Erwin predstavi svoj animirani film, milo rečeno pretirana in reakcije po projekciji tako izpadejo že malodane patetično, pa tudi sam Hayden Szeto je, če bolje pogledamo, prav tak. In ja, kolikokrat se zgodi, da 30-letnik igra vlogo najstnika?

Sčasoma nam postane jasno, da si želi biti Nadine zgolj ljubljena, saj ji po smrti očeta in izgubi najboljše/edine prijateljice manjka ravno tega, ljubezni. Morda se zaradi tega zateka v preteklost in idealizira nekaj, česar sploh ne pozna, samo zato, da bi za hip izginila iz trenutne situacije. Eno izmed sporočil filma utegne biti tudi, da zaradi podobnih razlogov veliko dobrih deklet pristane v zvezi z izkoriščevalskimi barabami, kakršna je Nick, kateremu se Nadine naposled izogne. V kolikor se najstniki v sami zgodbi ne bodo našli, zna biti Pri sedemnajstih za njih vseeno poučen film, a za kaj več žal “prekratek”.

                                                                         Foto: IMDb